Jedro

Če je tožnica solastnica vozila, v katerem je bila poškodovana in iz katerega obveznega zavarovanja terja odškodnino, bo za pravilno uporabo 178/4 čl. ZOR treba upoštevati pravila o izključitvi jamska za solastnike po Zakonu o obveznem zavarovanju v prometu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba glede tretje tožnice, t.j. ml. T. S., spremeni tako, da se znesek 75.000,00 SIT nadomesti z zneskom 150.000,00 SIT, nadalje se delno ugodi tako, da se sodba razveljavi pod točko 5. in 6. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V preostalem delu (glede drugotožnika, točka 3. izreka) se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenim zahtevkom tožečih strank. Prvotožeči stranki je prisodilo znesek 1.900.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo, nadalje za premoženjsko škodo 116.100,00 SIT in še 30.605,00 SIT s pripadki. Drugotožeči stranki je prisodilo znesek 75.000,00 SIT, ml. T. S., tretji tožeči stranki, pa znesek 75.000,00 SIT, vse s pripadki. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga ugoditev celotnemu zahtevku v spremenjeni sodbi oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je napačno sklepalo o sokrivdi oziroma deležih posameznih voznikov za nastalo prometno nesrečo. Pri tem se je oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca V.Z.. Pravilne so ugotovitve dveh izvedencev, t.j. Z. in K. glede točke trka vozil in glede ugotovljene hitrosti. Pravilno sta ugotovila, da je voznik D. z vožnjo zaprl pot vozniku S., ki je sicer nekoliko prehitro vozil. Napačen pa je sklep izvedenca Z. pod vplivom izjave voznika D., da sta obe vozili pripeljali v križišče v trenutku, ko je bila na semaforju že rumena luč. Verjetno je prišlo do tega sklepa na podlagi izjave voznika D., da naj bi bila na semarorju v trenutku trka rdeča luč, kar pa ni mogoče, da bi ta to videl. Voznik S. je večkrat poudaril, da je času nezgode na semaforju bila zelena luč, ki je lahko v tistem trenutku pričela utripati, vendar je v času prihoda S-jevega vozila v križišče najmanj gorela zelena utripajoča luč.

Semafor je obojestransko istočasno delujoč in to pomeni, da sta imeli obe vozili v trenutku trka najmanj zeleno utripajočo luč v smeri svoje vožnje. To ne pomeni napake obeh vozil glede vstopa v križišče, ampak nekoliko preveliko hitrost voznika S. in napačno vožnjo voznika D., ki se je s svojim vozilom pred trkom postavil na vozni pas za vozeča vozila iz nasprotne smeri. Povsem jasno je, da je izključni krivec za nesrečo voznik D., saj nekoliko povišana hitrost voznika S. ni mogla odigrati bistvene vloge, razen nekoliko povečanih posledic nesreče. Če pa sodišče meni, da gre za sokrivdo v primeru voznikov, pa je zmotno porazdeljen delež sokrivde. Sodišče je nepravilno odbilo prvotožnici 50% odškodnine na račun sokrivde. Razen pri vozilu Jugo ta odbitek ni pravilen. Sodišče bi moralo prvotožnici materialno škodo priznati v celoti, ob sokrivdi voznika S. pa znižati le za škodo na vozilu. Za prestane fizične bolečine je sodišče prenizko odmerilo odškodnino tožnici. Enako velja za odškodnino za strah. Tožnica je bila noseča in zdravnik ni mogel potrditi, ali je zanosila pred rentgenskim sevanjem ali za tem. Neutemeljeno so ji pri tej škodi priznali sokrivdo. Tudi pri skaženosti je odškodnina prenizka. Tožnica ima brazgotine, ostale pa so ji tudi težave z odvečno težo, ki se je pojavila zaradi nesreče. Tožnica je stara 29 let. Tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka. Izvedenec ocenjuje njene težave s 15%. Ima prikrajšavo noge in rotacijsko zavrtost za 1/4. Mora nositi posebne vložke v obutvi.

