Jedro

Družba, ki je prevzela obveznosti v postopku prisilne poravnave, v pravdnem postopku ne more uspeti z ugovori, da ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za njihovo poplačilo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnica je za toženo družbo opravljala odvetniške storitve med postopkom prisilne poravnave. Ker ta ni uspela, se je nad družbo pričel stečajni postopek. Tožnica s tožbo zahteva plačilo opravljenih storitev po več izdanih računih v skupni višini 31.221,03 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je toženi družbi naložilo, da mora tožnici plačati skupni znesek 31.221,03 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ocenilo je, da za njeno terjatev ne more veljati spremenjena ureditev 289. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), saj se je stečajni postopek pričel 7. 11. 2011, ko sprememba še ni veljala.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene družbe ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek v celoti zavrnilo. Nasprotno kot sodišče prve stopnje je menilo, da za tožničino terjatev velja spremenjena ureditev. Po njegovi oceni tožničina terjatev ni zapadla, saj unovčenje stečajne mase še poteka in tekoči stroški stečajnega postopka še nastajajo, denarna sredstva pa ne zadoščajo in ne bodo zadoščala za poplačilo vseh stroškov stečajnega postopka.

**O navedbah v revizijskem postopku**

4. Na tožničin predlog je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo s sklepom II DoR 379/2016 z dne 12. 1. 2017 glede vprašanja upravičenosti izplačila zneskov tožnici glede na veljavni Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-F) in zakonodajo, ki je veljala v času začetka stečajnega postopka nad toženko (to je ZFPPIPP-E) ter s tem povezano interpretacijo prehodnih določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-F), torej ali spremenjeno določilo o načinu plačila stroškov stečajnega postopka, ki ga določa 39. člen novele ZFPPIPP-F, velja tudi za postopke v teku, to je za postopke, ki so bili začeti že pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-F. 5. Tožnica Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da zavrne pritožbo tožene družbe in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

Povzema dosedanji potek postopka, sprejete odločitve, dejansko stanje in pravno podlago, ki po njeni oceni pride v poštev pri odločitvi. Ocenjuje, da je pritožbeno sodišče s spremembo odločitve prekršilo prepoved posegov v že pridobljene človekove pravice, ko je zavzelo stališče, da terjatev tožnice še ni zapadla. Po njenem mnenju je zapadlost nastopila po izstavljenih računih. Ocenjuje, da je pritožbeno sodišče z nasprotnim stališčem omogočilo retroaktivno veljavo spremenjenega zakona (novele ZFPPIPP-F) in ravnalo v nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Opozarja, da ustavnega varstva ne uživajo zgolj človekove temveč tudi druge pridobljene pravice in na odločbo Ustavnega sodišča U-I-60/99. Za tak poseg bi zakonodajalec moral imeti ustavno sprejemljiv razlog, ki ga pritožbeno sodišče ni niti presojalo. Po njeni oceni to ne more biti zgolj splošno sklicevanje na načelo enake obravnave upnikov. Izpostavlja še odločbe Ustavnega sodišča U-I-285/10/13, U-I-307/11 in U-I-69/03 ter odločbe pritožbenih sodišč, ki po njeni oceni narekujejo drugačno odločitev.

6. Tožena družba v svojem odgovoru nasprotuje revidentkinim razlogom. Pritrjuje stališču sodišča druge stopnje in opozarja, da je (ob pravilni interpretaciji) zakonska ureditev že pred spremembo narekovala enako rešitev. Izpostavlja odločbe pritožbenih sodišč, ki podpirajo njeno stališče, in okoliščino, da Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo glede vprašanja retroaktivnega posega, sicer pa ta v obravnavani zadevi ni nedopusten. Zahteva tudi povračilo stroškov odgovora.

**O presoji revizije**

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijo preizkusilo glede konkretnega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena. Pri tem je uporabilo besedilo zakona pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. 9. Določba 289. člena ZFPPIPP je pred spremembo upnikom, ki so pridobili terjatev na podlagi pogodb, ki jih je stečajni dolžnik sklenil, ali drugih pravnih poslov, ki jih je opravil od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka, priznala pravico do njihovega plačila po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka.1 Po spremembi, uveljavljeni z določbo 39. člena novele ZFPPIPP-F, pa se te terjatve v stečajnem postopku poplačajo iz splošne razdelitvene mase pred poplačilom prednostnih terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena tega zakona.2 Nespremenjena je ostala ureditev v delu, po katerem upniku teh terjatev ni treba prijaviti v stečajnem postopku.

