Jedro

Obveščanje in oglaševanje ob državni cesti ureja določba 78. člena ZCes-1, ki v tretjem odstavku določa, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. V petem odstavku tega člena je določeno, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda Direkcija za ifrastrukturo na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ tožniku naložil odstranitev dveh objektov za obveščanje in oglaševanje, ki sta postavljena ob državni cesti - glavni cesti I. reda G1-11, odsek A. v km 0,510 in 0,610 desno, v naselju B. v pasu za prometno signalizacijo, v varovalnem pasu te ceste. Objekta sta dimenzije ca. 3x4 m (jumbo plakata) in sta samostojno stoječa na parceli št. 1857/28, na meji s parcelo št. 4602/42, obe k.o. ... Rok za izvedbo ukrepa je 30. 12. 2016, o čemer mora tožnik obvestiti inšpekcijski organ.

2. Iz obrazložitve odločbe sledi, da je inšpekcijski organ na podlagi podane prijave dne 15. 6. 2016 opravil izredni inšpekcijski pregled. Zapisnik o inšpekcijskem pregledu je bil posredovan tožniku, ki je dne 5. 8. 2016 poslal pisno izjavo o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Pojasnil je, da sta bila reklamna panoja postavljena v skladu z Javnim zbiranjem ponudb PL-35/8 z dne 1. 10. 2007 in spremembo z dne 5. 10. 2007. Na tej podlagi je bila sklenjena Pogodba o dodelitvi lokacij oglaševalnih objektov z dne 30. 1. 2008, v skladu s katero so bile za vse lokacije objektov pridobljene lokacijske informacije in prometna soglasja po drugem odstavku 68. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Po pregledu predložene dokumentacije organ ugotavlja, da v pogodbi oziroma preglednici lokacij oglaševalnih objektov ni navedene parcele št. 1857/28 k.o. ..., na kateri sta objekta postavljena. Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo in Mestna občina B. sta v zvezi z morebitnimi izdanimi soglasji za postavitev obravnavanih objektov podali vsaka svojo izjavo, da soglasja za objekta na spornih lokacijah nista izdali nobenemu zavezancu. Po navedenem so bile v inšpekcijskem postopku ugotovljene kršitve določb 78. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), zato je bil tožniku izrečen ukrep odstranitve spornih objektov za oglaševanje. Rok za izvršitev odločbe je določen na podlagi tretjega odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN).

3. Drugostopni organ je pritožbo zavrnil in v celoti sledil ugotovitvam prvostopnega organa. Ugotovitev inšpektorice, da objekta nimata ustreznega soglasja, drži, saj je veljavnost pogodbe, ki naj bi se štela kot soglasje občine, že potekla. To pomeni, da objekta nimata ne soglasja občine ne Direkcije za infrastrukturo. Pogodba se je namreč začela uporabljati 1. 2. 2008, v skladu s 3. členom pa se lokacije za objekte iz pogodbe dodeli za 8 let, šteto od dneva začetka uporabe te pogodbe. To pomeni, da je pogodba potekla 1. 2. 2016. Ker tožnik do izdaje odločbe ni pridobil drugega soglasja za postavitev objektov, sta objekta postavljena nezakonito. V konkretni zadevi ni pomembno, kdaj sta bila sporna objekta postavljena, saj organ prve stopnje ne oporeka navedbam tožnika, da je v času postavitve objekta zadostovalo soglasje občine. Sporno pa je, ali pogodba iz leta 2008 sploh zajema sporna objekta. Glede tega pritožbeni organ ne sprejema tožnikovih navedb glede očitne pomote pri navajanju parcelnih številk v pogodbi, saj v inšpekcijskem postopku ni mogoče ugotavljati, kaj je bilo mišljeno ob sklenitvi pogodbe, ampak se lahko preverijo samo dejstva v pogodbi. Dodaja še, da dopisa Direkcije za infrastrukturo in Mestne občine B. za izjasnitev stranke nista pomembna, saj ni jasno, kaj bi tožnik zaradi njiju lahko dodal k svoji izjavi, če bi poznal njuno vsebino.

