Jedro

Armaturna žica sicer sama po sebi ne predstavlja nevarne stvari, je bilo pa v konkretnem primeru rezanje armaturne žice nevarna dejavnost, saj je bila žica pred tem zvita na kolutu, tako da se je odrezani kos žice povratno sprožil nazaj in tožnika poškodoval. Za poškodbe mu je tožena stranka objektivno odškodninsko odgovorna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je dolžna tožena stranka plačati odškodnino v znesku 6.370.060,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zneska 6.300.000,00 SIT od 12. 10. 2005 dalje do plačila, od zneska 68.200,00 SIT od 19. 3. 2004 dalje do plačila in od zneska 1.860,00 SIT od 28. 6. 2005 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da plača tožniku stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja, da je za nastalo škodo odgovorna tožena stranka. Tožnik je kritičnega dne opravljal delo, ki je nevarno delo (rezanje ostre armaturne žice z železokrivskimi škarjami), to delo je opravljal ves dan, ne da bi vmes opravljal kakšno drugo delo in se tem razbremenil avtomatizma, ki ga je bil deležen pri rezanju žice. To delo je opravljal ves čas dela pri toženi stranki. Stališče sodišča prve stopnje, da armaturna žica ni nevarna stvar in njeno rezanje ne pomeni nevarne dejavnosti, po mnenju tožnika ni pravilno. Tožnik si je namreč v konkretnem primeru z žico prebodel levo oko in zadobil hudo poškodbo očesa. Če je delo s kemikalijami nevarno, kot to primeroma navaja sodišče prve stopnje, potem je nevarno tudi delo rezanja armaturne žice, ki je zvita v kolut in kot takšna še bolj nevarna zaradi vzmetnega efekta. To pomeni, da je žica v konkretnem primeru predstavljala nevarno stvar, njeno rezanje pa nevarno dejavnost, zaradi česar je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Tožena stranka tožnika tudi ni poučila, kako mora rezati žico, ni ga poučila o nevarnostih, do katerih lahko pride pri rezanju žice. Tožnik ne more sprejeti navedbe sodišča prve stopnje, da za rezanje žice ni potrebno strokovno znanje in ne posebno znanje iz varstva pri delu in da je potrebna zgolj previdnost. Tožniku bi lahko očitali neprevidnost le, če bi ga tožena stranka poučila o nevarnostih (vzmetni efekt) in mu dala v uporabo zaščitna očala, glede na to, da je šlo za konstantno in več dni ter ur trajajoče delo, pri katerem so poškodbe nedvomno pogostejše. Človek je lahko previden le, če je seznanjen z nevarnostmi in možnostmi nastanka poškodb pri opravljanju dela. Poleg tega bi morala tožena stranka tožniku zagotoviti še enega delavca, ki bi mu pomagal pri rezanju žice, kar izhaja tudi iz izpovedbe izvedenca za varstvo pri delu. Nedvomno tožena stranka ni imela urejenega varstva pri delu tako, kot bi to v skladu s predpisi morala imeti. To pomeni, da je podana tudi njena krivdna odgovornost za škodni dogodek. Dejstvo je, da tožena stranka ni imela ocene tveganja niti izjave o varnosti, poleg tega pa tožnika ni poučila o nevarnostih, ki lahko nastanejo pri konkretnem delu. Na glavni obravnavi dne 11. 12. 2007 je bila tožena stranka celo mnenja, da pri takšni žici ne more priti do vzmetnega efekta, zato se je potrebno vprašati, kako se lahko od tožnika potem zahteva, da bi to moral vedeti in da bi moral biti bolj previden, če pa ga tožena stranka na to ni opozorila. Iz potrdila o opravljenem preizkusu znanja iz varstva pri delu izhaja, da je bilo le-to izdano 22. 10. 2003, do nezgode pa je prišlo 14. 10. 2003, kar pomeni, da tožnik v času nezgode ni imel izpita iz varstva pri delu in ni bil usposobljen za delo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni dosledno upoštevalo določb Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. RS, št. 114/2006). Tako so v izreku izpodbijane sodbe z dne 11. 12. 2007 vtoževani zneski navedeni v tolarjih, čeprav bi morali biti zneski v sodbah, izdanih po dnevu uvedbe eura, to je po 1. 1. 2007 (2. člen ZUE), navedeni v eurih. Po prvem in četrtem odstavku 13. člena ZUE se namreč z dnem uvedbe eura šteje, da se tolarski zneski, navedenih v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih,...glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Sodišča in drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili morajo po uradni dolžnosti preračunati zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, v postopkih, ki jih vodijo. Z ozirom na navedeno, je potrebno določbe ZUE upoštevati tudi v primeru, če sodišče tožbeni zahtevek tožnika zavrne.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik vtoževal odškodnino zaradi poškodbe pri delu, ki jo je na delovišču pri toženi stranki utrpel 14. 10. 2003. Do te poškodbe je prišlo, ko je navedenega dne z železokrivskimi kleščami odrezal par metrov armaturne žice, ki je bila sicer navita na kolut, konica te žice pa mu je prebodla oko, zaradi česar so tožnika takoj po nesreči odpeljali k zdravniku.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da za nastalo škodo ni podana odgovornost tožene stranke, zato je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da armaturna žica ni nevarna stvar, njeno rezanje pa ne pomeni nevarne dejavnosti. Za rezanje žice po stališču sodišča prve stopnje ni potrebne posebne strokovnosti, temveč le previdnost. Objektivne odgovornosti tožene stranke ni, prav tako pa ni podana njena krivdna odgovornost, saj tožnik ni dokazal, da je tožena stranka ravnala nedopustno, oziroma da bi bila podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Na podlagi navedenega je zaključilo, da je nastanek škode zakrivil tožnik, ker pri delu ni bil dovolj previden.