Jedro

Po četrtem odstavku 143. člena ZDR lahko nadurno delo traja tudi preko letne časovne omejitve iz tretjega odstavka tega člena (torej več kot 170 ur na leto), če je podano pisno soglasje delavca. Izostanek takšnega pisnega soglasja ne pomeni, da delavec za delo, ki presega letno časovno omejitev ni upravičen do plačila. Do plačila je upravičen z dodatkom za nadurno delo.

Dodatek za delovno dobo je od uveljavitve ZDR obvezna sestavina plače, urejen je v 129. členu. Iz tega člena ne izhaja, da bi se pri presoji višine dodatka za delovno dobo (oziroma dolžine delovne dobe) lahko razlikovalo med tem, ali je bila delovna doba dopolnjena v Republiki Sloveniji ali v tujini. Razlaga, na podlagi katere bi sodišče pri dodatku za delovno dobo ugotavljalo, ne le, kje je bila delovna doba dopolnjena, ampak tudi, državljan katere države je delavec, iz ZDR ne izhaja in bi bila diskriminatorna (osebna okoliščina - državljanstvo delavca; prvi odstavek 6. člena ZDR).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo iz naslova neplačanih nadur plačilo ustreznega neto zneska od bruto 6.958,75 EUR in zakonske zamudne obresti od posameznih neto zneskov od dni zamude, ki so razvidni iz izreka; iz naslova neplačanega regresa za letni dopust plačilo ustreznega neto zneska od 672,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 do 17. 12. 2018, ustreznega neto zneska od 686,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do 17. 12. 2018, ustreznega neto zneska od 734,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do 17. 12. 2018, iz naslova premalo plačanega dodatka za delovno dobo plačilo ustreznega neto zneska od bruto 1.603,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2014 do 17. 12. 2018, vse zmanjšano za 10.500,00 EUR (točka I izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek iz naslova neplačanih nadur, dodatka za delovno dobo in zakonskih zamudnih obresti zavrnilo (točka II izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval obračun in plačilo davkov in prispevkov (točka I izreka sklepa). Zaradi delnega umika tožbe je postopek v delu, v katerem se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila, ustavilo (točka II izreka sklepa). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika 1.888,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka sklepa).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (in zoper odločitev o stroških postopka v sklepu) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, izpovedal o obstoju ustnega dogovora, vezanega na plačilo za delo, in da je bilo vse, za kar se je dogovoril s toženko, plačano, da ni vodil evidenc o opravljenem delu. Ustni dogovor je zakonit. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo (Pdp 245/2012, Pdp 270/2012). Toženka zastavlja vprašanje, ali ni bilo tudi plačilo za delo preko polnega delovnega časa zajeto v ustnem dogovoru. Glede števila nadur ni slediti tožnikovim navedbam, ki jih niti tožnik, ko je bil zaslišan, ni potrdil. Pri odločanju je potrebno upoštevati Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/05 in nadalj.), ki omogoča povečanje tedenskega delovnega časa na 60 ur. Za vsak posamezni dan bi bilo treba ugotoviti, koliko nadur je tožnik opravil, pri čemer se upoštevajo le nadure, izrecno odrejene s strani delodajalca (VIII Ips 288/2008). Nadur je lahko največ 20 na mesec oziroma 170 na leto, kot jih omejuje zakon. Nad 170 nadur na leto bi moral tožnik podati pisno soglasje, česar pa niti ne zatrjuje. Za vse nadure, ki presegajo 170 nadur na leto, je lahko plačilo le v okviru urne postavke, brez dodatka (Pdp 391/2001). Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo mimo trditvene podlage strank, tožnik ni podal trditev o obstoju ustnega dogovora. Tožba je nesklepčna in kot takšna nedopustna. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vsebine SMS sporočila. Trditve tožnika so same s sabo v nasprotju, sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti z obrazložitvijo, da tožnik svojih trditev ni dokazal. Glede dodatka na delovno dobo toženka izpostavlja vprašanje, ali je tožnik kot tuj državljan lahko upravičen do dodatka za delovno dobo, ki jo je dopolnil v tujini in za katero v tujini dodatka ni prejemal. Poudarja, da bi se lahko izkazalo, da sta se stranki dogovorili, da je dodatek za delovno dobo vključen v že plačano plačo. Stališče, da ni treba posebej prikazovati dodatka za delovno dobo na plačilni listi, ampak se lahko določi višja plača, ki dodatek za delovno dobo zajema, je bilo že sprejelo v sodni praksi (VIII Ips 10/2013). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih (absolutnih) bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pavšalna pritožbena navedba o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljena. Izpodbijani del sodbe in sklepa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, tako da je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti.