4. Tožnik v tožbi uvodoma uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, konkretno načela kontradiktornosti, saj mu pisne izjave Direkcije za infrastrukturo, DARS in Mestne občine B., na katere se sklicuje izpodbijana odločba, niso bile vročene. Kot dokaz v tem postopku se je upoštevala tudi anonimna prijava, ki je tožnik prav tako ni prejel. Spoštovanje načela zaslišanja stranke pomeni procesno pravico, ki se jo lahko omeji le v primerih, ki jih določa zakon, pa še to le takrat, ko je takšna omejitev ustavno dopustna. Kršitev načela zaslišanja stranke ne pomeni zgolj bistvene kršitve določb upravnega postopka, pač pa tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Drugostopni organ je sicer v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da so navedeni dopisi za odločitev nerelevantni, vendar je dejstvo, da so bili ti dokazi v postopku pridobljeni in da jih tožnik ni prejel. Tožena stranka je z dopisom z dne 5. 7. 2016 tožnika sicer pozvala k "izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah", vendar je takšen poziv zavajajoč. Tožena stranka bi v skladu z določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) morala tožnika pozvati ne le k predložitvi izjave, pač pa ga poučiti, da ima možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, kar pomeni tudi možnost predlaganja dokazov.

5. Obe odločbi le nizata zakonske določbe in naštevata zbrane dokaze, ne da bi bilo ugotovljeno dejansko stanje, ugotovitve podprte z dokazi, sprejeta odločitev pa utemeljena z razlogi za takšno odločitev (dokazna ocena). Obrazložitev obeh odločb tako ne sledi zahtevam prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pomeni, da se odločitve ne da preizkusiti.

6. Nedopustno je tudi, da se drugostopni organ ni izrekel glede pritožbenih navedb v zvezi z očitno pomoto v pogodbi z dne 30. 1. 2008. Oba organa se sklicujeta na to, da je oglaševalski pano postavljen brez soglasja, ker parcela, na kateri stoji, ni navedena v prilogi pogodbe. To pa je nedopustno in v nasprotju z zakonom. V pogodbi je več kot očitno prišlo do pomote pri navajanju parcelnih številk. Iz opisa lokacij v prilogi k pogodbi izhaja, da je bila predvidena postavitev dveh objektov za oglaševanje na lokaciji, označeni kot "Pred novo šolo". Lokacija je navedena pod zaporedno številko 109 a in 109 b ter 110 a in 110 b. Za razjasnitev navedenega je tožnik pozval organ, da v postopek pritegne podjetje C. d.o.o., ki je bila sopodpisnik pogodbe. Tožnik še izpostavlja, da je bil sporni objekt postavljen v času, ko je veljal ZJC. Le-ta v 68. členu določa, da soglasje za postavitev objektov ob državnih cestah v naselju izda pristojna občina. Glede na navedeno mu ni bilo treba pridobiti soglasja Direkcije za infrastrukturo. Pogodba, sklenjena s C. d.o.o., se še naprej izvršuje in se je torej njena veljavnost podaljšala, kot to omogoča 3. člen pogodbe. Posledično to pomeni, da ima tožnik za sporna objekta še vedno vsa potrebna soglasja za njuno postavitev.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Z izpodbijano odločbo je bil tožniku izrečen inšpekcijski ukrep, ki temelji na določbi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1. Po navedeni določbi pristojni inšpektor za ceste odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

10. Obveščanje in oglaševanje ob državni cesti ureja določba 78. člena ZCes-1, ki v tretjem odstavku določa, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. V petem odstavku tega člena je določeno, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda Direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije.

11. Tožnik uvodoma ugovarja, da sta tako izpodbijana odločba kot tudi odločba drugostopnega organa obremenjeni z bistvenimi kršitvami določb postopka. Po določbi 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Za obravnavani primer sodišče ugotavlja, da nobena od uveljavljenih kršitev temu standardu ne zadosti.

