Jedro

V upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, kakšna je namenska raba zemljišča, na katerem se nahaja objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja. Opredelitev namenske rabe zemljišča pa je bistvena za odmero nadomestila.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Ptuj, št. 351-1202/2011-7 (04074) z dne 2. 2. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje pa do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je prvostopni organ tožniku kot investitorju izvedenega nedovoljenega posega v prostor – nadstreška na južni strani stanovanjskega objekta tlorisne velikosti 3 x 5 m na zemljišču s parc. št. 124/1 k.o. ... naložil plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 625,68 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da se je postopek za določitev nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora pričel po uradni dolžnosti, ker je prvostopni organ dne 23. 12. 2011 prejel odločbo št. 06122-3947/2011/4-5220 z dne 22. 12. 2011 Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor, ki je postala pravnomočna dne 18. 1. 2012 in iz katere izhaja, da je tožnik zgradil zgoraj navedeni objekt brez gradbenega dovoljenja. Prvostopni organ ugotavlja, da je tožnik investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje in je zato v skladu s 157. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Višina nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora se določi v skladu z Uredbo o kriterijih zaračunavanja višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in načinu njegovega plačila (v nadaljevanju: Uredba). Višina nadomestila je odvisna od značilnosti območja, kjer je nedovoljena gradnja, ter od značilnosti oziroma od stopnje degradacije in uzurpacije prostora ter od vrednosti točke, ki je odvisna od stopnje rasti cen in se objavi v Uradnem listu RS. Glede na namen nedovoljene gradnje se objekt določi za drugo nestanovanjsko stavbo. Objekt je zgrajen do tretje gradbene faze in predstavlja nezahteven objekt, ki ni skladen z namensko rabo prostora po veljavnem prostorskem izvedbenem aktu, ki ureja obravnavano področje. Nedovoljena gradnja je na nezazidljivem zemljišču in se točkuje s 160 točkami. Prostor, kjer je izveden objekt, se glede na varovanje vrednot in varstveni režim prostora točkuje s 60 točkami. Glede na zgoraj navedeno je prvostopni organ izračunal višino nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 625,68 EUR.

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z odločbo št. 35113-24/2012-4 (045303) z dne 9. 8. 2012 njegovo pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da je tožnik v skladu s prvim odstavkom 157. člena ZGO-1 dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, saj je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje. Tudi po mnenju drugostopnega organa je prvostopna odločitev pravilna, pri tem pa še pojasnjuje, da po podatkih iz spisne dokumentacije in preverjanja prostorskega informacijskega sistema občin za območje Občine Cirkulane, zemljišče s parc. št. 124/1 k.o. ... leži v območju kmetijskih zemljišč, kjer po določbah že zgoraj citiranega prostorskega akta gradnja objekta, kot je obravnavana, ni dopustna. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da ima tožnik za stanovanjski objekt, ki je zgrajen na tem zemljišču, gradbeno dovoljenje.

