Jedro

Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ko je tožnik stroške obratovanja in vzdrževanja (elektrike za toplotno postajo, porabo hladne vode, okoljsko dajatev za porabo hladne vode, odvoza smeti, vzdrževanja stavbe in omrežnine) plačal iz lastnih sredstev v korist toženca in je bil toženec okoriščen, tožnik pa prikrajšan, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in sicer 190. in 197. člen OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zvišajo za 23,74 EUR (na 88,41 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 186260/2014 z dne 4. 2. 2015 v prvem odstavku izreka razveljavi glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 178,51 EUR od 28. 12. 2014 do plačila in se v tem delu postopek ustavi (I. točka izreka). Razsodilo je, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 186260/2014 z dne 4. 2. 2015 v prvem v zvezi s tretjim odstavkom izreka v veljavi glede posameznih zneskov (v skupni vrednosti 597,62 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz II. točke izreka in glede izvršilnih stroškov v višini 23,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2015 do plačila. V preostalem delu je sklep o izvršbi v prvem v zvezi s tretjim odstavkom izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni tožencu plačati stroške postopka v znesku 64,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženec), in sicer zoper II. točko izreka, v delu, v katerem je sodišče odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi in zoper III. točko izreka. Pritožuje se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje, nato pa glede materialnopravne podlage za vračilo stroškov, ki naj bi jih upravnik založil za etažne lastnike, navaja, da toženec pogodbe št. U-65/2010 o opravljanju storitev upravljanja stavbe, sklenjene marca 2011, nikoli ni podpisal. Povzema četrti odstavek 118. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter navaja, da med pooblastili upravnika ni pooblastila, da bi smel za toženca plačevati naslednje stroške obratovanja in vzdrževanja: elektrike za toplotno postajo, porabo hladne vode, okoljsko dajatev za porabo hladne vode, vzdrževanja stavbe, odvoza smeti in omrežnine. Upravnik bi moral imeti za takšno plačevanje stroškov posebno pooblastilo, ki bi mu bilo podeljeno s pogodbo o medsebojnih razmerjih po 10. alineji 116. člena. Takšno pogodbo o medsebojnih razmerjih bi morali podpisati vsi etažni lastniki. Tožnik ni predložil nobene pogodbe o medsebojnih razmerjih, ki bi določala pooblastila upravnika, ki odstopajo od 118. člena SPZ. Iz pogodbe o opravljanju storitev upravljanja je razvidno, da tožnik kot upravnik ni pooblaščen za etažne lastnike plačevati naštete storitve dobaviteljev in te stroške naprej prefakturirati etažnim lastnikom. Tožnik je s plačevanjem računov in prefakturiranjem stroškov etažnim lastnikom prekoračil svoja pooblastila po SPZ, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bil toženec obogaten na račun tožnika. Sklicuje se na 191. člen OZ. Glede stroškov za storitve, ki naj bi jih tožnik za etažne lastnike opravil sam v skupnem znesku 297,73 EUR sodišče navaja, da naj bi jih tožnik opravil na podlagi pogodbe. Sodišče napačno prelaga dokazno breme o tem, ali so bile storitve resnično opravljene, na toženca. Nadalje tožnik ni predložil nobenega posebnega dogovora, po katerem bi lahko opravljal druge storitve, ki niso navedene v 3. členu pogodbe o upravljanju. Sodišče je zato bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik ni upravičen tožencu zaračunati nobenih stroškov upravljanja, saj skladno z določilom 16. člena pogodbe o upravljanju takšna storitev ni bila dogovorjena in je upravnik ni upravičen zaračunavati etažnim lastnikom. Stroški upravljanja in vodenja rezervnega sklada so bili tožencu zaračunani neupravičeno, saj SPZ ne določa, da je upravnik pooblaščen upravljati takšne storitve, če ni to posebej določeno v pogodbi. Sodišče je, ker je odločilo, da je bil toženec dolžan plačevati stroške upravljanja, kljub temu, da iz pogodbe o opravljanju storitev upravljanja izhaja, da tožnik ni upravičen zaračunavati kakršnihkoli storitev upravljanja, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je odločilo, da je bil toženec dolžan plačevati stroške vodenja rezervnega sklada, je kršilo tudi materialno pravo. Sodišče je napačno prevalilo dokazno breme na toženca, ko je navedlo, da bi ta moral predlagati, da naj sodišče naloži tožniku, da predloži dokumente o porabi sredstev rezervnega sklada. Toženec je jasno navedel in izpovedal, da mu tožnik nikoli ni izkazal, kako porablja sredstva rezervnega sklada in te trditve tožnik ni prerekal. Sodišče nima podlage iz podatkov spisa, da zaključi, da je tožnik resnično porabil sredstva rezervnega sklada za namene, ki jih določa prvi odstavek 44. