Jedro

Podlaga za dokazno oceno v ponovljenem postopku so lahko le ponovno in na novo izvedeni dokazi in njihova ocena, tako posamičnega dokaza, kot tudi v njihovem skupnem pomenu (nikakor pa ne razveljavljena sodba sodišča prve stopnje v prvotno izvedenem postopku).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Vrhniki je z uvodoma citirano sodbo obsojeno D. M. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let. Odločeno je bilo, da se obsojenka oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenkin zagovornik, ki pa jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenka oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi kršitev kazenskega zakona po 372. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitev materialnega prava, „glede podanega naklepa“, zaradi kršitve načela materialne resnice po 17. členu ZKP, zaradi kršitev 22. in 23. člena Ustave in kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki je navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena; uveljavlja se zmotna ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenki in zagovorniku, da se do njega opredelita. V pisni izjavi je zagovornik obsojenke vztrajal pri navedbah iz zahteve, predvsem pa je poudaril, da obsojenki ni bil dokazan direktni naklep in da se z zahtevo ne uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pač pa kršitve zakona.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik najprej ocenjuje kot povsem nesprejemljivo in žaljivo ocenjevanje obsojenkinega ravnanja v izpodbijani sodbi, kot naklepno ne dovolj skrbnega in škodljivega do hčerke ter enako dojema sprejemanje navedb socialnih delavk o zatrjevanih psihiatričnih težavah obsojenke in njenega uživanja alkohola in drog. Tovrstne navedbe vložnika zahteve niso relevantne, saj z njimi ne utemeljuje nobene konkretne kršitve zakona ter se zato o njih Vrhovno sodišče ne more opredeljevati.

6. Vložnik zahteve v nadaljevanju zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi izhajale iz nasprotij o odločilnih dejstvih v razlogih sodbe in med vsebino listin ter zapisnikov o izpovedbah prič v postopku. V pojasnitev zatrjevanih kršitev navaja najprej primer glede nesprejemljivosti zaključevanja o omejenem razvoju čustvovanja, socializacije in vključevanja ter zorenja oškodovane mladoletne obsojenčeve hčerke v konstruktivnih procesih in dejavnostih, saj naj bi nasprotno izhajalo iz priznanj in pohval, ki jih je oškodovanka prejemala v šoli in pri izvenšolski dejavnosti (nogomet) za uspeh, sodelovanje, pripravljenost pomagati in za sodelovanje v razredni skupnosti. V tem pogledu zahteva vsebinsko uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj ponuja svojo oceno izvedenih dokazov, sicer iztrganih iz celovite dokazne ocene, kot je podana v izpodbijani sodbi in o čemer se je izrecno opredelilo že sodišče druge stopnje (točka 7 obrazložitve sodbe).

7. Zahteva nadalje meni, da je enaka kršitev podana glede zaključevanja, da je obsojenka hčerko v stanovanju večkrat zmerjala in jo puščala samo doma, zaradi česar se je oškodovanka zadrževala na igrišču in v neprimerni družbi po okoliških ulicah. V tej zvezi vložnik zahteve meni, da za prvo ugotovitev ni nobenih dokazov, glede druge pa polemizira z dokazno oceno izpovedb prič B. P. in V. K. Taka zatrjevanja pa so protispisna, saj ne drži, da sodišče ni razpolagalo z dokazi glede obsojenkinega vpitja in zmerjanja oškodovanke v stanovanju, saj jih je že sodba sodišča prve stopnje določno navedla, jih ocenila in se do njih opredelila (točka 5 obrazložitve; enako tudi sodba sodišča druge stopnje v točki 8 obrazložitve); z oceno izpovedb navedenih dveh prič pa vložnik ponuja svoje videnje ugotovljenega dejanskega stanja, kar spet pomeni nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Trditev zahteve, da ne drži očitek, da je obsojenka nasprotovala vključevanju oškodovanke v aktivnosti ponujene s strani šole, saj naj bi bilo nasprotno ugotovljeno, da je oškodovanka na „ponujene aktivnosti vedno šla in tam uživala“, je prav tako izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Sklicevanje vložnika zahteve na zagovor obsojene in na izpovedbo oškodovanke ter na predloženo zdravniško potrdilo, ki naj bi izkazovalo, da oškodovanka ni mogla več igrati nogometa, je le ponujanje drugačne ocene dejanskega stanja, kot ga je v tem delu celovito opravilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb več prič, poročila timskega posveta Centra za socialno delo Ljubljana Vič-Rudnik in poročila Osnovne šole Vič (točka 6 obrazložitve) ter na teh dokaznih podlagah zaključilo o tako ugotovljenem ravnanju obsojenke. Na istovrsten pritožbeni očitek je vložniku zahteve sicer odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka 9 obrazložitve).