Tožeča stranka v vloženi tožbi izpodbija odločitev upravnih organov, da predstavlja predmetna gradnja nedovoljeno gradnjo. Zatrjuje, da gre v primeru nadstreška za konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbeno tehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje, torej za enostaven objekt v smislu določb ZGO-1, posledično pa za izvedbo takih del ni potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja. Zatrjuje tudi, da je gradnja v celoti izvedena v skladu z namensko rabo prostora po veljavnem prostorskem izvedbenem aktu, ki ureja obravnavano področje. Navaja, da ima veljavno gradbeno dovoljenje za zgrajeno stanovanjsko hišo. Razen tega tožeča stranka zatrjuje še, da je tudi višina nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora napačno izračunana. Predmetno zemljišče namreč ne predstavlja nezazidljivega zemljišča, saj najmanj 389 m2 te nepremičnine po dejanski rabi predstavlja pozidano zemljišče. V zadevi je bilo tako nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Tožeča stranka v postopku tudi ni bila zaslišana, s tem pa je storjena tudi absolutna bistvena kršitev postopka. Ker stranki ni bila dana pravica do izjave, je s tem kršeno tudi določilo 22. člena Ustave RS. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je bila odločba o plačilu nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora pravilno izdana po prejemu odločbe gradbenega inšpektorja, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, ki določa ukrepe pri nelegalni gradnji, to je gradnji brez predpisanega gradbenega dovoljenja (peti odstavek 157. člena ZGO-1). Glede na to, da je odločba št. 06122-3947/2011/4-5220 z dne 22. 12. 2011 Inšpektorata RS za okolje in prostor, ki je bila izdana na podlagi 152. člena ZGO-1, pravnomočna, in je s tem tožniku pravnomočno naložena odstranitev nelegalne gradnje, so v tem postopku neupoštevne vse navedbe tožeče stranke o tem, da za predmetno gradnjo ne potrebuje gradbenega dovoljenja, ker da gre za nezahteven objekt. V postopku odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora namreč potem, ko je izdana pravnomočna inšpekcijska odločba, ni mogoče presojati vprašanja ali predmetna gradnja predstavlja nelegalno gradnjo. Zgolj v pojasnilo sodišče dodaja, da iz inšpekcijske odločbe izhaja, da predmetna gradnja ne izpolnjuje pogojev za enostaven objekt, ker je v nasprotju s prostorskim aktom Občine Cirkulane, saj je odmik od sosednjih parcel manjši, kot to določa prostorski akt Občine Cirkulane, zato ga ni možno uvrstiti med enostavne objekte.

Sodišče torej zavrača tožbo v tistem delu, ko le-ta zatrjuje, da ne obstaja podlaga za izdajo odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Je pa po presoji sodišča tožba utemeljena v tistem delu, ko napada izpodbijano odločitev po višini. Kriterije za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, kjer se izvaja ali je izvedena nedovoljena gradnja, in ureja način njegovega plačila, določa zgoraj navedena Uredba. Stopnja degradacije in uzurpacije prostora se ugotavlja in vrednoti na podlagi značilnosti območja, kjer je nedovoljena gradnja ter na podlagi značilnosti in vrste nedovoljene gradnje same (2. člen Uredbe). Značilnosti območja, kjer je izvedena ali se izvaja nedovoljena gradnja, se ugotovi in ovrednoti po vrsti namenske rabe prostora, vrsti izrabe kapacitete prostora ter vrsti in stopnji varovanja (4. člen Uredbe). Glede vrste namenske rabe prostora se območje, kjer je izvedena ali se izvaja nedovoljena gradnja, točkuje glede na namensko rabo in sicer za nezazidljivo zemljišče s 160 točkami in za zazidljivo zemljišče z 80 točkami.

Kot izhaja iz podatkov spisa, sta upravna organa pri izračunu nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora izhajala iz podatkov o dejanski rabi parcele. Glede na dejansko rabo parcele, predmetna parcela predstavlja kmetijsko zemljišče v obsegu 597 m2, gozdno zemljišče v obsegu 403 m2 in pozidano zemljišče v obsegu 389 m2. Iz podatkov Prostorskega portala RS pa izhaja, da namenska raba tega zemljišča predstavlja območja drugih zemljišč. Upravna organa se pri izdaji izpodbijane odločbe nista ukvarjala z namensko rabo zemljišča, ampak sta izhajala le iz dejanske rabe zemljišča. Ob tem sodišče še dodaja, da drugi odstavek tega člena določa, da v primeru, da objekt leži delno na zazidljivem, delno na nezazidljivem zemljišču, se območje šteje za zazidljivo, če se več kot 50 % tlorisne površine nedovoljene gradnje nahaja na zazidljivem zemljišču. Ker v upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, kakšna je namenska raba predmetnega zemljišča in je ostalo s tem to za odločitev pomembno dejstvo neugotovljeno, je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani akt odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in razjasniti dejansko stanje glede namenske rabe predmetnega zemljišča in nato ponovno odločiti o zadevi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki skupaj z DDV znašajo 420,00 €, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).