Zaradi pretresa možganov ne more delati na soncu. Sodišče napačno zaključuje, da nastali uroinfekti niso zaradi posledic nesreče. Po nesreči je imela kateter, kar znano povzroča težave, kot jih ima tožnica. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo odškodnino zaradi strahu pri tožniku. Tožnika je bilo strah za izid zdravljenja za bližnje, t.j. ženo in dve leti starega otroka. Otrok je bil v šoku, jokal in do končanih preiskal ni bil prepričan, da bo z otrokom vse v redu. Za ml. T. je sodišče priznalo le odškodnino iz naslova prestanega strahu in še to prepolovilo, kot bi bila sokriva. Otrok je dobil tudi udarce in je zato trpel fizične bolečine, saj sicer ne bi bil sprejet v UKC na preiskave. Napačno so odmerjeni tudi stroški, saj je sodišče upoštevalo le 10% uspeha, kljub temu, da so ti nastali v pretežni meri zaradi temelja. Sodišče pa je odštelo 50% brez utemeljitve.

Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Sodišče se je oprlo na ugotovitve izvedenca Z., ki je ugotovil, da sta oba voznika v enaki meri kršila prometne predpise.

En voznik je vozil s preveliko hitrostjo, drugi voznik pa je bil v vozilu na napačnem voznem pasu. Odločitev o krivdi je pravilna, saj je sodišče upoštevalo določila ZOR. Če gre za krivdo obeh, sodišče ne sprejema solidarne odgovornosti. Poleg tega gre za imetnico - lastnico vozila, zato zanjo ne pride v poštev solidarna odgovornost. Pritožba je delno utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku iz 1977 leta) v pravdi ni bilo.

Pritožba napada odločitev sodišča glede odgovornosti obeh voznikov kot tudi glede prisojene odškodnine. Zato je treba odgovore na pritožbene navedbe razdeliti na del, ki se nanaša na odgovornost voznikov ter nato še na odgovore v zvezi s škodo pritožnikovi. Ker je pritožbo vložila le tožeča stranka, je bilo treba pri odločanju upoštevati določbo 374. člena ZPP.

O odgovornosti obeh voznikov za nastalo prometno nesrečo: Pritožba sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je sklepalo na podlagi zaslišanja obeh voznikov in zlasti izvedeniškega mnenja izvedenca Z. Sodišče je tudi prebralo izvedeniško mnenje iz kazenskega spisa, ki ga je izdelal izvedenec V. J. z dne 13.11.1993 in postavilo v tej pravdi izvedenca cestno-prometne stroke K. Oprlo se je pri svoji odločitvi le na izvedeniško mnenje izvedenca Z., glede preostalih mnenj pa je menilo, da se obe izvedeniški mnenji razlikujeta (primerjaj obrazložitev sodbe na strani 6). Za izvedeniško mnenje izvedenca J. je ugotovilo, da je bilo izdelano brez preverjaja dejanskega stanja na kraju nesreče, zgolj na podlagi skic in fotografij. Za izvedeniško mnenje izvedenca K. pa je menilo, da je pri izračunu najti nejasnosti, netočnosti, predvsem pri izračunu hitrosti in je zato v tem delu in tudi v razjasnjevanju samega dogodka sledilo izvedeniškemu mnenju Z. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje na podlagi tega izvedeniškega mnenja. Pritožba se s tem izhodiščem strinja, vendar poudarja, da bi sodišče moralo verjeti zaslišanju voznika S., tožeče stranke, ki je povedal, da je bila v času nezgode na semaforu zelena luč, ki da je lahko v trenutku pričela utripati. Pri tem pritožba sprejema ugotovitev izvedenca, da gre za takšno semaforizirano križišče, kjer semafor obojestransko istočasno deluje in to pomeni, da imata obe vozilu v istem času isto luč na semaforju. Izvedenec Z. je po ugotovitvah sodišča prve stopnje izračunal, da je prišlo do trčenja v središču križišča na voznem času za vožnujo naravnost v smeri Litija proti Črnučam. Glede na položaj vozila po prometni nesreči je izvedenec sklepal, da je do trčenja prišlo za prehodom za pešce, torej za semaforsko linijo, in da torej voznik D. ni mogel ugotoviti, da je tedaj že gorela rdeča luč. Glede na delovanje semaforja, oziroma dolžino ciklusa in dolžine svetlobne faze, je izvedenec sklepal, da je prišlo do nesreče v rumeno rdečem časovnem območju. Voznik D. je torej zapeljal nepravilno v križišče ob rumeni luči in izsiljeval prednost nasproti vozečemu vozilu, ki je vozilo naravnost. Za voznika S. pa je izvedenec ugotovil, da je tudi on zapeljal v rumeno luč s hitrostjo 84 km/h, ob dovoljeni hitrosti 60 km/h. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da sta oba voznika kršila določbe Zakona o temeljnih varnosti cestnega prometa, ki je tedaj veljal (Ur. l. SFRJ 63/80 in 4/81). Po 51. čl.ZTVCP, mora voznik, ki se približuje križišču voziti z večjo previdnostjo, ki ustreza prometnim razmeram na križišču. Pri tem mora voznik, ki se približuje križišču, voziti s tolikšno hitrostjo, da se lahko ustavi in pusti mimo vozila, ki imajo na križišču prednost. Obenem pa rumena luč pomeni prepovedan prehod, razen za tista vozila, ki so v trenutku, ko se pokaže rumena luč, od svetlobnega znaka oddaljena, da se ne morejo varno ustaviti, ne da bi zapeljala mimo tega znaka (52. člen ZTVCP). Za voznika S. pa vožnja s preveliko hitrostjo pomeni kršitev 45. člena ZTVCP. Glede na to, da sta oba voznika kršila določbe ZTVCP, ter da je zaradi teh kršitev prišlo do prometne nesreče, je pravilno sklepalo sodišče prve stopnje, da sta oba enako prispevala k nastanku prometne nesreče (2. odst. 178. člena ZOR).

