Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnik ne izpodbija ugotovitve toženke, da je tožnik revščino in ekonomske razmere ter materino bolezen in potrebo po financiranju njenih zdravil, uveljavljal kot razlog za mednarodno zaščito že v Prošnji in, oziroma, Zahtevku-1, o katerih je pravnomočno že odločeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 2. 4. 2024 na zapisnik (v nadaljevanju Zahtevek-2).

2.Toženka je ugotovila, da je tožnik, čigar istovetnost ni ugotovljena, 21. 2. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja). Odločitev o zavrnitvi Prošnje s sklepom Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-865/2023/5 (1221-14) 3. 4. 2023 (v nadaljevanju Sklep 3-4-23), je postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023. Tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, vložen 27. 9. 2023 (v nadelavanju Zahtevek-1), pa je bil zavržen s sklepom št. 2142-865/2023-35 (1222-16) z dne 2. 10. 2023 (pravnomočen s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1472/2023-13 z dne 23. 10. 2023).

3.Toženka je ugotovila, da tožnik vlaga svoj drugi zahtevek, v katerem navaja težko življenje v Maroku, kar povezuje z revščino in (primitivnim) življenjem na obrobju. Toženka je ugotovila, da je tožnik ekonomske težave in revščino uveljavljal kot razlog že v prošnji za mednarodno zaščito, o kateri je bila 3. 4. 2023 že izdana odločitev št. 2142-865/2023/5 (1221-14) in ugotovila, da gre pri revščini (tudi če so vzrok za revščino različni dejavniki) za isti razlog za tožnikov odhod iz države. Toženka navedenih razlogov (revščina in slabi življenjski pogoji) zato ni štela kot nova dejstva v postopku in ugotovila, da ta tožniku niti ne morejo bistveno povečati možnosti za pridobitev mednarodne zaščite, saj institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih stisk in težkih življenjskih pogojev posameznikov. Toženka je dalje ugotovila, da je tožnik razloga za mednarodno zaščito, ki ju je navedel v Zahtevku-2 in sicer materino bolezen in potrebo po financiranju njenih zdravil, navedel že v Zahtevku-1. Ponovila je stališče iz predhodnih odločitev, da navedeni dejstvi ne moreta bistveno povečati možnosti za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ker nista povezani s tožnikovim odhodom iz države. Toženka je še pojasnila, da zdravstvene težave, še posebej, če niso neposredno povezane s prosilcem, ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj ne morejo biti razlog za podelitev mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da se tožnik po vložitvi Prošnje ni vračal v Kraljevino Maroko (v nadaljevanju Maroko); da v Zahtevku-2 ni navajal novih dejstev v postopku, ki bi mu bistveno povečala možnost za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in da tožnik ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1.

4.Toženka je v zvezi z navedbo tožnika, da bi lahko naknadno dostavil videoposnetek, ugotovila, da tožnik sicer ni posnetka opredelil in pojasnila, da dopolnjevanje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni dovoljeno. Toženka je ocenila, da je imel tožnik za predložitev omenjenega dokazila dovolj časa, saj je pred pristojnim organom začel več postopkov in imel zato na voljo nemalo možnosti za predložitev videoposnetka, česar ni storil. Toženka je ocenila, da je mogoče krivdo za to pripisati izključno tožniku. Pri tem je poudarila, da tožnik v Zahtevku-2 uveljavlja dejstva, ki niso nova dejstva v postopku.

5.Toženka je po ugotovitvi, da niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1, na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zahtevek-2 zavrgla.

Povzetek bistvenih navedb tožnika

6.Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

7.Tožnik navaja, da zanj Maroko ni varna izvorna država in bo ob vrnitvi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Navaja, da je človeku dostojno življenje skup določenih temeljnih človekovih pravic in svoboščin, katere naj bi se v civilizirani in demokratični družbi v sedanjem času morale uresničevati. Temu ni vedno tako, kot tudi v tožnikovem primeru, kot posamezniku berberske narodnosti, ni bilo. Kot je sam izjavil (kar tudi toženka ne oporeka), je bil že kot otrok prikrajšan za mnogo njegovih pravic, kar se tiče izobraževanja, primernih bivalnih razmer (kot je razvidno iz predloženega posnetka), zdravstvenega varstva (kot je sam izjavil, da je oskrba njegove matere plačljiva) in možnost vključitve posameznikov, ki živijo skrajno pod robom revščine v podporne socialno varstvene sisteme. Tožnik trdi, da tega ni nikjer in da ne bo mogel živeti nikjer v svoji izvorni državi. Ne le zaradi neprimernega zaslužka ter res izjemne revščine tožnika; država je tista, ki mu že je in mu v primeru vrnitve zagotovo bo povzročila t.i. resno škodo. Trdi tudi, da je izkazal tehtne razloge in individualne okoliščine, da zanj Maroko ni vama država. Tožnik zato meni, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, saj meni, da bi se mnogo resneje moralo presojati, ali bi lahko navedena dejstva (ki so že prej obstajala, ampak jih do sedaj brez svoje krivde še ni posredoval ter nova dejstva v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1) lahko bistveno (oz. v določeni meri) povečevala verjetnost, da je upravičen do mednarodne zaščite.

