Jedro

V obravnavanem primeru je šlo za posla s tako imenovanima "slamnatima" kupcema (pravice do brezplačnega uživanja). V takih primerih gre za tri udeležence pogodbenega razmerja: prodajalca, resničnega kupca in navideznega kupca. Resnični kupec noče (iz špekulativnih, ali pa tudi iz pravno in moralno povsem neoporečnih razlogov) ali ne more (na primer zato, da ne bi presegel nekoč Šv prejšnji socialistični ureditviĆ še dopusten obseg premoženja) skleniti kupne pogodbe. Zato sklene kupno pogodbo (v interesu resničnega kupca) navidezni kupec. Položaj prodajalca je pri tem lahko: 1) prodajalec lahko za dogovor med resničnim in navideznim kupcem sploh ne ve; 2) lahko za dogovor med resničnim in navideznim kupcem ve, vendar hoče le pogodbo z navideznim kupcem, samo z njim hoče biti v pogodbenem razmerju; in 3) lahko za dogovor med resničnim in navideznim kupcem ve in je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec. V prvih dveh primerih prodajna pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem nikakor ni navidezna - ker namreč ni soglasne volje pogodbenikov o tem, da so njune izjave volje navidezne. Le v tretjem primeru je pogodba navidezna, in le v tem primeru se lahko pojavi vprašanje obstoja vzporedne prodajne pogodbe, namreč prikrite prodajne pogodbe med prodajalcem in resničnim kupcem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 262,52 EUR stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2007.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da je lastnik parcel št. 250/2 in 250/3 k.o. ... ter da mu mora tožena stranka izročiti listino z zemljiškoknjižnim dovolilom, na podlagi katere se bo vknjižil kot lastnik teh parcel. Tožnika je zavezalo, da mora stranki povrniti pravdne stroške v znesku 356.502 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2006. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da tožnik ni postal lastnik spornih parcel, ker s "slamnatima" kupcema L. C. in J. S. ni imel sklenjene pisne pogodbe, niti ni svoji pravici vpisal v zemljiško knjigo.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni, podrejeno pa razveljavi. Navaja, da je sporna zemljišča prejel v posest in to na podlagi dogovorov z J. S. in L. C., ki sta kot slamnata kupca to pravico (oziroma ti pravici) pridobila zanj. Tudi če bi pravico do brezplačnega uživanja nacionaliziranih zemljišč zadržala in je po zakonu iz leta 1968 ne bi mogla več prenašati, je pomembno, da jima nikoli ni bila odvzeta z odločbo pristojnega organa. Napačno je namreč stališče pritožbenega sodišča, da je lahko občina prenesla pravico na toženo stranko kar s pogodbo. Taka pogodba je namreč nična in tožena stranka na njeni podlagi ni mogla ničesar pridobiti. Sicer pa sta J. S. in L. C. na tožnika prenesla pravico brezplačnega uživanja nacionaliziranih zemljišč že leta 1967. Če ne bi bilo tožnika, bi bila onadva tista, ki bi postala lastnika spornih nepremičnin. Vknjižba lastninske pravice tožene stranke, ki spornih zemljišč nikoli ni imela v posesti, je pravno brez pomena. Revident se nato sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča U-I-105/91 z dne 23.4.1992, s katero so razveljavljene določbe 9. do 28. člena Zakona o stavbnih zemljiščih in s tem prepoved prenosa nezazidanega stavbnega zemljišča oziroma pravice uporabe na takem zemljišču na tretje osebe. Tožnik se sklicuje tudi na priposestvovanje, ki naj bi po njegovem začelo teči od izdaje omenjene odločbe Ustavnega sodišča. Tožena stranka je odgovorila na revizijo, pri tem pa opozarja, da tožnik nima aktivne legitimacije ter da je večkrat priznaval lastništvo tožene stranke. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik zatrjuje, da je od A. V. kupil brezplačno pravico uživanja parcele št. 250/1 in dela parcele št. 250/6 k. o. P. ter da je bil interesent tudi za parceli št. 250/2 in 250/3 k. o. P.. Ker pa po takratnih predpisih ni mogel pridobiti zemljišč v tolikšnem obsegu, kakršnega bi skupaj predstavljale vse štiri parcele, se je z bratovo zunajzakonsko partnerko L. C. in z znancem J. S. dogovoril, da nastopita kot kupca pravice brezplačnega uživanja omenjenih parcel ter da se bodo ob primernem času pravici do teh parcel prenesle na tožnika. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je dal tožnik tudi denar za sporni parceli ter ju vzel v posest. Vendar je to sodišče tudi ugotovilo, da "ob sklenitvi pogodb ni bilo dvoma, da je Veljak pravico brezplačnega uživanja prenesel na S. in C. in da bi moral pravni posel med kupcema in tožnikom šele slediti (čeprav sta do sklenitve tega posla kupca tožniku prepustila posest in uživanje spornih nepremičnin)".

