Jedro

Čeprav je bil tožnik zmanjšano sposoben, je moral sodelovati pri različnih aktivnostih in predvsem njegovi nadrejeni bi morali vedeti, da ga zaradi omejitev vida ne bi smeli razporejati na dolžnosti, pri katerih se zahteva dober vid. Zato okrog 22. ure zvečer ne bi smeli od tožnika zahtevati, da se v različnih položajih in hitro giblje po neravnem terenu, ki ga ni poznal. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razsodili, da je kriva za tožnikovo poškodbo, ki so jo zaradi malomarnosti povzročili njegovi nadrejeni (158. člen ZOR). Sodišči sta pravilno šteli, da tožnik ni kriv, če dan pred vajo ni opozoril na svoje težave, saj ni vedel, da bo moral teči ponoči, pa tudi ni pričakoval, da bo naletel na nezavarovan zaklonilnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 2.865.834 tolarjev odškodnine s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški, zaradi poškodbe, ki jo je trpel med služenjem vojaškega roka. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in znižalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za strah, tako da je tožniku prisodilo skupaj 2.015.834 tolarjev, v presežnem delu pa je pritožbo zavrnilo. Spremenilo je tudi izrek o obrestih in pravdnih stroških.

2. Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bila tožena stranka spoznana za odgovorno za tožnikovo poškodbo, je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker meni, da ni niti krivdno, niti objektivno odgovorna za nastalo nepremoženjsko škodo. Navaja, da vaje, ki se je izvajala, v konkretnem primeru ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Sestavljajo jo elementi, ki sami po sebi niso nevarni, in tudi njihovega združenega učinka ni mogoče šteti za nevarnega. V sodni praksi je bilo takih že več primerov, npr. vaja, v kateri so se vojaki premikali po terenu, hoja po zelo goratem območju, in podobno. Nevarna dejavnost se namreč ne presoja po tem, ali je bila nevarna v konkretnem primeru, temveč mora biti dejavnost nevarna že sama po sebi. Merilo za povečano nevarnost je abstraktna nevarnost za nastanek škodne posledice. Prav tako revidentka meni, da ni odgovorna po določilih o krivdni odgovornosti, ker ji ni mogoče očitati nobene opustitve pri izvedbi vaje. Vojaki naj bi se praviloma gibali po "polni" travi, toda če to ni bilo mogoče, se je vojak lahko gibal po poti, ki jo je utrl vojak pred njim. To je veljalo zlasti za tiste, ki so šli na pot med zadnjimi in med njimi je bil tožnik. Poleg tega so bili vojaki pred vajo opozorjeni na ovire, tudi na mogoče zaklonilnike. Dejstvo, da so ostali vojaki varno premagali ovire in opravili vajo, kaže na to, da je bilo mogoče vajo varno opraviti. Če bi bil tožnik skrben, bi opazil oviro in se ji izognil. Že dan pred vajo je bil seznanjen z vajo in bi moral predpostavljenega obvestiti, da meni, da je vaja zanj tvegana. Ker ni ravnal tako, je odgovoren za nastalo posledico. Zato tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku(1) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

3. Revizijsko sodišče, ki je po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano na ugotovljeno dejansko stanje, je pri presoji odgovornosti tožene stranke izhajalo iz naslednjih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje: - Tožnik se je poškodoval med služenjem vojaškega roka, ko je 2. 4. 1995 sodeloval v dnevno-nočni vaji in okrog 22. ure padel v 1,5 m globok betonski zaklonilnik. - Vaja je potekala po terenu, ki ga vojaki niso poznali, podnevi, v mraku in ponoči. Izvajala se je skupinsko z določenim tempom tako, da so vojaki tekli, izvajali nizke preskoke in se plazili v približno 80 cm visoki travi. Teren ni bil raven, na njem so bile potencialne ovire. - Vojaki so bili zamaskirani, opremljeni s polno bojno opremo, težko od 20 do 25 kg in puško. Zavzemali so različne položaje po ukazu poveljnika, saj so tekli in se plazili po tleh. Gibati so se morali po ne pohojeni travi. Tožnik je tekel med zadnjimi skupinami. - Tožnik je bil v vojski dobre tri tedne, bil je zmanjšano sposoben zaradi omejitev vida v mraku in v temi, zato se ga ne bi smelo razporejati na dolžnosti, kjer se zahteva dober vid (npr. straža, patrola v mraku in po dežju). - Pred vajo tožnik starešine ni opozoril na svoje težave, saj je šlo za dnevno-nočno vajo in pred njenim začetkom ni mogel vedeti, da bo moral teči ponoči, prav tako ni pričakoval, da bi lahko naletel na zaklonilnik.