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Sodišče je ocenilo, da je tožnik dokazal, da so bile storitve, ki so bile tožencu zaračunane z razdelilnikom z dne 30. 11. 2013 in ki temeljijo na računu K., d.o.o. z dne 8. 11. 2013, opravljene. Takšna dokazna ocena nima podlage v podatkih v spisu, razlogi sodbe so v nasprotju z izjavo prokurista tožnika. Prokurist ni vedel natančno izpovedati, ali je bilo steklo le premaknjeno in ali je bila potrebna njegova namestitev ali celo zamenjava. Tožnik ni dokazal, da je bila izvedena namestitev in čiščenje stekel. Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj ne bi toženec sodišča prepričal, da je v gradbenem smislu pod pojmom slemenjak mišljena le slemenska kritina iz gline. V tem delu sodba nima razlogov. Tudi v tem delu je sodišče dokazno breme, da storitve niso bilo opravljene, nepravilno prevalilo na toženca. Menjava delov strehe pomeni investicijo oziroma investicijsko vzdrževanje objekta. Skladno z določbo 67. člena SPZ bi bil tožnik dolžan izkazati, da ima sklep vseh etažnih lastnikov, da je tožnik kot upravnik upravičen naročiti zamenjavo delov na strehi, česar tožnik ni predložil. Sodišče je navedlo, da toženec ni dokazal, da tožnik v vtoževanem obdobju ni opravil storitve čiščenja in urejanja okolice. Tudi v tem primeru je sodišče nepravilno prevalilo dokazno breme na toženca. Dejstvo je, da toženec ugovarja, da tožnik teh storitev ni opravil, in tožnik ni dokazal, da je storitve resnično opravil. Tudi glede zamenjave žarnice in ureditve smetarnika je odločitev napačna iz enakih razlogov. Napačna je presoja sodišča, da naj bi tožnik tožencu pravilno obračunaval solastniški delež. Res imata stavbi na naslovih N. 43 in N. 45 vsaka svojo identifikacijsko številko, vendar to ne pomeni, da je tožnik obračunal stroške upravljanja v skladu s 16. členom pogodbe o upravljanju. Iz navedenega člena in ostalih pogodbenih določil namreč jasno izhaja, da se cene storitev, ki so zapisane, nanašajo skupaj na oba objekta. Tudi glede računa izvajalca G. I., s.p. z dne 20. 9. 2013 je sodišče odločilo napačno. Upravnik ni pooblaščen brez soglasja etažnih lastnikov na svojo roko naročiti zamenjave počene cevi, saj to ne pomeni rednega vzdrževanja stavbe. Tudi če bi storitve, ki naj bi temeljile na računu K., d.o.o., in izvajalca G. I., s.p., predstavljale redna vzdrževalna dela, bi moral tožnik sredstva črpati iz sredstev rezervnega sklada. Glede obračunavanja in razdeljevanja stroškov toplote in odvoza smeti se toženec sklicuje na predhodne navedbe, da tožnik po pogodbi o upravljanju za to ni pooblaščen. Tožnik ni uspel dokazati, da mu toženec karkoli dolguje. Sodišče je napačno odločilo tudi o stroških postopka, saj bi moralo odločiti, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške. Sodišče je uporabilo napačno tarifo, tožencu tudi ni priznalo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 55,00 EUR. Izvršilni postopek se je začel 4. 2. 2015, ko je bil izdan sklep o izvršbi in stroške bi moralo sodišče odmeriti po Odvetniški tarifi, ki je začela veljati 10. 1. 2015. Sodišče je napačno uporabilo določila Zakona o odvetniški tarifi, ki ne velja več. Navaja, katere stroške bi sodišče moralo tožencu priznati po Odvetniški tarifi, ki velja od 10. 1. 2015. Sodišče je napačno preračunalo tudi odstotek uspeha tožnika. Tožniku je prisodilo skupaj 597,62 EUR glavnice, zahtevek je znašal 1.831,34 EUR (vrednost spora). Uspeh tožnika je bil tako 32,63% in sodišče bi moralo upoštevati, da je toženec dolžan povrniti tožniku 32,63 % stroškov, tožnik pa 67,37 % stroškov toženca.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člen ZPP). Ker torej v sporu majhne vrednosti sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno izpodbijati, so tovrstne pritožbene navedbe toženca neupoštevne, kar bo še obrazloženo v nadaljevanju.