6. Tožba, kot jo je tožnik vložil v tem individualnem delovnem sporu, je sklepčna; v tožbi je navedel najprej, da je delo opravljal dnevno najmanj po 11 ur, nadalje pa je svoje trditve konkretiziral. Ure, ki jih je zatrjeval kot opravljene ure, je ugotovil na podlagi evidenc o prevoženih kilometrih, kot jih je sam vodil. Za te ure je zahteval plačilo. Toženka je navedbi tožnika o številu kilometrov, ki jih je opravil in kot jih sam zatrjuje, pritrdila, za izračun potrebnega časa pa je navedla, naj ga opravi sodni izvedenec. Sodišče prve stopnje je sodnemu izvedencu za promet mag. A.A. naložilo, da po podatkih v sodnem spisu poda izvid in mnenje, v katerem naj opredeli, koliko delovnih ur je opravil tožnik v vtoževanem obdobju. Ugotovitvam sodnega izvedenca za promet mag. A.A. je utemeljeno sledilo, ne pa vsebini SMS sporočila, v katerem je tožnik omenjal, kot navaja toženka v pritožbi, plačilo za 160 ur dela in 4 (dni letnega) dopusta.

7. Tožnik sicer pred sodiščem prve stopnje res ni zatrjeval obstoja ustnega dogovora s toženko, je pa o tem izpovedal, kot je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe in sklepa. Četudi bi šteli, da je sodišče prve stopnje, ko je iz izpovedi tožnika izven trditvene podlage ugotovilo obstoj ustnega dogovora, ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 7. člena ZPP, gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki ni prav z ničemer vplivala na zakonitost ali pravilnost izpodbijanega dela sodbe in sklepa. Kot izhaja iz judikatov Pdp 245/2012 in Pdp 270/2012, na katera se sklicuje toženka, in kot je tudi navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe in sklepa, so dopustni (ustni) dogovori med delavcem in delodajalcem glede plačila za delo, pod pogojem, da delavcu zagotavljajo minimuma pravic, do katerih je upravičen na podlagi veljavne zakonodaje. Takšno stališče je utemeljeno na četrtem odstavku 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), da izostanek pisne oblike pri pogodbi o zaposlitvi oziroma pri posameznih sestavinah pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, in 30. členu ZDR, da se v primeru, če je določba v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju z minimalnimi pravicami in obveznostmi strank, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, uporabljajo določbe zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del pogodbe.

8. Povzeto stališče o dopustnosti ustnih dogovorov pa ne vpliva na presojo o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo nadur. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje (enako kot tožnik) ni zatrjevala obstoja ustnega dogovora o plačilu za delo in, še manj, da bi takšen dogovor vseboval dogovor, da je plačilo za delo po prevoženih kilometrih vključevalo plačilo za nadurno delo (kot je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa, je zakoniti zastopnik toženke, zaslišan kot stranka, obstoj ustnega dogovora zanikal). Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2014 sicer omenjala dogovor, ni pa nič povedala o njegovi vsebini. Tudi sicer je toženka tožbenemu zahtevku iz naslova nadurnega dela ugovarjala, češ da tožnik nadur ni opravil (v zatrjevani višini) in da te niso bile odrejene s strani delodajalca, ne pa, da bi bile že plačane. Toženkino zatrjevanje, da je plačilo za nadure zajeto v ustnem dogovoru, predstavlja pritožbeno novoto, ki je na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevna.