9. Ugotovljeno dejansko stanje napada vložnik tudi s ponujanjem svojega videnja obsojenkinega ravnanja, ko naj bi na opozorilo šole, da njena hčerka prihaja v šolo v neprimernih in umazanih oblačilih, takoj odreagirala in se to ni več ponovilo. V izpodbijani sodbi tudi v tem pogledu ni nobenih zatrjevanih protislovij, saj je dejanske zaključke glede obsojenkinega zanemarjanja oškodovanke izraženega tudi z umazanimi, neprimernimi oblačili oškodovanke sodišče prve stopnje utemeljilo z izpovedbami posameznih prič in poročilom Osnovne šole Vič z dne 27. 10. 2006 (točka 7 obrazložitve; točka 10 sodbe sodišča druge stopnje).

10. V zahtevi se izpostavlja, da ni bilo ugotovljeno ravnanje obsojenke z direktnim naklepom, kar se utemeljuje z izjavo na glavni obravnavi zaslišane izvedenke psihiatrične stroke, in sicer, da je obsojenka želela svoji hčerki le dobro, vendar pa „po svojih zmožnostih in razumevanju življenjske situacije...“ ter z izpovedjo oškodovanke, hčerke obsojenke, „da je imela ves čas občutek, da jo ima mama rada“. Že samo sklicevanje vložnika zahteve na navedeni izjavi izvedenke in oškodovanke pomeni ponujanje drugačne ocene izvedenih dokazov glede subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja in gre zato tudi v tem pogledu za nedovoljen razlog, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati. Ob tem je treba dodati, da je zmotno stališče vložnika, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti le z direktnim naklepom, saj zadošča že eventualni naklep. Sicer pa sta tako sodišče prve kot tudi druge stopnje dovolj določno opredelili naklepno ravnanje obsojenke (točka 12 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje; točka 13 sodbe sodišča druge stopnje) in zato ne drži niti nadaljnja trditev iz zahteve, da izpodbijana sodba nima obrazložitve glede naklepnega ravnanja obsojenke.

11. V zahtevi za varstvo zakonitosti se zatrjuje še kršitev načela materialne resnice, ko ni bil izpolnjen dokazni standard gotovosti, ki je potreben za obsodilno sodbo. Ocenjuje se, da je bila obsodilna sodba sprejeta na podlagi subjektivne ocene sodišča ter v ta namen primerja razloge oprostilne sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila v isti zadevi izdana po prvem sojenju, a kasneje v pritožbenem postopku razveljavljena. Vložnik zahteve meni, da do tako diametralnih zaključkov sodišča prve stopnje v isti zadevi ne bi smelo priti. Tudi v tem pogledu je mogoče ugotoviti, da se vložnik zahteve zavzema za drugačno oceno izvedenih dokazov, pri čemer ne upošteva dejstva, da razveljavljena sodba sodišča prve stopnje v prvotno izvedenem postopku ne more biti podlaga za dokazno oceno v ponovljenem postopku, pač pa so to lahko le ponovno in na novo izvedeni dokazi v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje in njihova ocena, tako posamičnega dokaza, kot tudi v njihovem skupnem pomenu.

12. Zahteva za varstvo zakonitosti še poudarja, da so bili z izpodbijano sodbo kršeni še prvi odstavek 6. člena EKČP, 23. in 29. člen Ustave RS, pri čemer zgolj pavšalno navaja pravico do nepristranskega sodišča, poštenega sojenja in enakosti orožij ter meni, da je sodišče v obravnavani zadevi „eklatantno kršilo navedena določila“ EKČP in Ustave RS, odločalo pristransko v duhu nepoštenega sojenja in kršilo načelo enakosti orožij, saj temelji na zaključkih in navedbah le ene strani, socialnih delavk. Take posplošene in nekonkretizirane navedbe pa so povsem nepreverljive in se zato Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeljevati.

13. Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku niso bile ugotovljene, iz zahteve pa je razbrati, da se vsebinsko izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

14. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.