5. Pritožbena navedba, da toženec pogodbe št. U-65/2010 o opravljanju storitev upravljanja stavbe, sklenjene marca 2011, nikoli ni podpisal, je nedopustna pritožbena novota, ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago za vračilo stroškov, ki jih je upravnik založil za etažnega lastnika, navedlo določbe 190. in naslednjih členov Obligacijskega zakonika (OZ). Toženec neutemeljeno šele v pritožbi navaja, da bi moral imeti upravnik za takšno plačevanje stroškov posebna pooblastila in bi pogodbo o medsebojnih razmerjih morali podpisati vsi etažni lastniki, takšne pogodbe pa tožnik ni predložil. Iz tega razloga naj bi tožnik prekoračil svoja pooblastila po SPZ. Toženec se torej sklicuje na pogodbo o medsebojnih razmerjih, vendar sodišče kot podlago navaja določbe o neupravičeni obogatitvi in ne pogodbe o medsebojnih razmerjih, zato so te pritožbene navedbe neutemeljene. Neutemeljeno se pritožba sklicuje tudi na 191. člen OZ, po katerem, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, saj ta ne velja za razmerje med pravdnima strankama (tožnik je plačeval tretjim osebam). Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ko je tožnik stroške obratovanja in vzdrževanja (elektrike za toplotno postajo, porabo hladne vode, okoljsko dajatev za porabo hladne vode, odvoza smeti, vzdrževanja stavbe in omrežnine) plačal iz lastnih sredstev v korist toženca in je bil toženec okoriščen, tožnik pa prikrajšan, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in sicer 190. in 197. člen OZ. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Materialno pravo je v tem delu pravilno uporabljeno in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

6. Glede preostalega dela stroškov, ki se nanaša na storitve, ki jih je za etažne lastnike opravil sam tožnik, je sodišče ugotovilo, da je tožnik storitve opravil na podlagi pogodbe, toženec pa ni izpostavil, da tožnik za storitve, ki naj bi jih opravil, nima pogodbene podlage. Glede na tako ugotovljena dejstva je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena, ker tožnik ni predložil posebnega dogovora, medtem ko te storitve v pogodbi o upravljanju niso navedene. Dejstvo, da ima tožnik pravno podlago, namreč ni bilo prerekano, zato sodišču vsebine pogodbene podlage ni bilo treba povzemati. Sicer pa gre za kršitev iz navedene točke takrat, ko sodišče navede razloge o vsebini listine, ki so v nasprotju s samo listino, za kar v konkretnem primeru ne gre.

7. Tudi pritožbena navedba, da je sodišče napačno prevalilo dokazno breme o tem, ali so bile storitve resnično opravljene, na toženca, je neupoštevna, saj gre za zatrjevanje relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Ugovor, da tožnik tožencu ni upravičen zaračunati nobenih stroškov upravljanja, je prepozen. Kot že navedeno, dejstvo, da ima tožnik pogodbeno podlago, v postopku ni bilo prerekano, zato so nasprotne pritožbene navedbe nedopustne. Neutemeljena je tudi navedba o kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, iz enakega razloga, kot je bil naveden že predhodno.

8. Tožnik je k vsakemu od vtoževanih razdelilnikov predložil račune dobaviteljev blaga in storitev, k tem pa bančni izpisek s pregledom vplačil, iz katerih izhaja, da je tožnik omenjene račune poravnal iz lastnih sredstev, saj so bila plačila izvedena iz njegovega računa, odprtega pri N., d.d. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožnik ni izkazal, kako porablja sredstva rezervnega sklada. Tožnik je plačilo, ki ni bilo iz sredstev rezervnega sklada, z navedenim izkazal. Gre za dejansko ugotovitev, ki je ni dopustno izpodbijati.

9. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožnik dokazal, da so bile storitve, ki jih je tožencu zaračunal z razdelilnikom z dne 30. 11. 2013 in ki temeljijo na računu K., d.o.o. z dne 8. 11. 2013, opravljene. Gre za dejanski zaključek, ki ga v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Navedba, naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z izjavo prokurista tožnika M. J., ki je izpovedal, da naj bi bilo popravilo opravljeno poleti 2013, nujno pa, da je bilo zato, ker je bila streha poškodovana v neurju, ni utemeljena. Nasprotja med to izpovedjo in razlogi sodbe sodišče druge stopnje ne vidi.