12. Tožnik ugovarja, da mu niso bile vročene pisne izjave Direkcije za infrastrukturo, Mestne občine B. in DARS, zato se o njih ni imel možnosti izjaviti. Sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da s strani DARS-a v postopku ni bila pridobljena nobena izjava niti se nanjo ne sklicuje organ v izpodbijani odločbi. Glede izjav Direkcije za infrastrukturo in Mestne občine B. pa sodišče soglaša z drugostopnim organom, da omenjeni izjavi v obravnavani zadevi za odločitev nista bistveni, saj dejstvo, da tožnik nima soglasja naslovnikov za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, ni sporno. Zato tožnik, na katerem je dokazno breme, da izkaže pravico do postavitve spornih objektov, neupravičeno očita organu, da se o teh pisnih izjavah, ki niso v nasprotju z njegovimi trditvami, ni mogel izjasniti. Enako organu ni bilo treba tožniku v izjavo posredovati anonimne prijave, ker tudi ta ni del dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločba. Ob tem sodišče opozarja na drugi odstavek 16. člena ZIN, po katerem je inšpektor dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih opravlja inšpekcijski nadzor.

13. Tožniku torej glede na zgoraj navedeno ni bila kršena pravica do izjave iz 9. člena ZUP. Pred izdajo odločbe mu je bil vročen zapisnik o inšpekcijskem pregledu, hkrati pa je bil pozvan, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Iz izjave z dne 5. 8. 2016, ki jo je podal na podlagi navedenega poziva, nedvomno izhaja, da je pravilno razumel pomen izjave ter se je v njej skliceval tudi na dokaze, za katere je menil, da so relevantni.

14. Sodišče ne sledi tožnikovemu ugovoru o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Med strankama postopka ni sporno, da parcela št. 1857/28 k.o. ... ni navedena v pogodbi z dne 30. 1. 2008. Kolikor je šlo pri neuvrstitvi navedene parcele v pogodbo za bistveno zmoto (kot napako volje strank, ki se nanaša na predmet pogodbe), bi moral tožnik to uveljavljati s primernim pravnim sredstvom, skleniti ustrezno novo pogodbo ali v primeru spora to uveljaviti s tožbo na razveljavitev pogodbe. Ker pa tožnik ni ravnal tako oziroma tega niti ne zatrjuje, je organ imel podlago, da razlaga pogodbena določila, kot se glasijo (82. člen Obligacijskega zakonika). Posledično je organ tudi po mnenju sodišča pravilno zaključil, da tožnik s pogodbo, na katero se je skliceval v postopku, ni izkazal pravice do rabe navedene parcele.

15. Čim pa je tako, potek veljavnosti pogodbe za odločitev ni bistven. Ker se je do tega dejstva opredelil drugostopni organ, tožnik pa mu oporeka, sodišče pojasnjuje, da iz 3. člena res izhaja, da je pogodbo mogoče podaljšati, vendar pa tožnik njenega podaljšanja ni izkazal. Napoved, da se pogodba po preteku roka lahko podaljša, ni izkaz dejanskega podaljšanja. Tožnik bi moral podaljšanje izkazati s predložitvijo ustreznega dokaza, na primer z novo pogodbo ali aneksom, ki bi izkazoval ustrezno voljo strank. Zgolj hipotetično pa se na določbo 3. člena pogodbe ne more sklicevati. Tožnik sicer trdi, da se pogodba še naprej izvršuje, vendar gre za pavšalne trditve, ki jih ne konkretizira z navedbami, katere obveznosti po pogodbi (na primer plačevanje občinske takse za sporna oglaševalska objekta) izvršuje tudi po izteku osmih let. 16. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnika za zaslišanje zakonitega zastopnika D.D. Po presoji sodišča navedeni dokazni predlog ni substanciran, ker ne pojasni, katere trditve, ki so pravno relevantne v tem postopku, bi se naj z zaslišanjem ugotovile. Ostale listine, ki jih tožnik prilaga k tožbi, pa so del upravnega spisa in jih je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe ter v okviru postavljenih tožbenih ugovorov. Sodišče je zato v zadevi odločilo na nejavni seji, ker je ugotovilo, da so bili v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvedeni in pravilno presojeni vsi dokazi, ki so pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

17. Sodišče je glede na vse navedeno tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.