10. Sodišči nižjih stopenj sta o tem, katero ureditev je treba uporabiti za konkretni primer, zavzeli nasprotujoči si stališči. Nasprotujeta si tudi stališči pravdnih strank. Revidentka se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da spremenjena ureditev zanjo ne velja, nasprotna stranka pa drugačnemu stališču sodišča druge stopnje. Obe se sklicujeta tudi na prakso pritožbenih sodišč, vsaka na tisto, ki ji je po njeni oceni v korist. 11. Odgovor na vprašanje, katera ureditev velja za presojo tožničine terjatve, je načelno treba iskati v prehodnih določbah novele ZFPPIPP-F. Ta je z nekaterimi izjemami pričela veljati 7. 12. 2013.3 Izjeme je zakonodajalec uredil v prehodnih določbah 48. do 50. člena novele. Med njimi določbe 39. člena novele, ki vpliva na 289. člen ZFPPIPP, ni. To bi narekovalo stališče, da spremenjeno določilo o načinu plačila tovrstnih terjatev, ki ga določa 39. člen novele ZFPPIPP-F, velja tudi za postopke v teku, torej tudi za postopke, ki so bili začeti že pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-F. 12. Če pa mora Vrhovno sodišče svojo odločitev opreti na zgoraj povzete prehodne določbe novele ZFPPIPP-F, mora preveriti še, ali so te res drugačne od prej veljavnih in kaj sprememba lahko pomeni za pravni položaj upnikov tovrstnih terjatev. V zvezi s tem mora presoditi tudi, ali so spremembe, če jih je treba uporabiti, morebiti protiustavne ter ali mora v primeru pritrdilnega odgovora vložiti zahtevo za presojo ustavnosti4 ali pa to lahko preseže z ustrezno razlago zakona.5 Takojšna uporaba novega zakona je namreč lahko problematična z vidika prvega odstavka 155. člena Ustave, po katerem zakoni, drugi predpisi in splošni akti praviloma ne smejo imeti učinka za nazaj. Povratno veljavo zakona Ustava dopušča le, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: da to terja javna korist in da spremenjena ureditev ne poseže v že pridobljene pravice. Po praksi Ustavnega sodišča pa je povratna veljava dopustna še ob pogoju iz tretjega odstavka 15. člena Ustave: prestati mora test sorazmernosti.6

13. Pri presoji morebitnega posega v pridobljene pravice je treba najprej izhajati iz prej obstoječe ureditve, kakršna je bila zapisana v zakonu: terjatve upnikom, ki so jih pogodbeno pridobili od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka, se ne prijavijo v stečajnem postopku in se poplačajo po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka. Tem terjatvam je zakon priznaval naravo občasnega stroška stečajnega postopka (prva točka tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP). Plačilo stroškov načeloma poteka tako, da jih stečajni upravitelj vključi v predračun stroškov, narejen v skladu s 365. členom ZFPPIPP, in opravi plačilo, če stečajno sodišče soglaša z njihovo izpolnitvijo (prvi odstavek 357. člena ZFPPIPP).

14. Ni pa nujno, da bo do upnikovega poplačila prišlo na tak način. Če se upravitelj ne strinja s plačilom stroškov in ne predlaga izdaje soglasja k plačilu stroškov ali če stečajno sodišče soglasja za plačilo ne da, podlage za izplačilo ni. Za ta primer mora upnik imeti na voljo učinkovito sodno varstvo. V stečajnem postopku namreč o njegovi terjatvi ni bilo meritorno odločeno (ali ta obstoji in v kakšni višini in ali je zapadla). Te terjatve se, kot rečeno, ne prijavljajo v stečajnem postopku. Zato tudi niso predmet upraviteljevega preizkusa terjatev in morebitnega prerekanja ter posledičnega sodnega varstva z ugotovitvenim zahtevkom. Sodno varstvo je treba upniku zagotoviti izven teh določb. Kadar gre za civilnopravno terjatev, mu je torej treba dopustiti klasično tožbo z dajatvenim zahtevkom.7 Do poplačila je upravičen, če sodišče ugodi njegovemu zahtevku.

15. Za razliko od tekočih stroškov stečajnega postopka (drugi odstavek 355. člena ZFPPIPP) občasni stroški, katerih naravo je zakon priznaval tudi obravnavani terjatvi, res ne nastajajo zaradi samega vodenja postopka in za njegov potek niso neogibno potrebni. Za razlikovanje pri njihovem poplačilu pa pred spremembo ureditve po oceni Vrhovnega sodišča v zakonskem besedilu ni bilo podlage. Tudi te terjatve je bilo treba obravnavati enako, kot bi bili stroški postopka. Zato je upnik tudi za njihovo poplačilo lahko vložil klasično civilnopravno tožbo. Tudi med tekom stečajnega postopka.

16. Z izdajo dajatvene sodbe je upnik pridobil izvršilni naslov za tudi morebitno prisilno uveljavljanje terjatve od stečajnega dolžnika. Njeno poplačilo je lahko namreč dosegel z izvršbo, saj zanjo ne velja prepoved izdaje sklepa o izvršbi ali zavarovanju iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP.8 Terjatve, ki se v stečajnem postopku poplačajo kot strošek postopka, so namreč od prepovedi izrecno izvzete (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP).