Pri tem ni mogoče pritrditi pritožbi, da je vožnja S. bila pravilna.

Voznik je vozil za 40% hitreje od dovoljene hitrosti, razen tega se je približeval križišču, ko zakon in pravila vožnja narekujejo bolj previdno vožnjo in ne pospeševanje hitrosti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je delež odgovornosti voznika D. prenizko ocenilo. Voznik D. je zavijal v križišču na levo, vendar tudi ni mogel računati na tako veliko hitrost voznika S., kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pač pa utemeljeno opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo določil o odgovornosti drugih udeležencev v prometni nesreči. Za voznika, t.j. za drugotožnika je delež odgovornosti pravilno določen v skladu s procentom njegove krivde (2. odst. 178. člena ZR). Za ml. tožnico, ki za prometno nesrečo v nobenem primeru ni kriva, saj je bila sopotnica in dve leti star otrok, ni mogoče uporabiti 2. odst. 178. člena ZOR. Otrok v avtomobilu je tretja oseba, saj na krivdo imetika motornega vozila ne more vplivati (4. odst. 178. člena ZOR). Ker je sodišče prve stopnje očitno tudi pri otroku štelo, da ne gre za tretjo osebo, ampak da je v sferi krivde imetnika motornega vozila, je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri odškodnini za ml. T. S. upoštevalo 50% sokrivde njenega očeta. V tem delu je glede odgovorenosti oziroma pravilne uporabe materialnega prava bilo treba sodbo spremeniti in prisoditi ml. tožnici 100% odškodnino, saj je temelj za njeno odškodnino 4. odst. 178. člena ZOR.

