Jedro

ZPNačrt prostorskih aktov, sprejetih po ZUreP-1, ni razveljavil, niti v primeru, če občine v roku niso sprejele novih prostorskih aktov. Veljavni prostorski akti so še vedno podlaga za izkazovanje javnega interesa, ki opravičuje poseg v lastninsko pravico z razlastitvijo. Za konkreten odvzem ali omejitev lastninske pravice se v posameznem postopku ugotavlja, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Kranj je z izpodbijano odločbo odločila, da se uvede postopek razlastitve zemljišča parc. št. 911/4 vl. št. …, parc. št. 919 vl. št. …, parc. št. 916 vl. št. …, parc. št. 918 vl. št. … ter parc. št. 963/2 vl. št. …, vse k.o. … (1. točka izreka) ter da bo o stroških pravnega zastopanja razlastitvenega zavezanca odločila po tem, ko bo vsebinsko odločila o zahtevi za razlastitev (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je Republika Slovenija (v nadaljevanju razlastitvena upravičenka) dne 7. 6. 2010 vložila zahtevo za razlastitev prej navedenih nepremičnin, katerih lastnik je tožnik, skupaj s predpisano dokumentacijo. Iz potrdila o namenski rabi zemljišč izhaja, da so zemljišča opredeljena kot stavbno zemljišče z oznako DC, v morfološki enoti z oznako LT L3 I 1, ki se ureja v skladu z Odlokom o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1-Glavna cesta G2-104 Kranj-Moste (odsek ob letališču) (Uradni vestnik Občine Cerklje na Gorenjskem, št. 2/2005). Razlastitvena upravičenka je obrazložila, da so zemljišča potrebna za prestavitev glavne ceste G2-104 Kranj-Moste, odsek 1136 Kranj-Spodnji Brnik (ob letališču), kakor izhaja iz lokacijskega načrta, projekta št. 12-1171, ki ga je v juliju 2006 izdelalo podjetje A., d.o.o., ter parcelacijskega načrta. Predlagala je uvedbo nujnega postopka. Pred tem je zemljišča poskušala pridobiti sporazumno in je dne 9. 6. 2009 razlastitvenemu zavezancu vročila ponudbo s poukom o pravicah v postopku določanja odškodnine s predlogom pogodbe ter cenitev nepremičnin in odškodnin, ki pa je razlastitveni zavezanec ni sprejel. Razlastitveni zavezanec je uvedbi postopka razlastitve nasprotoval, ker naj bi bila zahteva zanj vložena prepozno, saj je podlaga za razlastitev lokacijski načrt, ki je začel veljati 1. 7. 2005, ni izkazana potreba za izvedbo nujnega postopka, datum, ko naj bi sprejel ponudbo, še ni nastopil, je pa pripravljen za primerno odškodnino, kakšna pa mu ni bila ponujena, skleniti prodajno pogodbo. Upravni organ se ne strinja z ugovori razlastitvenega zavezanca o prepozno vloženi zahtevi za razlastitev, ker se je drugi odstavek 95. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), ki je določal 4-letni rok, z uveljavitvijo Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) prenehal uporabljati. V zvezi z odškodnino pojasnjuje, da ni predmet odločanja v tej fazi postopka. Tudi o zahtevi za izvedbo nujnega postopka bo odločil, ko bo vsebinsko odločil o zahtevi za razlastitev. V tej fazi postopka pa ugotavlja, da je pravna podlaga za razlastitev predmetnih zemljišč 1. točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, v kateri je določeno, da se ob pogojih iz 92. člena ZUreP-1 nepremičnina lahko razlasti za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture. Po tretjem odstavku 93. člena tega zakona se šteje, da je javna korist izkazana, če so nepremičnine predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Parc. št. 911/4, ki je predmet razlastitve, je nastala s parcelacijo parc. št. 911/1, parc. št. 963/2, ki je tudi predmet razlastitve, pa s parcelacijo parc. št. 963, kar je razvidno iz sklepa in odločbe Območne geodetske uprave Kranj, št. 02112-1284 z dne 19. 2. 2009 ter obvestila tega organa z dne 19. 2. 2009. Parc. št. 911/1 in parc. št. 963 sta v ureditvenem območju lokacijskega načrta (4. člen). Glede na določbo 109. členu ZPNačrt, po kateri se šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru, si je upravni organ pridobil prikaz parcel, in ugotovil, da so parc. št. 911/4, 916 in 918, 963/2 in 919 prepoznavne v zemljiškem katastru. Nadalje je ob ugotovitvah, da so zemljišča nujno potrebna za prestavitev obstoječe ceste G2-104, da gradnja infrastrukturnega objekta presega zasebni interes, ki ga je mogoče uresničevati z običajno rabo zemljišč iste vrste – gozda in zavezanca ne bo prizadela v pretirani meri in da država ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, ocenil, da so izpolnjene zahteve iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1. Neuspešno pa je bil izveden tudi postopek s ponudbo. Glede na izkazane materialnopravne predpostavke je odločil, da se postopek razlastitve uvede.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopenjski sklep. V zvezi z ugovori o pravočasnosti vložitve zahteve za razlastitev navaja, da je ZPNačrt posegel v veljavnost in uporabo določb ZUreP-1 ter podaljšal uporabo podzakonskih aktov, izdanih na podlagi ZUreP-1. Glede na to ureditev je odpadla časovna omejitev za zahtevanje razlastitve, veljavni prostorski akti pa so podlaga za uresničitev gradbenih namenov, za katere je potrebna razlastitev.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da prvi odstavek 103. člena ZPNačrt določa, da se drugi odstavek 95. člena ZUreP-1 preneha uporabljati v delu, ki se nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu tega zakona ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. Iz določbe jasno izhaja, da se črtanje določbe drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 nanaša samo na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek, ne pa tudi na razlastitveni postopek. Meni, da bi bilo treba preveriti, kakšen je bil namen črtanja drugega odstavka 95. člena ZUreP-1. Iz obrazložitve k predlogu zakona, kot je bil objavljen v Poročevalcu DZ, to ni razvidno. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo meni, da je bil namen 103. člena ZPNačrt, da se preneha uporabljati določba ZUreP-1 o roku za vložitev zahteve za razlastitev. Gre pa za nenatančno formulacijo v pristavku „ delu, ki se nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu tega zakona ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek“, ki je smiseln ob vseh ostalih določbah ZUreP-1, ki jih zajema 103. člen ZPNačrt, ni pa smiseln ob določbi drugega odstavka 95. člena.

