Jedro

Društvo, ki meni, da se ime drugega društva ne razlikuje od njegovega registriranega imena, kar povzroča ali bi utegnilo povzročiti nejasnosti v pravnem prometu, ima pravico s pritožbo izpodbijati odločbo o registraciji kasneje registriranega društva; rok za vložitev pritožbe je 6 mesecev od registracije društva. V obravnavanem primeru je takšno pritožbo toženka pravilno vsebinsko obravnavala in pri tem tudi argumentirano odgovorila na vse pritožbene ugovore.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je na podlagi 17. člena Zakona o društvih (ZDru-1, Uradni list RS, št. 61/06 in nadaljnji) z izpodbijano odločbo z izrekom pod točko 1 v register društev vpisal zvezo društev Zveza A.B. motoklubov Slovenije (v nadaljevanju: Zveza) s sedežem na naslovu ..., Ž. njenega zakonitega zastopnika, matično številko in datum sprejema temeljnega akta ter glavno dejavnost, to je povezovanje voznikov in lastnikov motornih koles A.B. Z izrekom pod točko 2 je odločeno, da pritožba zoper odločbo o registraciji Zveze ne zadrži vpisa v register, z izrekom pod točko 3 pa, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso zaznamovani.

2. V obrazložitvi prvostopni organ ugotavlja, da je bila dne 13. 3. 2012 vložena vloga s prilogami sprva pomanjkljiva, ker zahtevi za registracijo Zveze niso bile priložene vse priloge v skladu z 18. členom ZDru-1. Vendar je vlagatelj po pozivu prvostopnega organa pomanjkljivo vlogo ustrezno dopolnil. Na podlagi podatkov v predloženih listinah prvostopni organ ugotavlja, da so ustanovitelji na ustanovnem zboru 12. 3. 2012 soglasno sprejeli sklep o ustanovitvi Zveze in njen temeljni akt, za zastopnika Zveze, ki v skladu s temeljnim aktom predstavlja in zastopa Zvezo kot odgovorna oseba, pa je bil soglasno izvoljen C.C. Po ugotovitvi, da vlagatelj izpolnjuje vse pogoje, ki so določeni v 8. in 16. členu ZDru-1, prav tako pa je predloženi temeljni akt v skladu z določili ZDru-1 in pravnim redom Republike Slovenije, je prvostopni organ izdal predmetno odločbo, v kateri je v skladu s 5. odstavkom 19. člena ZDru-1 določil tudi, da pritožba zoper odločbo o registraciji Zveze društev ne zadrži vpisa v register.

3. Drugostopni organ je pritožbo Društva A.B. klub Slovenija, sedaj tožnika, zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 17. člena ZDru-1 v povezavi s 1. odstavkom 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