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zgoraj navedenimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Praviloma nevarna stvar ni takšna stvar že sama po sebi, temveč postane nevarna šele glede na konkretne okoliščine primera. Enako velja za nevarno dejavnost. Nevarna dejavnost je tista dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah primera predstavlja večjo nevarnost od običajne in glede na tistega, ki tako dejavnost opravlja. Armaturna žica sama po sebi ne pomeni nevarne stvari, običajno tudi njeno rezanje ne pomeni nevarne dejavnosti. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v konkretnem primeru rezanje armaturne žice debeline cca 1,2 mm (v dolžini 2 do 3 metre, kar je ugotovil sodni izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost), ki je bila pred tem zavita na kolutu, nevarna dejavnost. Odrezan kos žice se je namreč povratno sprožil nazaj, tožnika zadel v levo oko in mu ga prebodel, tako da je zadobil penentrantno poškodbo tega očesa (A6). Po stališču pritožbenega sodišča sta prav okoliščini, da je bila armaturna žica predhodno zavita na kolutu in da je odvitje te žice s koluta imelo za posledico njeno napetost oziroma prožnost, zaradi česar je prišlo do takoimenovanega „vzmetnega efekta“ žice (izvedensko mnenje, izpovedba sodnega izvedenca) tisti, ki sta odločilno vplivali na to, da je rezanje armaturne žice v konkretnem primeru postalo nevarna dejavnost, sama odrezana žica pa nevarna stvar. Iz izvedenskega mnenja in tudi iz izpovedbe sodnega izvedenca izhaja, da zaradi „vzmetnega efekta“ žica v trenutku prereza deluje kot vzmet in se nenadzorovano sproži. Prožne stvari, ki so zaradi mehanske sile napete (ali stisnjene), s čimer pridobijo prožnostno energijo, se po prenehanju delovanja te sile vrnejo v prvotno obliko oziroma stanje. Če pride do vračanja takšne stvari (armaturne žice) v prvotno obliko oziroma stanje nenadno in nenadzorovano (kot je bilo tudi v trenutku prerezanja armaturne žice), je taka stvar nevarna stvar. V konkretnem primeru je bila torej žica nevarna stvar, rezanje takšne žice pa predstavlja nevarno dejavnost. Po 149. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) se za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni vzrok. Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da rezanje armaturne žice, ki je bila navita na kolut in ki je po odvitju s tega koluta pridobila prožnostno energijo, s čimer je prišlo ob prerezu te žice do „vzmetnega efekta“, ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu 149. člena OZ, ni ugotavljalo preostalih elementov splošnega civilnega delikta, ki so pomembni za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka (predvsem glede obsega in višine vtoževane škode). Po stališču pritožbenega sodišča sicer iz do sedaj izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bile podane okoliščine za ekskulpacijo objektivne odgovornosti tožene stranke po 153. členu OZ (vsaj ne za njeno popolno ekskulpacijo).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je utemeljena tožnikova pritožba tudi v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da naj bi tožnik v času, ko je prišlo do nesreče pri delu, imel opravljen preizkus iz varstva pri delu. Iz potrdila o opravljenem usposabljanju s preizkusom znanja iz varnosti in zdravja pri delu ter varstva pred požarom (B5) izhaja, da je bilo to potrdilo izdano 22. oktobra 2003, medtem ko je do nesreče pri delu prišlo 14. oktobra 2003. Po stališču pritožbenega sodišča pa sicer navedena ugotovitev za ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke ni odločilnega pomena, saj iz dokaznega postopka ne izhaja, da je neopravljen izpit iz varstva pri delu v vzročni povezavi z nesrečo pri delu. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožniku pri rezanju žice ni mogoče očitati premajhne skrbnosti oziroma neprevidnosti. Ta bi bila podana, če bi bil opozorjen na možnost „vzmetnega efekta“ in na to, kako se nevarnosti poškodbe izogniti, pa se po napotkih tožene stranke ne bi ravnal. Ob upoštevanju navedenega in z ozirom na to, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je imel tožnik na razpolago vsa zaščitna sredstva (posebna zaščitna očala za opravljanje njegove dejavnosti pa glede na mnenje sodnega izvedenca niso bila potrebna), da je pri delu uporabljal ustrezno delovno orodje in da tožnika pri rezanju armaturne žice ni bilo potrebno posebej opozarjati na morebitne nevarnosti za poškodbe pri delu (izvedensko mnenje, izpoved izvedenca), pa pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da iz dosedanjega postopka ne izhaja, da bi bila podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za nastalo škodo tožnika, ni izvajalo dokazov v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti višine tožnikovega tožbenega zahtevka za vtoževano škodo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (355. člen ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče izvesti dokaze, ki sta jih za ugotovitev utemeljenosti višine tožnikovega tožbenega zahtevka podali stranki tega individualnega delovnega spora in nato ponovno odločiti o tem zahtevku.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče se je kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost višine tožnikovega tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za „popravo nepravilnost“ po prvem odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.