V obravnavanem primeru je šlo za posla s tako imenovanima "slamnatima" kupcema (pravice do brezplačnega uživanja). V takih primerih gre za tri udeležence pogodbenega razmerja: prodajalca, resničnega kupca in navideznega kupca. Resnični kupec noče (iz špekulativnih, ali pa tudi iz pravno in moralno povsem neoporečnih razlogov) ali ne more (na primer zato, da ne bi presegel nekoč Šv prejšnji socialistični ureditviĆ še dopusten obseg premoženja) skleniti kupne pogodbe. Zato sklene kupno pogodbo (v interesu resničnega kupca) navidezni kupec. Položaj prodajalca je pri tem lahko različen:1) prodajalec lahko za dogovor med resničnim in navideznim kupcem sploh ne ve; 2) lahko za dogovor med resničnim in navideznim kupcem ve, vendar hoče le pogodbo z navideznim kupcem, samo z njim hoče biti v pogodbenem razmerju; in 3) lahko za dogovor med resničnim in navideznim kupcem ve in je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec. V prvih dveh primerih prodajna pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem nikakor ni navidezna - ker namreč ni soglasne volje pogodbenikov o tem, da so njune izjave volje navidezne. Le v tretjem primeru je pogodba navidezna, in le v tem primeru se lahko pojavi vprašanje obstoja vzporedne prodajne pogodbe, namreč prikrite prodajne pogodbe med prodajalcem in resničnim kupcem.

Ta spoznanja, prenesena na obravnavani primer, pomenijo, da ob pomanjkanju trditev, da bi prodajalec (A. V.) sploh vedel za dogovor med resničnim kupcem (tožnikom) in navideznim kupcem (J. S. oziroma L. C.), tožnik z A. V. sploh ni sklenil kake pogodbe o prenosu pravice brezplačnega uživanja. Tu imamo samo dvoje vzporednih (in ločenih) razmerij - razmerje med prodajalcem in navideznim kupcem, ter razmerje med navideznim kupcem in resničnim kupcem. Prvo razmerje je privedlo do pridobitve pravice brezplačnega uživanja v korist navideznega kupca, drugo razmerje pa bi (če fiduciaren posel ne bi bil ničen) imelo za posledico pravico resničnega kupca terjati od navideznega kupca prenos pravice do brezplačnega uživanja nacionaliziranega zemljišča, ko bi se izpolnili pogoji, katerih prvotna neizpolnjenost je bila podlaga takemu fiduciarnemu poslu. Ker pa do prenosa omenjene pravice na tožnika ni prišlo ("Kasneje nekako ni bilo prave priložnosti, da bi stvar uredil" - tako sodišče prve stopnje na tretji strani sodbe), nikoli ni postal njen imetnik. Sicer pa bi bil tak prenos mogoč samo do uveljavitve Zakona o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja (U. l. SFRJ, št. 5/68 in 20/69), ki je prenosljivost pravice uporabe (prej pravice do brezplačnega uživanja nacionaliziranega zemljišča) omejil tako, da jo je bilo mogoče prenesti samo na ožje družinske člane (prvi odstavek 5. čl.). Po 15. 2. 1968 fiduciarja (J. S. in L. C.) sporne pravice sploh ne bi (več) mogla prenesti na tožnika.

Ko je tako, tožnik ni aktivno legitimiran - ker nikoli ni bil imetnik pravice brezplačnega uživanja (ki se je kasneje, ob hkratnih vsebinskih spremembah preimenovala v pravico uporabe), tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice po zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (U. l. RS, št. 44/97).

Sodišče prve stopnje je sicer res ugotovilo, da je imel tožnik "ves ta čas dejansko oblast nad spornimi nepremičninami". Revizija ima tudi prav, ko opozarja na pomen načela iura novit curia. Sodišče tožbeni zahtevek zavrne šele, ko ugotovi, da glede na trditveno gradivo ni utemeljen na nobeni pravni podlagi. Vendar je v tem primeru priposestvovanje izključeno. Tožnik namreč ni bil dobroveren posestnik. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da "so pritožbene trditve o tem, da naj bi bil dobroveren posestnik tudi v nasprotju s samimi trditvami v tožbi, češ da je tožnik v nepoučenosti menil,?da mu je pravica zaradi nerealizacije in kasnejšega postopanja občine in tožene stranke prenehala?", ter da "na nedobrovernost (torej na zavedanje, da se šteje za lastnika nepremičnin tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, to pa je tožena stranka), Š...Ć kažejo tudi prizadevanja za sporazumno ureditev zadeve z odkupom zemljišč v letih 2001 in 2002".

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. čl. Zakona o pravdnem postopku - U. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. čl. in prvi odstavek 154. čl. ZPP). Pri tem je sodišče priznalo le izdatek za sodno takso - drugih stroškov namreč respondent ni opredeljeno navedel (drugi odstavek 163. čl. ZPP).