4. V tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnik navaja, da vztraja pri vseh svojih pritožbenih navedbah, ter meni, da je prvostopni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo, uveljavlja tudi kršitve procesnih določb. Zakonske določbe ZDru-1 naj bi bile kršene s tem, da naj bi ime in skrajšano ime navedene zveze - Zveza A.B. motoklubov Slovenije vsebovalo besedo Slovenija, četudi ne besedne zveze Republika Slovenija, medtem ko so ostale sestavine v imenu angleške besede. Vendar pa naj bi ime društva moralo biti v slovenščini v skladu s 1. odstavkom 10. člena ZDru-1, češ da se tudi za registracijo društev ali zvez po določbah ZDru-1 uporablja kot lex specialis Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS, Uradni list RS, št. 86/04 in nadaljnji). Slednji v 17. členu določa, da se firma oziroma ime pravnih oseb zasebnega prava in fizičnih oseb, ki opravljajo registrirano dejavnost, vpiše v sodni register oziroma drugo uradno evidenco, če je, skladno s področnimi zakoni, v slovenščini. Ker se lahko v slovenščino prevedeta obe angleški besedi, tako „A.“ kot tudi „B.“, ki v prevodu pomenita ... in ..., naj ne bi bila podana izjema iz 10. člena ZDru-1. Zato naj novoustanovljena Zveza ne bi smela v svojem imenu uporabljati angleških besed, češ da mora biti ime v slovenščini, saj Zveza A.B. motoklubov Slovenije ni članica nobene mednarodne organizacije, kar bi opravičevalo registracijo takšne besedne zveze v angleškem jeziku. Zato naj bi registrski organ kršil določila 10. člena ZDru-1. Pri tem naj bi tudi spregledal, da se ime novoustanovljene Zveze ne razlikuje od že vpisanega imena društva tožnika, in sicer Društvo A.B. klub Slovenija s sedežem ..., V., ki je bilo vpisano v register pri Upravni enoti C. dne 28. 6. 1999. Izpostavlja, da je razlika med poimenovanjem tožnika – A.B. klub Slovenija ter novoustanovljene Zveze A.B. motoklubov Slovenije le v besedi moto, vendar meni, da je vsakomur jasno, da gre za motoristična – motokluba, pa če ima oznako moto ali je brez nje. Takšno stanje naj bi že povzročalo težave v pravnem prometu. Dodaja še, da Zveza A.B. motoklubov Slovenije ne reprezentira večine v Sloveniji, kot tudi, da naj bi bila ustanovljena le z dvema ustanovnima kluboma, medtem ko je društvo pritožnik edino društvo iz Slovenije, ki je od leta 2007 dalje včlanjeno v mednarodno organizacijo Evropsko zvezo A.B. klubov - v nadaljevanju EZAB), s sedežem v Belgiji. Poudarja, da je skladno s statutom EZAB lahko član te zveze zgolj eno nacionalno društvo iz vsake države - to pa je v konkretnem primeru tožnik, ki deluje od leta 1999 dalje in ima preko 80 članov. Vendar pa so nekateri izmed njegovih članov pričeli z ustanavljanjem novih društev in tudi novoustanovljene Zveze A.B. motoklub Slovenije. Vendar pa niti novo ustanovljena Zveza in tudi ne novo ustanovljena društva ali člani novo ustanovljene Zveze ne smejo razpolagati s podatki organizaciji EZAB, saj je to zgolj v domeni tožnika, ki meni, da je bila navedena novoustanovljena Zveza ustanovljena predvsem zato, da zavaja tretje osebe, češ da je krovna organizacija vseh podobnih klubov v Sloveniji, kar pa ne drži. Takšno ravnanje označuje za zavajajoče, saj so tujci seznanjeni s tem, da je v Sloveniji zgolj en krovni klub, ki združuje vse ljubitelje navedenih motornih koles. Če pa upravni organ dovoli registracijo takega imena, potem bo tudi njegova uporaba v pravnem prometu dovoljena. Čeprav sicer uradni zastopnik znamke D. v Sloveniji ne prepoveduje uporabe teh besed, vendar hkrati tudi ne dovoljuje zavajanja in zlorabe. Tožnik poudarja, da vsako leto organizira mednarodno srečanje v soglasju z EZAB, zato o tem številni iščejo informacije na svetovnem spletu, vendar se spletna naslova tožnika in novo ustanovljene Zveze skoraj ne razlikujeta, razen z oznako SLO in SI, ki pa obe mednarodno označujeta Slovenijo. Tudi žig novoustanovljene zveze ima enako ovalno obliko, kakor tožnikov, zato meni, da je zavajajoč tudi uradni znak, s katerim se novoustanovljena Zveza predstavlja navzven v pravnem prometu. Dodatno izpostavlja, da sta ustanovitelja novoustanovljene Zveze zgolj dve društvi, kar je zakonski minimum. Opozarja na dolžnost, da mora upravni organ po uradni dolžnosti opraviti obvezen preizkus vsake vloge, pri tem pa paziti na to, da so izpolnjene zakonske določbe glede imena, poleg vsebine statuta, kakor tudi, da se ime razlikuje od obstoječih v Republiki Sloveniji. Že na prvi pa naj bi bilo jasno, da se ime društva tožnika ter novoustanovljene Zveze ne razlikujeta dovolj, da pri tretji osebi ne bi vzbudilo dvoma v to, s katerim društvom posluje v pravnem prometu. V tožbi očita procesne kršitve ZUP, češ da bi ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju prvostopni organ moral dati tožniku položaj stranke v postopku. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi ter izbriše iz registra Zvezo A.B. z navedeno matično številko in sedežem na naslovu ..., Ž. Hkrati zahteva povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožnika pa neutemeljene iz razlogov, ki jih je organ druge stopnje navedel v obrazložitvi svoje odločbe, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Zveza A.B. motoklubov Slovenije kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo in nadaljnji pripravljalni vlogi meni, da je tožba pravno zmotna in v celoti neutemeljena. Sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov predmetnega postopka, ki jih tudi specificira, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sta tožena stranka in prvostopni organ materialno pravo pravilno uporabila, pri svojem odločanju pa nista zagrešila nikakršnih procesnih kršitev. Meni, da sta prav tako pravilno in popolno ugotovila tudi dejansko stanje, zato sta njuni odločbi pravilni in zakoniti. Poudarja, da je tožba tako rekoč enaka pritožbi zoper odločitev prvostopnega organa, zato se tudi stranka z interesom v celoti sklicuje na navedbe in trditve, ki jih je podala v odgovoru na pritožbo z dne 18. 5. 2012, kot tudi na vse tedaj podane dokazne predloge. Glede na navedeno prereka vse navedbe tožnika v tožbi kot neutemeljene, nelogične in neresnične, razen v kolikor se z njimi izrecno strinja. Poudarja, da tožnik ni z ničemer izkazal niti zatrjeval, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi v skladu s 1. odstavkom 43. člena ZUP. Kljub temu mu je bila ta možnost v konkretnem primeru dana, pa četudi zgolj zaradi zavlačevanja zadevnega postopka. Zato naj bi bilo potrebno tožnikovo tožbo zavreči, češ da tožnik nima nikakršnega pravnega interesa za vodenje konkretnega postopka. Sicer pa naj registrirano ime stranke z interesom v nobenem pogledu ne bi bilo v nasprotju z določili ZJRS ali ZDru-1. Kar se tiče tožbene trditve o razmerju specialnosti ZJRS napram ZDru-1 poudarja, da je ZDru-1 specialnejši predpis kot ZJRS glede na določila 3. odstavka 10. člena ZDru-1, poleg tega pa je bil sprejet kasneje kot ZJRS. Poudarja, da besedna zveza A.B. označuje dejavnost Zveze, ki združuje ljubitelje vseh tipov motorjev A.B. proizvajalca D. Navedeno besedno zvezo bi bilo prav tako mogoče šteti za domišljijsko poimenovanje, kakor navaja tudi sam tožnik. Svojemu odgovoru prilaga dopis generalnega zastopnika in serviserja motornih koles D. v Sloveniji – E. d.o.o., z dne 11. 5. 2012, ki kot generalni zastopnik motorjev znamke D. dovoljuje ustanavljanje društev A.B. motoklubov Slovenije in uporabo imena A.B., saj to ime ni zaščiteno, kar sta vse pravilno ugotovila tudi oba upravna organa. V zvezi s tožbeno trditvijo, češ da naj bi Zveza ne smela v svojem imenu uporabiti besede Slovenija pa poudarja, da iz 4. odstavka 10. člena ZDru-1 izhaja, da se zakonska prepoved nanaša na besedno zvezo „Republika Slovenija“, ne pa na samo besedo Slovenija. Kar se tiče tožbenih navedb, da naj bi ime Zveze povzročalo ali utegnilo povzročati nejasnosti v pravnem prometu pa poudarja, da tožnik v tej zvezi ni predložil nikakršnih dokazil, niti ne zatrjuje kakršnihkoli nejasnosti, zato meni, da gre le za pavšalne, splošne in neizkazane ter neutemeljene in neresnične navedbe. Ime stranke z interesom vsebuje dve besedi, ki jih ime tožnika ne vsebuje, in sicer sta to ZVEZA in MOTOKLUBOV, medtem ko ne vsebuje besed, ki ju vsebuje ime tožnika, to sta DRUŠTVO in CLUB. Poleg tega gre pri tožniku za društvo, medtem ko je stranka z interesom Zveza društev, kar pomeni več kot eno društvo.