9. Dejstvo, kot izhaja iz izpovedi tožnika, na katero se sklicuje toženka v pritožbi, da je tožnik prejel vse, kar bi mu šlo na podlagi ustnega dogovora, samo po sebi ne pomeni, da tožnik ni bil prikrajšan pri plačilu za delo preko polnega delovnega časa. Toženka, kot že navedeno, pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb, da bi mu v okviru plačila za delo plačala tudi nadure. Nadure, ki jih je tožnik opravil, je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izvida in mnenja sodnega izvedenca za promet mag. A.A., ki jih je opredelil za posamezni mesec vtoževanega obdobja, za te ure je v izvidu in mnenju sodni izvedenec za finance mag. B.B. izračunal prikrajšanje. S tem, ko je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen, je pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo delno. Takšna presoja ni podlaga za odločitev, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, kot zmotno prikazuje toženka v pritožbi.

10. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo je povzelo v obrazložitev sodbe in sklepa. Upoštevalo je tako določbe ZDCOPMD, ki urejajo delovni čas mobilnih delavcev, kot določbe ZDR o plačilu za delo oziroma dodatkih k plači. Glede sklicevanja toženke na možnost, da se tedenski delovni čas mobilnih delavcev poveča do 60 ur, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v prvem odstavku 4. člena ZDCOPMD povečanje urejeno, vendar le če v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Takšne okoliščine pa glede na število nadur, ki jih je pri tožniku ugotovilo sodišče prve stopnje, niso podane. Poleg tega je treba upoštevati, da znaša po 142. členu ZDR polni delovni čas 40 ur na teden, pri čemer ZDR niti ne dopušča možnosti, da bi se z drugim zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas kot 40 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do plačila za vse opravljene ure, ki presegajo polni delovni čas. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izvida in mnenja sodnega izvedenca za promet mag. A.A., je tožnik v letu 2008 (od aprila) opravil 567,25 nadur, v letu 2010 je opravil 551,75 nadur in v letu 2011 (do septembra) 366 nadur. Takšno število nadur izniči možnost, da bi bil pri tožniku v določenem času povečan tedenski delovni čas.

11. V obrazložitvi sodbe VIII Ips 288/2008, na katero se sklicuje toženka, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo, da se nadurno delo opravlja po odredbi delodajalca, da je torej delodajalec dolžan plačati le tisto nadurno delo, ki ga je izrecno odredil. V nadaljevanju pa je navedlo še, da, ker tožnik ni opravljal nadurnega dela, ki bi bilo s strani toženke v kakršnikoli obliki izrecno odrejeno ali ki bi ga toženka izrecno odobrila, tožbeni zahtevek za plačilo nadurnega dela ni utemeljen. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje. Toženka je na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da tožnik v svojih trditvah ni opredelil, kdaj in na kakšen način mu je odredila oziroma naložila opravo nadur, je pa v nadaljevanju pritrdila navedbi tožnika o tem, koliko kilometrov je prevozil. Glede na to, da število kilometrov, iz katerih je izhajal sodni izvedenec za promet mag. A.A., ni sporno, toženka ne more oporekati, da tožniku ure, ko je opravljal delo, niso bile odrejene oziroma da zanje ni vedela in jih dopustila.

