Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni bil diskriminiran na podlagi osebnih lastnosti ter da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da njegovih navedb ni mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo družbeni skupini ter da okoliščine, ki jih navaja, niso takšne narave, da bi prestavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z odlokom določila kot varno izvorno državo, iz njegovih navedb pa ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter hkrati odločila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic EU oziroma držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila je tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije in zgoraj navedena območja, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je bil tožnik seznanjen s tem, da je Vlada Republike Slovenije izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko. Glede razloga, zaradi katerega se ne more vrniti v izvorno državo, je ob podaji prošnje navedel, da v Maroku ni dela. Če bi si na primer želel postaviti kiosk s hrano, bi prišli policisti in zahtevali denar in če jim ga ne bi izročil, bi uničili kiosk in bi ga tudi zaprli. Maroko je zapustil zaradi revščine, ker tam ni služb. 3. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je v Maroku najel kiosk, kjer je prodajal sadje in zelenjavo. K njemu so hodili policisti in od njega zahtevali, naj jim da denar, drugače mu ne bodo dovolili prodajati in bodo zaprli kiosk. Kadar jim ni plačal, so mu odvzeli izdelke in jih dali starejšim. Ker enkrat ni želel izročiti izdelkov, so ga zaprli za dva meseca. Dovoljenja za obratovanje kioska ni imel. Ogrožen sicer ni bil nikoli, grozili so mu samo policisti in mu niso dovolili delati, saj so mu vzeli to, kar je zaslužil. Grozili so mu tako, da so mu govorili, da ne sme delati. Poskusil je najti drugo zaposlitev, vendar v Maroku ni dela. Ne ve, zakaj so ga zaprli, ampak takrat so mu rekli, da je razlog v tem, da je užalil policista. V Maroku je težko najti službo, če bi se vrnil v Maroko, bi bila situacija ista kot do sedaj. Zaprli so ga v letu 2016. Prijatelj, od katerega je kiosk najel, mu ni povedal, da potrebuje dovoljenje za prodajo sadja in zelenjave.

4. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na 52. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki med drugim določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja) kot tudi, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja).

5. Tožnik je kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel ekonomske razloge. Ko se je odločil, da najame kiosk, je imel težave s policijo, ker je od njega zahtevala denar. Tožena stranka poudarja, da tožnik ni imel dovoljenja za prodajo sadja in zelenjave. Glede na to, da ga ni imel, je razumljivo, da bi mu policija zaplenila izdelke in tako prepovedala nadaljnjo prodajo. Ker se je to dogajalo še vsaj 30 ali 40 prodajalcem, potrjuje prepričanje tožene stranke, da ni bil diskriminiran na podlagi osebnih lastnosti. Tožnik je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Njegovih navedb ni mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnosti družbeni skupini, prav tako tudi ne gre za resno škodo. Okoliščine, ki jih navaja, niso takšne narave, da bi prestavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Iz prosilčevih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država. ZMZ-1 v desetem odstavku 49. člena določa, da pristojni organ določi 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Ker tožena stranka ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka, se tožniku določi 10 dnevni rok za prostovoljni odhod.

6. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z navedbo tožene stranke, da je Maroko zanj varna izvorna država. Uradna oseba bi morala na podlagi 23. člena ZMZ-1 zbrati splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbenopolitični situaciji in sprejeti zakonodaji in specifične informacije o izvorni državi. Tožnik ni bil pravilno seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države. Kadar tožena stranka uporabi ta koncept, mora prosilca s tem predhodno seznaniti in mu tako omogočiti, da poda ustrezno trditveno in dokazno podlago. Tožena stranka tožniku ni pojasnila, da bo uporabila koncept varne izvorne države. V tožnikovi izvorni državi ni pravnega reda, ni pravic, celoten družbeni sistem deluje koruptivno. Varnostni organi so ga mnogokrat nadlegovali in od njega zahtevali plačilo za opravljanje, kot je mislil sam, legalne dejavnosti prodaje sadja in zelenjave. Nobeno od del, ki ga je tožnik v Maroku opravljal, ni bilo stalno in ni zadoščalo za dostojno življenje. Maroko je tako zapustil zaradi težke ekonomske situacije. Povedal je, da si želi solidno življenje, katerega v Maroku nima. Resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 pa zajema tudi primer, ko posameznik nima dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb. V tožnikovi izvorni državi je ogrožena njegova eksistenca zaradi pomanjkanja možnosti pridobitve osnovnih sredstev za življenje. Tožena stranka bi morala o tožnikovi prošnji odločati v rednem postopku. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo tožniku dejstvo o varni izvorni državi predočeno pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, na kar ni podal nobenega komentarja. Ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Povedal je, da mu policija ni dovolila prodajati sadja in zelenjave, a ob tem tudi povedal, da pri tem ni imel potrebnih dovoljenj za njihovo prodajo in da ne ve, če je taka dovoljenja imel lastnik kioska. V primeru, ko policija vzame izdelke in zahteva plačilo denarja, ko tožeča stranka nima dovoljenja, ne moremo govoriti o preganjanju. Na vprašanje, kakšne pravice želi imeti, je tožnik odgovoril, da bi mu zdravnik dal datum za pregled čez dva meseca, da bi mu pomagali pri slabovidnosti in ne pošiljali v zasebno kliniko ter da bi lahko odšel na pravno enoto in dokumente dobil takoj, ne da bi zato moral plačati, saj mora sicer čakati tri ali štiri dni. Take zahteve so iracionalne in ne pomenijo, da v Maroku nima pravic oziroma, da ni pravnega reda. V tožnikovem primeru ni mogoče zaslediti zakonsko določenih elementov preganjanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 12. 9. 2022 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju med drugim povedal, da so policisti od njega zahtevali denar, ko je prodajal sadje in zelenjavo zaradi podkupnine. V primeru vrnitve v izvorno državo bi bil življenjsko ogrožen. V obdobju od 2016 pa do 2018 ni v Maroku nič delal, ni imel stikov s policisti, so ga pa večkrat kontrolirali. Na vprašanje, zakaj bi bil ogrožen v Maroku, ko ni imel nobenih stikov s policijo, je odgovoril, da je imel probleme, zato želi ostati tu ali kje drugje.