7. Njen sedež je v Ž., medtem ko je sedež tožnika v V., razlikujeta pa se tudi njuna žiga, saj znak tožnika vsebuje grb in zastavo Republike Slovenije ter rdečo barvo, medtem ko znak Zveze ne vsebuje grba ali zastave Republike Slovenije, niti ne vsebuje rdeče barve, enako kot tudi ne žig, čeprav tožnik v svojem logotipu oziroma znaku in žigu ne bi smel uporabljati grba in zastave RS, ki ju nedopustno in nezakonito uporablja, tožnik pa svojega imena in logotipa kot grba oziroma znaka niti ni zaščitil, vendar pa se ne glede na to bistveno razlikuje od imena in grba oziroma logotipa oziroma žiga stranke z interesom, kar pa je itak povsem irelevantno za predmetni postopek. Očitno si želi tožnik z vlaganjem neutemeljenih pravnih sredstev in tožb pridobiti izključno pravico do uporabe besedne zveze A.B. in izključno pravico do združevanja ljubiteljev motorjev A.B. znamke D., kar je nedopustno, nezakonito in protiustavno, ker je pravica do združevanja in ustanovitve društva z Ustavo RS zagotovljena pravica, ki je druge pravne osebe zasebnega prava ne morejo in ne smejo omejiti oziroma omejevati, združevanje v društvo oziroma zveze društev pa je prostovoljno in je lahko omejeno le z zakonskim predpisom, ne pa z voljo oziroma željo tožnika, ki ni z ničemer izkazal, da bi ime stranke z interesom, ki je dokončno vpisano v register društev, povzročalo ali utegnilo povzročati nejasnosti v pravnem prometu, saj niti ni jasno, v kakšnem smislu naj bi vpogled v AJPES predstavljal kakršenkoli pravni promet, pa tudi sicer so v AJPES evidentirana vsa društva, medtem ko so za predmetni postopek irelevantne navedbe glede razlikovanja spletne strani tožnika in stranke z interesom kot tudi vprašanje, ali je mednarodna organizacija EZAB na ustanovitev stranke z interesom kakorkoli reagirala, pa tudi sicer se navedena organizacija ne vpleta v notranja razmerja društev v posamezni državi, čemur nenazadnje pritrjuje tožnik sam. Tudi sicer pa obiskovanje spletnih strani tožnika, zborovanje tožnika, članstvo tožnika v mednarodni organizaciji EZAB in preostale tožbene navedbe ni mogoče šteti za pravni promet, niti ne vse ostalo navedeno v tožbi nima nobene zveze z registracijo imena stranke z interesom, ki s svojim registriranim imenom nikogar ne zavaja, niti ne zlorablja besedne zveze A.B., njeno registrirano ime pa se že na prvi pogled razlikuje od imena tožnika, navedbe tožnika v tožbi pa so neresnične in neutemeljen ter nimajo nikakršne zveze s 7. odstavkom 10. člena ZDru, zato stranka z interesom meni, da je javni interes z izpodbijano odločbo varovan, tožnik pa ne more nastopati kot „varuh“ javnega interesa, ampak le svojega, ki pa ga ni z ničemer izkazal. Glede mednarodnega dogodka, ki je potekal med 14. in 17. 6. 2012 in je bil organiziran s strani U., pa stranka z interesom meni, da gre za nedopustne tožbene novote, ki jih sodišče ne sme upoštevati, pa tudi sicer je bil organizator „Dnevov D. 2012“ na X. D. – zastopstvo v Sloveniji, ki je za tožnika rezervirala približno 30 parkirnih mest za člane, dogodka pa se je udeležilo le nekaj njegovih članov, ostala rezervirana mesta pa so ostala prazna, s čimer je tožnik onemogočil rezerviranje parkirnih mest za motorna kolesa A.B. vsem ostalim ljubiteljem, članom in nečlanom, ki so se želeli udeležiti tega dogodka, pa se ga zaradi navedenega dejanja tožnika niso mogli udeležiti.