12. V judikatu Pdp 391/2001, na katerega se nadalje sklicuje toženka, je Višje delovno in socialno sodišče navedlo, da je delavec, ki opravi večje število nadur od zakonsko dovoljenih, za ure preko zakonsko dovoljenih nadur upravičen do plačila kot za običajno opravljene ure dela. Vendar je bilo takšno stališče kasneje v sodni praksi preseženo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v obrazložitvi sodbe in sklepa VIII Ips 111/2012 jasno navedlo, da se tudi delo, ki ga delavec opravi preko zakonsko dovoljenih nadur, šteje za nadurno delo in je delavec zanj upravičen do plačila z dodatkom za nadurno delo. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur namreč delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Upoštevaje povzeto je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku za vse nadure, ki jih je opravil, prisodilo plačilo skupaj z dodatkom za nadurno delo.

13. Podobno velja glede sklicevanja toženke na ureditev v četrtem odstavku 143. člena ZDR, po katerem lahko traja nadurno delo tudi preko letne časovne omejitve iz tretjega odstavka tega člena (torej več kot 170 ur na leto), če je podano pisno soglasje delavca. Izostanek takšnega pisnega soglasja ne pomeni, da delavec za delo, ki presega letno časovno omejitev ni upravičen do plačila. Do plačila je upravičen z dodatkom za nadurno delo.

14. Toženka se je že v pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2014 sklicevala na stališče v sklepu VIII Ips 10/2013 (da ni ovire, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti na primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki pa poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo; seveda ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic), ni pa konkretizirala trditev o tem, da se je s tožnikom dogovorila, da je dodatek za delovno dobo zajet v osnovni plači. Toženka bi morala obstoj takšnega dogovora izrecno zatrjevati in dokazati in šele v primeru, če bi tožnik kljub takšnemu dogovoru prejel več, kot znaša osnovna plača z dodatkom za delovno dobo, bi bil njen ugovor upošteven.

15. Ne gre za to, da toženka le ne bi prikazala dodatka za delovno dobo na plačilni listi, ampak ga tožniku za delovno dobo v tujini sploh ni obračunala in plačala, vsaj tako izhaja iz njenih siceršnjih navedb, da za delovno dobo tožnika, preden se je zaposlil pri njej, sploh ni vedela, da je ni nikoli opozoril na daljšo delovno dobo (odgovor na tožbo), da je vprašljivo upoštevanje delovne dobe pri delodajalcu v tujini (pripravljalna vloga z dne 28. 2. 2014). Toženkino zatrjevanje, da je dodatek za delovno dobo zajet v osnovni plači, predstavlja pritožbeno novoto, ki je na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevna.

16. Dodatek za delovno dobo je od uveljavitve ZDR obvezna sestavina plače, urejen je v 129. členu. Iz tega člena ne izhaja, da bi se pri presoji višine dodatka za delovno dobo (oziroma dolžine delovne dobe) lahko razlikovalo med tem, ali je bila delovna doba dopolnjena v Republiki Sloveniji ali v tujini, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe in sklepa. Razlaga, na podlagi katere bi sodišče pri dodatku za delovno dobo ugotavljalo, ne le, kje je bila delovna doba dopolnjena, ampak tudi, državljan katere države je delavec, iz ZDR ne izhaja in bi bila diskriminatorna (osebna okoliščina - državljanstvo delavca; prvi odstavek 6. člena ZDR). Iz ZDR tudi ne izhaja, da bi sodišče ugotavljalo, ali je bil delavec v tuji državi upravičen do dodatka za delovno dobo.

17. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je drugi odstavek 52. člena sicer ne več veljavne Kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/99 in nadalj.) izrecno določal, da se v delovno dobo pri uveljavljanju pravice do dodatka za delovno dobo med drugim vštevajo izpolnjena leta delovne dobe, ki jih je delavec prebil na delu, ali v delovnem razmerju doma oziroma v tujini.

18. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku iz naslova nadurnega dela in dodatka za delovno dobo utemeljeno delno ugodilo, prav tako je utemeljeno tožniku prisodilo regrese za letni dopust za leta 2008, 2009 in 2010 (za 2011 pa je tožnik tožbo delno umaknil, sodišče prve stopnje je postopek v tem delu ustavilo).

19. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).