Tožba ni utemeljena.

Sporno med strankami je, ali je v skladu z veljavno zakonodajo vložitev zahteve za razlastitev časovno vezana, in je bila v obravnavanem primeru zahteva vložena prepozno.

Drugi odstavek 95. člena ZUreP-1 je določal, da mora razlastitveni upravičenec zahtevo za razlastitev vložiti najkasneje v roku štirih let po uveljavitvi akta iz tretjega odstavka 93. člena tega zakona, ki je podlaga za razlastitev (državni ali občinski lokacijski načrt). Po prvem odstavku 103. člena ZPNačrt so se z dnem uveljavitve tega zakona (tj. 28. 4. 2007) prenehale uporabljati določbe 1. do 16. člena, drugega odstavka 95. člena, 167. do 180. člena in 182. do 191. člena ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu tega zakona ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek.

Sodišče se strinja s tožnikom, da določba prvega odstavka 103. člena ZPNačrt ni jasna. Razlagalni argumenti kažejo na več možnih razlag. V upravno sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da z uveljavitvijo ZPNačrt - glede na navedeno določbo - ni več časovne omejitve za vlaganje zahtev za razlastitev.

Dostavek v prvem odstavku 103. člena ZPNačrt „v delu, ki se nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu tega zakona ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek“ v jezikovnem pomenu v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZUreP-1 ne daje odgovora, v čem se ta določba več ne uporablja. V drugem odstavku 95. člena ZUreP-1 se namreč ni urejalo prostorsko načrtovanje, niti opremljanje stavbnih zemljišč ali komunalni prispevek, temveč je bil z njim določen rok, v katerem je bilo treba vložiti zahtevo za razlastitev. Jezikovni pomen tega dostavka je v povezavi z drugim odstavkom 95. člena ZUreP-1 presežen z uporabo argumenta teleološke redukcije celotnega določila prvega odstavka 103. člena ZPNačrt. Vsi ostali členi ZUreP-1, ki se na podlagi te določbe prenehajo uporabljati, so se nanašali na prostorsko načrtovanje, opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. Določba je torej namenjena usklajevanju z novim sistemom prostorskega načrtovanja. Če pa je zakonodajalec tudi drugi odstavek 95. člena vključil v prvi odstavek 103. člena ZPNačrt, to pomeni, da se ta določba preneha uporabljati v tistem, kar je njegova vsebina. To pa je rok za vložitev zahteve za razlastitev.

ZPNačrt prostorskih aktov, sprejetih po ZUreP-1, ni razveljavil, niti v primeru, če občine v roku niso sprejele nove prostorske akte. V prvem odstavku 104. člena je določil, da se do izdaje podzakonskih predpisov na podlagi tega zakona uporabljajo, kolikor niso z njim v nasprotju, podzakonski predpisi, sprejeti na podlagi ZUreP-1. Veljavni prostorski akti so torej še vedno podlaga za izkazovanje javnega interesa, ki opravičuje poseg v lastninsko pravico z razlastitvijo. Za konkreten odvzem ali omejitev lastninske pravice pa se v posameznem postopku ugotavlja, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. V obravnavanem primeru je upravni organ ugotovil, da je javna korist izkazana z Odlokom o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1-Glavna cesta G2-104 Kranj-Moste (odsek ob letališču); v ureditveno območje tega lokacijskega načrta so vključene vse parcele, za katere se zahteva razlastitev. Veljavnosti tega prostorskega akta pa tožnik ne oporeka.

Ne glede na prej povedano sodišče dodaja, da pri prostorskih aktih, s katerimi se načrtujejo gradnje cest, obstaja določena specifika. Gre za obsežne projekte, ki se glede na tehnične zahteve ali pa tudi iz drugih objektivnih razlogov (zagotovitev denarnih sredstev) izvajajo postopoma. Iz podatkov predloženega upravnega spisa je razvidno, da je v obravnavanem primeru razlastitvena upravičenka že konec leta 2008, to je po treh letih od sprejetja Odloka o lokacijskem načrtu, vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije parcel, katerih deli so v lokacijskem načrtu predvideni za razlastitev, med njimi tudi parcel, ki so last tožnika. Ti postopki in izvedena dela so bila podlaga za formalno pravilno zahtevo za razlastitev (navedba nepremičnine, predlagane za razlastitev, z zemljiškoknjižnimi in zemljiškokatastrskimi podatki, 1. točka prvega odstavka 89. člena ZUreP-1). Že tedaj je za tožnika nastal predvidljiv pravni položaj v smeri posega v njegovo lastninsko pravico zaradi razlastitve.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevi za povrnitev stroškov postopka sodišče ne more ugoditi glede na četrti odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.