Pač pa je treba pritrditi pritožbi, da je za odločitev o odškodninskem zahtekvu tožnice, t.j. R. S., dejansko stanje ostalo nezadosti ugotovljeno. Prometna nesreča se je zgodila 7.8.1993. Tedaj je nastalo odškodninsko razmerje med tožečo stranko in tistim, ki odgovarja kot povzročitelj (941. člen ZOR). V času nastanka razmerja je veljal Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ št. 17/90). Ta je kot specialni predpis urejal položaj oseb, ki so iz zavarovanja proti avtomobilski odgovornosti izključene. Zavarovanje odgovornosti je namreč smiselno povezano s pojmom krivde voznika vozila, na katerega je vezan na zavarovanje in zato so zahtevki nekaterih oseb izključeni iz zavarovalnega kritja. Po določbi 92. člena cit. zakona pravice do odškodnine iz zavarovanja proti avtomobilski odgovornosti nimajo sklenitelj zavarovalne pogodbe, lastnik, uporabnik, solastnik in drugi imetnik vozila, tudi če niso vozili vozila ob nastanku škode in voznik vozila, ki je odgovoren za škodo. Ker se v pravdi zatrjuje, da je tožnica lastnica vozila, jo v tem primeru lahko zadenejo izključitve povezane s sorodstveno klavzulo iz 92. člena cit. zakona.

Ker sodba o teh dejstvih nima razlogov, za pravilno uporabo materialnega prava pa gre pri tem za odločilna dejstva, je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. člen ZPP).

Če se bo izkazalo, da tožnica ni solastnica oziroma skupna lastnica vozila, tedaj njeni zahtevki niso izključeni iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. V nasprotnem primeru pa jo zadene sokrivda voznika v enakem procentu kot voznika vozila, saj v tem primeru ni tretja oseba. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi, čigavo je vozilo, oziroma kateri zahtevki so v zavarovanje vključeni in kateri ne.

Ker tožeča stranka napada tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odmere odškodnine, je treba na te navedbe odgovoriti posebej.

Sodišče prve stopnje je priznalo ml. T. S. odškodnino v znesku 75.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Pri tem se je oprlo na ugotovitve izvedenca medicinske stroke dr.

R. z dne 1.8.1996, ki je povzel ugotovitve iz dokumentacije kliničnega centra. Iz te dokumentacije je izhajalo, da ml. tožnica ni imela poškodb, ter jo niso vpisali kot pacienta. Za prestani strah pa je sodišče priznalo tožnici, ki je bila takrat stara dve leti 75.000,00 SIT odškodnine, kar je po mnenju pritožbenega sodišča zadosti. O tožničinem strahu je izpovedala mati, ki je opisovala otrokove težave tri tedne po prometni nesreči. Izvedenec pa je to ocenil kot primarn strah, ki se je smatral tako, da se deklica ni želela voziti z avtomobilom. Glede na trajanje in intenzivnost primarnega strahu, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjena odškodnina primerna (200. člen ZOR). Ker pa je sodišče prve stopnje upoštevalo 50% sokrido, je bilo treba v mejah 373. člena ZPP sodbo spremeniti tako, da se prisodi 100% odškodnina iz tega naslova, t.j.150.000,00 SIT.

Ni pa mogoče pritrditi pritožbi v delu, ki pravi, da gre ml. tožnici odškodnina tudi iz naslova prestanih fizičnih bolečin. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da ob naletu avtomobila lahko pride do določenih udarcev v telo otroka. Vendar je izvedenec ugotovil, da na kliničnem centru na otroku niso našli poškodb. Tako se izkaže, da tožeči stranki ni uspelo dokazati škode zaradi prestanih fizičnih bolečin. Udarci v telo, ki jih ni mogoče opredeliti kot poškodbe, namreč ne predstavljajo pravno relevantne škode, za katero bi lahko sodišče nudilo pravno varstvo. Zato je sodišče prve stopnje ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pravilno zavrnilo zahtevek ml. tožnica iz naslova prestanih fizičnih bolečin.

Drugotožnik J. S. je zahteval odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Zahteval je odškodnino za prestane fizične bolečine 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi strahu 300.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje mu je ob zahtevku 100.000,00 SIT iz naslova fizičnih bolečin priznalo odškodnino 150.000,00 SIT oziroma upoštevaje sokrivdo 75.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina primerna, ker pa gre za pritožbo tožeče stranke, je presojalo primernost odškodnine glede na odmero sodišča prve stopnje. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno (te ugotovitve niso sporne), da je tožnik utrpel 2 cm dolgo rano pod spodnjo čeljustjo, da je imel po levi strani prsni koš občutljiv. Tožniku so rano kirurško oskrbeli, dobil je cepivo proti tetanusu, na prevezave in odvzem šivov pa je bil napoten k domačemu zdravniku. Bolelo ga je tudi levo koleno.