9. Sodišče je zavrnilo izvedbo dokaza z vpogledom v posnetek na spletu, kako poteka zaseg domnevno nezakonite prodaje izdelkov, saj sodišče ne dvomi v to, da se taki zasegi dogajajo in tudi iz navedb tožene stranke ne izhaja, da bi v zvezi s tem štela tožnikove izjave za neverodostojne, zaradi česar sodišče ocenjuje ta dokaz za nepotreben.

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno tudi, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

12. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstaja oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni bil diskriminiran na podlagi osebnih lastnosti ter da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da njegovih navedb ni mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo družbeni skupini ter da okoliščine, ki jih navaja, niso takšne narave, da bi prestavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z odlokom določila kot varno izvorno državo, iz njegovih navedb pa ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

13. Neutemeljene so tožbene navedbe o tem, da bi morala tožena stranka dodatno zbirati še splošne in specifične informacije o stanju v izvorni državi. Varno izvorno državo namreč v skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZMZ-1 na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije in ter drugih inštitucij EU in ustreznih mednarodnih organizacij. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da v kolikor vlada z odlokom določeno državo razglasi za varno izvorno državo, velja domneva, da je taka država tudi dejansko za prosilca varna izvorna država, vendar je ta domneva izpodbojna. V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 se lahko namreč tretja država šteje za varno izvorno državo, če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država. Vendar v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal takih tehtnih razlogov, še zlasti ne zaradi tega, ker so se dogodki pri prodaji sadja in zelenjave dogajali tudi številnim drugim prodajalcem, kar je upravičeno potrjevalo prepričanje tožene stranke, da tožnik ni bil diskriminiran na podlagi osebnih lastnosti in tako njegovih navedb ni mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo družbeni skupini, zaradi česar niso podani vsi elementi mednarodne zaščite.

14. Neutemeljene so tožbene navedbe, da tožnik ni bil pravilno seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države. Kot izhaja iz zapisnika pri podaji prošnje za mednarodno zaščito (str. 5), je bil s strani uradne osebe ob prisotnosti pooblaščenca seznanjen, da je Vlada Republike Slovenije izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav. Torej je bil seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države.

15. V zvezi s tožbenimi navedbami, da v tožnikovi izvorni državi ni pravnega reda in da družbeni sistem deluje koruptivno, da uradne osebe neupravičeno zahtevajo plačilo za izvedbo dejanj in storitev, sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka po presoji sodišča navedbe tožnika ustrezno ocenila v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Tudi če so okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi, dejansko take, kot jih opisuje, je pri presoji upravičenosti do mednarodne zaščite relevantno tudi to, ali te okoliščine ustrezajo razlogom preganjana iz 27. člena ZMZ-1. V prvem odstavku 27. člena ZMZ-1 so navedeni razlogi preganjanja, to je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini, politično prepričanje. Tožnik pa ni navajal, da bi se dogodki, katerim naj bi bil podvržen, dogajali zaradi nekih njegovih osebnih okoliščin (na primer zaradi pripadnosti določeni rasi, etnični skupini ipd.). Torej je navajal okoliščine, ki so iz vidika priznanja mednarodne zaščite nepomembne, čeprav so zanj osebno sicer lahko pomembne. Za priznanje mednarodne zaščite mora biti kumulativno podanih več elementov, ki pa v konkretnem primeru niso podani.

16. V zvezi s tožbenimi navedbami, da pojem resne škode iz 28. člena ZMZ-1 zajema tudi primer, ko posameznik nima dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, pa sodišče pojasnjuje, da je glede revščine Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi, da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS). Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega sistema v izvorni državi po presoji sodišča ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.