17. Kljub temu, da tudi po noveli ZFPPIPP-F določba 1. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP ostaja enaka (terjatve upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave, zakonsko besedilo še vedno uvršča med občasne stroške stečajnega postopka), po oceni revizijskega sodišča jasna določba spremenjenega drugega odstavka 289. člena (da se te terjatve plačujejo iz splošne razdelitvene mase pred poplačilom prednostnih terjatev) onemogoča njihovo poplačilo po pravilih, ki sicer veljajo za stroške stečajnega postopka. Poplačati jih je mogoče le iz splošne razdelitvene mase kot posebne, predprednostne terjatve. Imajo torej naravo občasnih stroškov, ki se poplačajo šele po poplačilu preostalih stroškov postopka.9 Ker pa se še vedno ne prijavljajo v stečajnem postopku,10 je treba upniku tudi po spremenjeni ureditvi dopustiti možnost tožbe.

18. Ne pred spremembo ne po njej pa tožena družba v pravdnem postopku ne bi mogla uspeti z ugovori, da ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za njihovo poplačilo. Obseg preostalega premoženja ne more zmanjšati njenih obveznosti, ki jih je prevzela na podlagi sklenjenih poslov v času postopka prisilne poravnave. Tovrstni ugovori so lahko predmet obravnave le v postopku (stečajnega ali izvršilnega) poplačila.11

19. Vprašanje, ali se uporabi spremenjena ali prejšnja ureditev, na vprašanje utemeljenosti tožničine terjatve tako ne vpliva. Zato se revizijsko sodišče ne bo izrekalo o morebitni nedopustni veljavi spremenjene ureditve. Tožničini terjatvi utemeljenosti ne odreka niti dejstvo, da unovčeno premoženje ne bo zadoščalo za poplačilo vseh stroškov postopka, kot je razumeti razloge sodišča druge stopnje.12 Pa tudi ne nadaljnje zmotno stališče, da terjatev še ni zapadla.13 Tožničina terjatev je, kot opozarja tudi sama, nastala že v času, ko je opravila posle za stečajnega dolžnika, tedaj še v postopku prisilne poravnave, in zapadla, ko je potekel rok za njeno plačilo po izdanih računih.

20. Zmotno stališče pritožbenega sodišča je revizijskemu sodišču narekovalo razveljavitev njegove odločitve in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. V tem naj presodi utemeljenost pritožbe ob gornjih izhodiščih.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo.

1 Drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP pred spremembo: Upniki terjatev na podlagi pogodb, ki jih je sklenil, ali drugih pravnih poslov, ki jih je opravil stečajni dolžnik od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka v skladu s 151. členom tega zakona, ne prijavijo v stečajnem postopku in imajo pravico do njihovega plačila po pravilih tega zakona o plačilu stroškov stečajnega postopka. 2 Upniki terjatev na podlagi pogodb, ki jih je sklenil, ali drugih pravnih poslov, ki jih je opravil stečajni dolžnik od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka v skladu s 151. členom tega zakona, ne prijavijo v stečajnem postopku. Te terjatve se v stečajnem postopku poplačajo iz splošne razdelitvene mase pred poplačilom prednostnih terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena tega zakona. 3 51. člen novele ZFPPIPP-F: Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. 4 Kadar sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, postopek pa nadaljevati po odločitvi ustavnega sodišča (156. člen Ustave). 5 Sodišče mora soditi po Ustavi in zakonih (125. člen Ustave). Zato nosi pristojnost in odgovornost, da v procesu razlage zakona vrednotenje vselej opravi skozi ustavno zagotovljene človekove pravice in presodi, ali je zakon vendarle mogoče razlagati na ustavnoskladen način. 6 Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča U-I-60/99. 7 Primerjaj F. Seljak v Razmerje insolvenčni postopki - izvršba: prisilna izterjava (v izvršbi) neplačanih stroškov, Pravosodni bilten, Ljubljana, št. 3, leto 2015, str. 179. 8 Primerjaj tudi odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Cst 456/2014. Pa tudi odločbo istega sodišča Cst 5/2014. 9 Splošna razdelitvena masa je namreč tisto, kar ostane po poplačilu stroškov postopka. 10 Prvi odstavek 289. člena ostaja nespremenjen: Terjatve, ki so bile prijavljene v postopku prisilne poravnave, veljajo za prijavljene v stečajnem postopku. 11 Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 76/2014. 12 Primerjaj razloge v 8. točki odločbe pritožbenega sodišča. 13 Primerjaj razloge v 10. točki odločbe pritožbenega sodišča.