Na podlagi teh okoliščin, ki jim pravdni stranki v svojih pritožbah nista ugovarjali, je sodišče presodilo obstoj predpostavk, ki morajo biti podane za to, da nastane odškodninska terjatev oziroma obveznost. Splošna določila o odškodninskih obveznostih so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ)(2), ki v 1060. členu določa, da je treba za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(3) Določila ZOR za obstoj odškodninske obveznosti zahtevajo, da morajo biti podani naslednji štirje elementi: nedopustno ravnanje, zaradi katerega je nastala škoda (vzročna zveza), odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. V obravnavanem primeru je sporna odškodninska odgovornost tožene stranke. Kot podlaga za odgovornost je v prvem odstavku 154. člena ZOR navedena krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom; objektivna odgovornost, ki je uzakonjena v drugem odstavku 154. člena ZOR in 173. ter 174. ZOR, pa je izjema. Podobno predvidevajo tudi Evropska načela odškodninskega prava, ki jih je pripravila Evropska skupina za odškodninsko pravo(4), še bolj restriktivna pa so pravila Skupnega referenčnega okvira, o katerih tečejo pogajanja v zvezi s pogodbenimi in nepogodbenimi obveznostmi v Svetu EU.(5) Ker se je tožnik poškodoval med služenjem vojaškega roka, je treba upoštevati, da je tožena stranka z vpoklicem omejila njegovo svobodo in voljo, saj se je moral podrediti ukazom nadrejenih. Čeprav je bil zmanjšano sposoben, je moral sodelovati pri različnih aktivnostih in predvsem njegovi nadrejeni bi morali vedeti, da ga zaradi omejitev vida ne bi smeli razporejati na dolžnosti, pri katerih se zahteva dober vid. Zato okrog 22. ure zvečer ne bi smeli od tožnika zahtevati, da se v različnih položajih in hitro giblje po neravnem terenu, ki ga ni poznal. Izgovarjanje tožene stranke, češ da se mu ni bilo treba gibati po "polni" travi in da bi se lahko gibal po poti, ki jo je utrl vojak pred njim, nima podlage v izvedenih dokazih, pa tudi je ne ekskulpira, da je tožnika poslala na pot med zadnjimi vojaki, ponoči. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razsodili, da je kriva za tožnikovo poškodbo, ki so jo zaradi malomarnosti povzročili njegovi nadrejeni (158. člen ZOR).

Za škodo, ki jo je trpel tožnik, sta sodišči prisodili popolno odškodnino in nista našli razlogov, da bi jo zmanjšali zaradi tožnikove sokrivde. Pri tem sta pravilno šteli, da tožnik ni kriv, če dan pred vajo ni opozoril na svoje težave, saj ni vedel, da bo moral teči ponoči, pa tudi ni pričakoval, da bo naletel na nezavarovan zaklonilnik. Zato sta mu pravilno prisodili popolno odškodnino, in sicer za premoženjsko škodo še 865.834 tolarjev, od nepremoženjske škode pa sta mu prisodil za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 900.000 tolarjev in za prestani strah 250.000 tolarjev.

Tako se izkaže, da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo in da revizija ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.

.Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/99-45/08.Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/01-32/04.Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89.Op. št. (4): Zbornik del: European Tort Law 2002, H. Koziol, B. C. Steininger, Dunaj-New York 2003 ali internet HYPERLINK "http://www.civil.udg.es/tort/Principles/text.htm" http://www.civil.udg.es/tort/Principles/text.htm Op. št. (5): Draft Common Frame of Reference (DCRF), Sellier - European Law Publishers, Munchen 2008 ali internet http://dnb.d-nb.de