Jedro

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zaradi narave ugotovljenih kršitev pa pritožbeno sodišče ni moglo presojati obširnih pritožbenih izvajanj, s katerimi okrožna državna tožilka uveljavlja (tudi) pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tozadevno pritožbeno sodišče vendarle zgolj pripominja, da mora tudi oprostilna sodba v sklopu celostne dokazne ocene vsebovati logične, prepričljive in življenjske razloge o tem, zakaj kljub številnim obremenilnim dokazom slednji ne zadoščajo za obsodbo.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Odločilo je še, da se obdolženemu vrne desni in levi športni copat modro bele barve z napisom Adidas št. 42 in 2/3, črni čevlji velikosti 42 in mobilni telefon znamke Samsung s SIM kartico.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da na podlagi zbranih in izvedenih dokazov obdolženega spozna za krivega očitanih mu kaznivih dejanj ter mu izreče že predlagano kazen in na podlagi določila 74. člena KZ-1 tudi odvzame protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 240,00 EUR. Podrejeno pa predlaga, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev pred drugi senat. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Okrožna državna tožilka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko navaja, da dejstvo nenahajanja obdolženčevega mobilnega telefona na kraju bivanja oškodovanega B. B. inkriminiranega dne, tj. 5. 12. 2021, v času med 16.51 in 17.42 uro, ne more pomeniti, da obdolženi dejanja ni izvršil, saj tenor glasi na čas „okrog 17.00 ure“, še sploh, ker je sodni izvedenec za telekomunikacije potrdil, da pa se je med 16.42 in 16.44 uro telefon obdolženega z veliko verjetnostjo nahajal prav na področju izvršenega kaznivega dejanja (drugi odstavek na str. 5 izvedenskega mnenja). Tozadevno ima pritožba prav, ko pogreša pojasnilo in ustrezne razloge sodišča prve stopnje, zakaj je čas med 16.51 in 17.42 uro štelo kot relevanten, čas med 16.42 in 16.44 uro pa ne, kje je postavilo zamejitev časa, ki naj bi ustrezala opredelitvi v tenorju in zakaj prav tam. Takšna obrazložitev tudi pritožbenemu sodišču ne omogoča presoje pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča, ki so v tem delu nejasni in nepopolni.

5. Prav pa ima pritožba tudi na točki trditve, da je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je najprej v dvakrat nikalni obliki podano mnenje sodnega izvedenca, da lahko z vso gotovostjo izključimo vsakršno možnost, da se obdolženčev telefon (v času izvršenega ropa dne 10. 12. 2021 med 20.15 in 20.20 uro na škodo C. C.) „ni mogel nahajati na območju izvedbe kaznivega dejanja“ (l. št. 475) v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe najprej povzelo, nato pa v točki 8 obrazložilo, da se izvedenec za telekomunikacije ni opredelil konkretno, ali se je telefon nahajal na kraju storitve kaznivega dejanja. Pri tem pa je ostala povsem prezrta celo izrecno zapisana izvedenčeva ocena, da se je obdolženčev telefon „lahko nahajal tudi na kraju izvedbe kaznivega dejanja na naslovu X“. Posledično je pritožbeno uveljavljanje razloga bistvene kršitve določb kazenskega zakona iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljeno.

6. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zaradi narave ugotovljenih kršitev pa pritožbeno sodišče ni moglo presojati obširnih pritožbenih izvajanj, s katerimi okrožna državna tožilka uveljavlja (tudi) pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tozadevno pritožbeno sodišče vendarle zgolj pripominja, da mora tudi oprostilna sodba v sklopu celostne dokazne ocene vsebovati logične, prepričljive in življenjske razloge o tem, zakaj kljub številnim obremenilnim dokazom slednji ne zadoščajo za obsodbo. V ponovljenem sojenju, kar pomeni ponovno skrbno presojo in oceno vseh izvedenih dokazov ter obrazložitev sodne odločbe v skladu z zahtevami in pričakovanjem iz šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP, bo tako sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve odpravilo in izvedlo ter ustrezno materialno ovrednotilo vse dokaze, ki so potrebni za razjasnitev dejanskega stanja, nato pa po celoviti oceni vseh izvedenih (tako obremenilnih kot razbremenilnih) dokazov ter vsestranski razjasnitvi zadeve v zadevi ponovno odločilo.

7. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.