Povzetek bistvenih navedb toženke

8.Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe.

9.Ponavlja, da tožnik v Zahtevku-2 uveljavlja okoliščine (revščino in ekonomske težave), ki jih je uveljavljal že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, o kateri je pravnomočno odločeno. Dodaja, da revščina in slabi življenjski pogoji tožniku ne morejo povečati možnosti za pridobitev mednarodne zaščite, ker gre za razloge, ki so obravnavani v okviru humanitarnih razlogov in ne razlogov za podelitev mednarodne zaščite. Toženka vztraja, da pri tožniku ni podanih pogojev za uvedbo ponovnega postopka.

10.Toženka v zvezi z videoposnetkom ponavlja in vztraja, da bi moral tožnik omenjeni videoposnetek dostaviti ob vložitvi Zahtevka-2, če bi želel, da se ga upošteva pri odločitvi. Ponavlja, da je imel tožnik na voljo več priložnosti, ko bi omenjeni posnetek lahko dostavil (postopek v zvezi s podano prošnjo in kasneje tudi prvim zahtevkom), pa tega ni storil. Tožnikovo pojasnilo, da posnetka prej ni dostavil, saj naj ne bi imel elektronske pošte in stika s svojim bratom, toženka ocenjuje za zavajajoče. Tožnik je v postopku prvega zahtevka iz svojega elektronskega naslova (A.@gmail.com) toženki posredoval kar nekaj dokazil (fotografij in videoposnetek), kar je razvidno tudi iz spisa upravne zadeve. Omenjeno izkazuje, da ima tožnik dostop do elektronske pošte, očitno pa tudi stike z družinskimi člani, ki še vedno prebivajo v Maroku.

O sodni presoji

11.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga od A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine upravnega spisa toženke št. 2142-865/2023, zaslišalo tožnika in vpogledalo v dva posnetka, ki sta priloga e-sporočila tožnika z dne 22. 4. 2024.

Tožba ni utemeljena.

12.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

13.Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

14.Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1. Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.

15.Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku-2 ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, kar nenazadnje potrdi tudi tožnik s tožbenimi navedbami v četrtem odstavku na strani 2 tožbe, ko povzema, kot je mogoče v bistvenem povzeti, da zaradi izjemne revščine Maroko za tožnika ni varna država.

16.Sodišče ugotavlja, da tožnik ne izpodbija ugotovitve toženke, da je tožnik revščino in ekonomske razmere ter materino bolezen in potrebo po financiranju njenih zdravil, uveljavljal kot razlog za mednarodno zaščito že v Prošnji in, oziroma, Zahtevku-1, o katerih je pravnomočno že odločeno. Zato je odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku-2 ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 pravilna in zato tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.

17.Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi revščino in slabo ekonomsko stanje, ki ju je tožnik navedel kot razloga za mednarodno zaščito že v Prošnji in Zahtevku-1 (kar tožnik niti ne zanika), kot je mogoče smiselno povzeti tožnika, bilo treba presojati kot razlog za mednarodno zaščito glede na to, kakšne posledice povzroči tožniku. Dejstvo je, da želi tožnik zaradi revščine in slabih ekonomskih razlogov v Maroku, mednarodno zaščito v Sloveniji in se zaradi navedenih razlogov ne želi oziroma noče vrniti v Maroko. Oba razloga je toženka že presojala, ko je odločala o Prošnji in Zahtevku-1, o katerih je že pravnomočno odločeno, zato je pravilna odločitev toženke, da pri razlogih, ki ju je navedel tožnik v Zahtevku-2 ne gre za nova dejstva v smislu določbe 64. člena ZMZ-1 in uvedba ponovnega (tretjega) postopka mednarodne zaščite tudi po presoji sodišča ni utemeljena. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.

18.Toženka je zato na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 2. 4. 2024. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

-------------------------------

1Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

2Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

3Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka.

4Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve.

Zveza

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 50, 50/3, 65, 65/4

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.