K točki 1:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče tožbe ni zavrglo, kakor je predlagala stranka z interesom Zveza A.B. motoklubov Slovenije, ampak jo je obravnavalo po vsebini, ker je ob njenem predhodnem preizkusu v skladu z določili 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) presodilo, da so v tem primeru kumulativno podane vse procesne predpostavke, ki jih je zakonodajalec taksativno opredelil z določili 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1). Tako je sodišče glede vprašanja, ali je tožba tožeče stranke, ki je po svojem pravnem statusu pravna oseba civilnega prava, vložena po upravičeni osebi, na podlagi podatkov v tožbi in tožbenih prilogah ugotovilo, da je uvodoma imenovani odvetnici dala pooblastilo za zastopanje tožnika oseba, ki je vpisana kot zastopnik tožeče stranke v registru društev, ki ga vodi pristojni upravni organ (tožbena priloga A1).

10. Sodišče je nadalje ugotavljalo, ali je podana procesna predpostavka iz 1. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da odločanje v sporu spada v sodno pristojnost. Pri tem je ugotovilo, da je v obravnavani sporni zadevi, ki se nanaša na registracijo imena in temeljnega akta zveze društev, kot tudi na zahtevo za izbris iz registra društev, podana sodna pristojnost Upravnega sodišča za odločanje o tovrstnih spornih vprašanjih, o čemer obstaja ustaljena upravno-sodna praksa, kot je razvidno na primer iz sodb Upravnega in Vrhovnega sodišča RS št. I Up 33/2009, U 453/2008 in I U 396/2014. 11. Nadalje sodišče po vpogledu podatkov v listinah predmetnih upravnih spisov, ki mu jih je skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka, ugotovilo, da je tožba pravočasno vložena pred iztekom zakonsko določenega 30-dnevnega roka za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, saj je bila izpodbijana drugostopna odločba tožniku vročena 11. 7. 2012, tožba pa je bila vložena priporočeno na pošto 7. 8. 2012, torej pravočasno.

12. Tudi kar se tiče obstoja procesne predpostavke iz 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, to je glede procesne legitimacije tožeče stranke, je sodišče ugotovilo, da je ta procesna predpostavka izkazana že s tem, da je predmet odločanja v sporni zadevi, zahtevek, ki ga tožnik utemeljuje na določilu 7. odstavka 10. člena ZDru-1 v zvezi z vpisanim imenom in temeljnim aktom Zveze društev.

13. Prav tako je že iz podatkov v tožbi in tožbi priloženih listin razvidno, da je podana procesna predpostavka iz 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da gre pri izpodbijanem aktu, kot je predhodno povzet v točki 1 in 2 obrazložitve te sodbe, za dokončni upravni akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1, torej za akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, saj je tako iz njegove oblike, kot tudi vsebine razvidno, da gre za upravno odločbo, s katero je bilo v upravnem postopku odločeno o zahtevi za vpis oziroma registracijo zveze društev v register društev tako, da je bilo tej zahtevi z izpodbijano prvostopno odločbo ugodeno.

14. Nadalje je že iz vsebine izreka izpodbijane odločbe razvidno, da sta v konkretnem primeru podani tudi procesni predpostavki iz 5. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, tako da ne gre za upravni akt, ki za tožečo stranko ne bi imel morebitnih posledic ali pa bi bile te posledice zanemarljive (5. točka), kot tudi ne, da bi izpodbijani upravni akt očitno ne posegal v pravico tožeče stranke ali njeno neposredno na zakon oprto osebno korist (6. točka), saj je za poslovanje tožeče stranke kot pravne osebe civilnega prava bistvenega pomena kavtela, ki jo je zakonodajalec zagotovil z normo, ki je vsebovana v 7. odstavku 10. člena ZDru-1. 15. Prav tako je v obravnavani zadevi podana procesna predpostavka iz 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, saj je bila zoper drugostopni upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, vložena pritožba tožnika zoper izpodbijano prvostopno odločbo, izdano na zahtevo stranke z interesom, ki ji je prav zato Upravno sodišče priznalo v tem upravnem sporu status stranke z interesom v smislu določil 19. člena ZUS-1. 16. Kar zadeva procesno predpostavko iz 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, se je sodišče na podlagi podatkov sodnega vpisnika tožb, ki ga v skladu z določili Sodnega reda Upravno sodišče samo vodi po uradni dolžnosti, prepričalo, da o isti zadevi v upravnem sporu še ni bilo izdane pravnomočne sodbe, tako da je v konkretnem primeru izpolnjena tudi ta procesna predpostavka.