10. Neutemeljena je navedba, da sodba nima razlogov glede tega, da toženec sodišča ni prepričal, da je v gradbenem smislu pod pojmom slemenjak mišljena le slemenska kritina iz gline. Sodišče je jasno navedlo, da so slemenjaki tudi betonski, pločevinasti in salonitni. Trditev o nepravilni prevalitvi dokaznega bremena na toženca pa, kot je bilo že navedeno, predstavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati. Trditev, da bi moral tožnik izkazati, da ima sklep vseh etažnih lastnikov za menjavo delov strehe, je podana prepozno in je neupoštevna.

11. Tudi glede storitev čiščenja in urejanja okolice, glede zamenjave žarnice in ureditve smetarnika toženec navaja, da je sodišče nepravilno prevalilo dokazno breme na toženca, gre za relativno kršitev določb postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni upoštevna.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik tožencu pravilno obračunaval solastniški delež. Stavbi na naslovih N. 43 in N. 45 imata vsaka svojo identifikacijsko številko, kar pomeni, da sta samostojni enoti. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se stroški obračunavajo v skladu s 16. členom pogodbe o upravljanju, to je po ceni na enoto, zato ni razumljiva trditev, da naj bi se cene storitev nanašale skupaj na oba objekta. Sodišče je pravilno ugotovilo, da gre za ceno na enoto.

13. Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na račun izvajalca G. I., s.p. z dne 20. 9. 2013 v zvezi z zamenjavo počene vodovodne cevi in s tem povezanimi storitvami. Tudi tu toženec podaja pritožbene novote, da upravnik ni bil pooblaščen brez soglasja vseh etažnih lastnikov naročiti zamenjave počene cevi. Nedopustne pritožbene novote predstavljajo tudi navedbe, da bi moral tožnik za naveden račun sredstva črpati iz sredstev rezervnega sklada. Toženec navaja, da bi moral tožnik črpati sredstva iz rezervnega sklada, ker določba prvega odstavka 44. člena SZ-1 med drugim določa, da se sredstva rezervnega sklada uporabijo za poravnavo stroškov vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem letnem načrtu, vendar trditve, da je šlo za takšen strošek, v postopku ni bilo. Glede razdeljevanja in obračunavanja stroškov toplote in odvoza smeti se toženec sklicuje na svoje predhodne navedbe, na katere je bilo že odgovorjeno.

14. Pritožba glede odločitve o stroških postopka je delno utemeljena. Toženec neutemeljeno navaja, da je sodišče uporabilo napačno tarifo. Izvršilni in pravdni postopek naj bi se začel 4. 2. 2015, ko je bil izdan sklep o izvršbi, vendar to ne drži. Postopek se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo, to je bilo 29. 12. 2014, kot izhaja iz listovne številke 1 spisa. Sodišče je tako pravilno uporabilo določila Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 in 35/09), saj je nova Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 2/2015) začela veljati šele 10. 1. 2015. Toženec zato neutemeljeno navaja, kaj vse bi mu sodišče moralo priznati v skladu z Odvetniško tarifo. Stroške mu je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo. Tožencu res ni priznalo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, vendar ta ni bila specificirano priglašena.

15. Glede odstotka uspeha tožnika toženec utemeljeno navaja, da je bil uspeh tožnika 32,63% (uspel je za 597,62 EUR, vrednost spora pa je znašala 1.831,34 EUR) in bi moralo sodišče pri odločitvi o povrnitvi stroškov upoštevati takšen uspeh tožnika - 32,63%, uspeh toženca pa je bil 67,37%. Ob odmerjenih stroških tožnika v višini 386,16 EUR (odmera ni izpodbijana) je toženec dolžan tožniku povrniti 126,00 EUR stroškov postopka, tožnik pa je tožencu dolžan od odmerjenih stroškov v višini 318,26 EUR povrniti 214,41 EUR stroškov postopka. Po medsebojnem pobotanju je tožnik tožencu dolžan povrniti znesek 88,41 EUR, zato je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in temu ustrezno spremenilo stroškovno odločitev v III. točki izreka (358. člen ZPP).

16. Glede na navedeno v ostalem delu pritožba ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v ostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženec je s pritožbo uspel le minimalno v stroškovnem delu, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).