Bolniški stalež je zaključil 19.8.1993. Za prestane fizične bolečine, katere je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tako primerna odškodnina ob 100% odgovornosti 150.000,00 SIT, oziroma ob polovični odgovornosti 75.000,00 SIT. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi strahu. Tožnik je zahteval odškodnino zanj in za družino. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je to obrazložil tako, da se je močno ustrašil ob nesreči, kasneje pa ga je bilo strah za ženo.

Primarni strah, ki ne pusti posledic vsaj za določen čas, ni pravno priznana škoda. Tudi strah za izid zdravljenja žene, ob tem da te duševne bolečine na tožnikovi duševni integriteti niso pustile posledic, niti v časovno določenem obdobju, ne morejo predstavljati pravno priznane škode. Oškodovanec je upravičen za direktno škodo, t.j. škodo, ki jo utrpi sam. Posredna škoda, t.j. škoda zaradi poškodb drugega, pa je upravičena le v izjemnih primerih, ko na psihofizičnem zdravju posrednega oškodovanca pusti posledice in torej taka škoda postane direktna škoda.

Pritožba graja prisojeno odškodnino, katero je sodišče prve stopnje prisodilo Rolandi Susman, da je prenizka. Pri tem obrazloži svoje navedbe v zvezi z njeno nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je priznalo tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode 3.800.000,00 SIT, če upoštevamo 100% odgovornost. V ta znesek pritožbeno sodišče ne dvomi. V celoti se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovljenih poškodb, ki so povzete v sodbi sodišča prve stopnje. Pritožba posebej obrazloži grajo prisojene odškodnine iz naslova strahu. Sodišče prve stopnje je za prestani strah tožnici prisodilo 400.000,00 SIT. Pri tem je upoštevalo tožničino individualno stanje. To pomeni, da je zajet tudi njen strah za izid zravljenja, ki je bil še posebno hud zaradi nosečnosti. Sodišče prve stopnje je iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti priznalo odškodnino 400.000,00 SIT. Pri tem pritožba nima prav, ko trdi, da sodišče ni zadosti upoštevalo brezgotin, kakor tudi dejstva, da gre za mlajšo žensko. Sodišče je v sodbi zapisalo, da je bila ob nesreči stara 29 let, da je ženskega spola, mlajša oseba in da bo morala s temi posledicami živeti tudi vnaprej. To pomeni, da je sodišče vse te okoliščine že upoštevalo, pritožbeno sodišče pa v prisojenih 400.000,00 SIT odškodnine ne dvomi. Enako velja za ostale škode iz naslova nepremoženjske škode, katero zahteva tožnica.

Tožnica sicer trdi, da sodišče ni pravilno sklepalo, da ima uroinfekte zaradi posledic nesreče. V zvezi s tem je sodišče sledilo izvedeniškemu mnenju. Ker tožeča stranka novih dokazov ne ponuja, njenim navedbam v pritožbi ni mogoče slediti. Nadalje zahteva tožeča stranka odškodnino za strah zaradi poškodb otroka. V zvezi s to škodo veljajo enaki razlogi kot za zahtevek, ki ga je postavil oče. Ker tožnica ne zatrjuje lastne škode v zvezi s strahom za otroka, ob tem pa tudi otrok ni bil huje prizadet, takšna škoda ne more biti pravno relevantna. Tako je pravnomočna odločitev o polovici tožničine škode, premoženjske in nepremoženjske. Ostalo pa je odprto vprašanje še za zatrjevanih 50% (točka 5 izreka).

Izrek o stroških temelji na določbi 166. člena ZPP. Ko bo sodišče ponovno odločalo o pravdnih stroških, naj upošteva potrebne stroške v pravdi in odloči po uspehu.