17. Po tem, ko je sodišče v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da so kumulativno podani vsi formalni pogoji oziroma procesne predpostavke iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 za meritorno odločanje o tožbi, je prešlo na njeno vsebinsko obravnavanje.

18. Sodišče pri tem ugotavlja, da med strankama ni sporno zgolj vprašanje, ali so v celoti izpolnjeni predpisani zakonski pogoji po določilih 10. člena ZDru-1 za ugoditev zahtevku za registracijo temeljnega akta in imena, njenega zastopnika ter glavne dejavnosti novoustanovljene Zveze, katere izbris iz registra društev oziroma zvez zahteva tožnik s tožbo, pač pa je za stranko z interesom prvo sporno vprašanje, ki zadeva vprašanje zakonitosti priznanja lastnosti stranskega udeleženca tožniku že v postopku na drugi stopnji upravnega odločanja oziroma o njegovi pritožbi zoper prvostopno odločbo (Upravne enote Z. št. 215-65/2015-5 z dne 29. 3. 2012) na podlagi 43. in 142. člena ZUP. Slednje vprašanje, ki je odločilno za presojo zakonitosti celotnega upravnega postopka v predmetni sporni zadevi, pa je v konkretnem primeru pravilno rešila tožena stranka ob obravnavanju tožnikove pritožbe na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 17. člena ZDru-1 ter ob pravilni uporabi 7. odstavka 10. člena ZDru-1. 19. Zakonodajalec je z določbo 7. odstavka 10. člena ZDru-1 določil, da društvo, ki meni, da se ime drugega društva ne razlikuje od njegovega registriranega imena, kar povzroča ali bi utegnilo povzročiti nejasnosti v pravnem prometu, ima pravico s pritožbo izpodbijati odločbo o registraciji kasneje registriranega društva, rok za vložitev pritožbe pa je 6 mesecev od registracije društva.

20. Iz citirane določbe 7. odstavka 10. člena ZDru-1 torej izhaja, da je že zakonodajalec s citirano določbo priznal pravico do pritožbe zoper odločbo o registraciji kasneje registriranega društva, za katerega pritožnik meni, da se njegovo ime ne razlikuje od pritožnikovega registriranega imena ob pogoju, da to povzroča ali bi utegnilo povzročiti nejasnosti v pravnem prometu. Neupoštevanje citiranih določil 7. odstavka 10. člena ZDru-1 ter 2. odstavka 17. člena ZDru-1 bi pomenilo absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Tega pa toženi stranki v konkretnem primeru ni mogoče očitati, saj je tožnikovo pritožbo vsebinsko pravilno obravnavala v skladu z določilom 7. odstavka 10. člena ZDru-1, ko je odločila o pritožbi tožnika zoper izpodbijano prvostopno odločbo ter pravilno pri tem v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZUP-1 argumentirano odgovorila v svoji obrazložitvi tudi na vse pritožbene ugovore. Ker se tožnik v tožbi znova izrecno sklicuje na vse svoje pritožbene navedbe, pri katerih izrecno vztraja tudi v tožbi in v svojih nadaljnjih pripravljalnih vlogah, se sodišče zato v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke, ki je izčrpno in celovito odgovorila na vse pritožbene navedbe (ki so ponovljene spet v tožbi), sodišče pa se v celoti strinja z njenimi razlogi, ki imajo podlago v citiranih določilih ZDru-1 ter so skladne s podatki v listinah predloženega upravnega spisa.

21. Stranka z interesom je smiselno sicer predlagala izvedbo glavne obravnave, vendar pa ni utemeljila, kako bi lahko izvedba glavne obravnave lahko pomembno vplivala na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata v skladu z določilom 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tega pa stranka z interesom ni izkazala, zato je sodišče odločilo na seji sodnega senata.

22. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

K točki 2:

23. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 ni ne tožniku in tudi ne stranki z interesom prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka ob upoštevanju določila 4. odstavka 25. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.