Jedro

Ker zakon za kaznivo dejanje grožnje v prvem odstavku 135. člena KZ-1 predpisuje denarno kazen ali zapor do 6 mesecev, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je izreklo varnostni ukrep po 70.a členu KZ-1 tudi za to dejanje, z odločbo o varnostnem ukrepu prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženca se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolžencu A. A. za protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (opisano pod 4. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje), varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1 ne izreče. II. Sicer se v preostalem delu pritožba zagovornika ter v celoti pritožbi obdolženca zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zoper obdolženca A. A. na podlagi prvega odstavka 70.a člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je v stanju neprištevnosti storil protipravna dejanja, ki imajo znake petih kaznivih dejanj zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 (dejanja, opisana pod 1., 2. in 3.a in 3.b točkami izreka sklepa) ter kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (pod 4. točko izreka), vse v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Odločilo je, da se bo varnostni ukrep izvrševal na Oddelku za psihiatrijo UKC X., in sicer najdlje pet let, pri čemer bo sodišče po preteku šestih mesecev ponovno odločilo o tem, ali je obvezno zdravljenje v zdravstvenem zavodu še potrebno. Obdolženca je prvostopenjsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo še, da stroški in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti, skladno s prvim odstavkom 97. člena ZKP, bremenijo proračun.

2. Zoper sklep je obdolženec vložil dve laični pritožbi brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predloga. Prav tako se je zoper sklep pritožil obdolženčev zagovornik, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona ter pritožbenemu sodišču predlagal, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog državnega tožilstva za izrek varnostnega ukrepa v delu, ki se nanaša na 4. točko izreka sklepa, zavrne in se postopek v tem delu ustavi; ter tako, da se obdolženemu za ostalih 5 protipravnih dejanj na podlagi 70.b člena KZ-1 izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

3. Pritožba zagovornika obdolženca je delno utemeljena, medtem ko pritožbi obdolženca nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sta obe obdolženčevi pritožbi vsebinsko podobni, zato se bo do navedb v njima opredelilo enotno, kot do celote. Kljub temu, da sta pritožbi obširni in deloma težje razumljivi, je moč razbrati, da je bistvo obeh pritožb v tem, da obdolženec zanika svojo krivdo in navaja, da oškodovankam ni pisal, da jih je klical le občasno, da jim ni grozil in jih tudi ni zalezoval, temveč da so oškodovanke stik z njim želele in da so one izsiljevale ter zalezovale njega. Nadalje obdolženec v pritožbi obljublja, da nikoli več ne bo nadlegoval oškodovank, niti drugih žensk, da ni nevaren za okolico in da redno obiskuje psihiatra.1 Glede na povzete pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženec dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter hkrati predlaga, naj se zadeva vrne v novo odločanje oziroma, naj ga sodišče „oprosti“ ali mu omili izrečeni ukrep.

5. Pritožbeno sodišče zaključuje, da obdolženčevim navedbam ni moč slediti, ker so povsem v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz sporočil, ki jih je obdolženec pošiljal oškodovankam, pa tudi iz izpovedi oškodovank B. B., C. C. in D. D. in priče E. E. izhaja, da je v obravnavanih časovnih obdobjih šlo za izjemno veliko količino sporočil z eksplicitno spolno vsebino, na katera se oškodovanke niso odzivale oziroma so obdolžencu zgolj pojasnile, da stika ne želijo. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženec dejansko oškodovanke mnogokrat, ne samo občasno, tudi poklical, iz dejstva, da so oškodovanke obdolženčevo številko večkrat „blokirale“ (to pravilno obrazloži tudi prvostopenjsko sodišče na 7. strani izpodbijanega sklepa), on pa je svoje ravnanje ponavljal vsakič z nove telefonske številke ter dejstva, da so ga oškodovanke zaradi takšnega ravnanja prijavile na policiji oziroma zoper njega sprožile ustrezne postopke, pa nedvomno potrjuje, da stikov z njim niso želele, da so jih skušale preprečiti ter da so se počutile ogrožene in prestrašene – kar je, glede na količino in vsebino sporočil, tudi življenjsko logično – kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki je nedvomno ugotovilo, da je obdolženec storil protipravna dejanja, kakor so opisana v izreku izpodbijanega sklepa.

6. Glede obdolženčevih navedb, da ni nevaren za okolico in da tovrstnih dejanj ne bo ponavljal ter spodbud pritožbenemu sodišču, naj ukrep omili, pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebinsko povezane razloge v drugem delu pritožbe uveljavlja tudi zagovornik obdolženca, ko predlaga izrek varnostnega ukrepa zdravljenja na prostosti, zato se bo pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, na tem mestu hkrati opredelilo tudi do pritožbenih navedb zagovornika.

7. Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da je, kakor je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče na 10. strani izpodbijanega sklepa, izvedenec prepričljivo in strokovno pojasnil, da je nujno, da se obdolženec vsaj v začetni fazi zdravi v zavodu, ker ni uvideven do svojega stanja ter tudi zaradi same narave njegove bolezni (paranoidne shizofrenije), ki jo spremljajo zvočne halucinacije, ki obdolžencu ukazujejo, on pa jih uboga, posledično pa obstoji nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da ni moč slediti obdolženčevim navedbam, da ni nevaren za okolico, saj je, kljub obdolženčevim nameram, da tovrstnih dejanj ne bo ponavljal, glede na njegovo zdravstveno stanje očitno, da obdolženi svojega ravnanja nima v oblasti, kar je v smislu drugega odstavka 29. člena KZ-1 ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Poleg tega drži, da se obdolženec že dlje časa ambulantno zdravi, vendar je izvedenec pojasnil, da takšno zdravljenje ne zadostuje, kar navsezadnje izhaja tudi iz dejstva, da je kljub takšnemu zdravljenju obdolženec izvrševal očitana mu dejanja, kar vse po presoji pritožbenega sodišča kaže na neučinkovitost pritožbeno predlaganega ukrepa.

8. Podobno velja tudi za ukrep prepovedi približevanja oškodovankam, ki ga v pritožbi predlaga zagovornik, saj obdolženca od ponavljanja dejanj niso odvrnile niti prošnje oškodovank po prekinitvi stikov niti intervencija uradnih organov (to je denimo izrazito očitno iz njegovega ravnanja, opisanega v prvi alineji drugega odstavka 3.b točke izreka izpodbijanega sklepa), zato tudi od prepovedi vzpostavljanja stikov ni pričakovati učinkovitih rezultatov. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik v pritožbi alternativno in hkrati tudi v škodo obdolženca predlaga izrek kazni – izgona tujca iz države, saj skladno s 43. členom KZ-1 (konkretneje pa tudi 48.a členom KZ-1) sodišče storilcu, ki ni kriv, ne sme izreči kazni. Pa tudi sicer glede na navedeno predlaganega ni moč šteti za „milejši ukrep“, hkrati pa tudi ni mogoče prezreti, da je bil obdolženec v sklopu prekrškovnih postopkov že pospremljen iz Republike Slovenije, pa se je vanjo kljub prepovedi vsakokrat vrnil in nadaljeval s tovrstnimi dejanji, kar še dodatno kaže na njegovo vztrajnost in odločenost. Vse navedeno izkazuje, da preprečitve nevarnosti za okolico z ambulantnim zdravljenjem ali kakršnimkoli milejšim ukrepom pri obdolžencu dejansko ni moč doseči, zato je izrečeni varnosti ukrep nujno potreben in sorazmeren s predvidenim posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode, kakor je prepričljivo pojasnilo prvostopenjsko sodišče na 11. strani izpodbijanega sklepa in česar obdolženčeva zaveza, da v bodoče nikogar več ne bo zalezoval, ne more ovreči. 9. Pritožbeno sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov obe pritožbi obdolženca in del pritožbe njegovega zagovornika zoper odločbo o varnostnem ukrepu zavrnilo kot neutemeljene.

10. Zagovornik obdolženca pa je v pritožbi pravilno opozoril, da izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1 v primeru kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1 zaradi višine zagrožene kazni ni mogoč. KZ-1 v 70.a členu namreč določa, da sodišče izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu le storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti in se sme zanj izreči kazen zapora enega leta ali več ter kadar na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le s takšnim ukrepom. Ker zakon za kaznivo dejanje grožnje v prvem odstavku 135. člena KZ-1 predpisuje denarno kazen ali zapor do 6 mesecev, navedenega varnostnega ukrepa za to dejanje ni mogoče izreči. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje pritožbenemu stališču zagovornika, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je obdolžencu izreklo varnostni ukrep po 70.a členu KZ-1 tudi za dejanje, za katerega takšnega ukrepa ni mogoče izreči, z odločbo o varnostnem ukrepu prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, s tem pa zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.2 V tem delu je zato pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo in ukrepa za to protipravno dejanje, opisano pod 4. točko izreka izpodbijanega sklepa, ni izreklo, kakor izhaja iz I. odstavka izreka tega sklepa.

11. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je kljub delni spremembi izreka izpodbijanega sklepa izrečen varnosti ukrep še vedno ustrezen. Kakor izhaja iz zgoraj povzete določbe 70.a člena KZ-1, mora sodišče pri odločanju o primernosti izreka ukrepa upoštevati tako težo storjenega dejanja kot stopnjo storilčeve duševne motenosti ter posledično nevarnost storilca. Kot pojasnjeno, je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je obdolženec z oškodovanko D. D. vsakodnevno skušal vsiljivo vzpostavljati stik, pri tem pa je bila vsebina sporočil ves čas nazorno seksualna, ob tem pa pogosto tudi (seksualno in fizično) agresivna. Kaznivo dejanje zalezovanja je namreč kolektivno kaznivo dejanje,3 ki je bilo zoper oškodovanko D. D. v obdobju med 16.5.2017 in 29.9.2017 izvrševano z vsemi ponavljajočimi se ravnanji obdolženca, kakor izhajajo iz izvedenih dokazov, ki kot celota predstavljajo vsiljivo prizadevanje vzpostavitve stika in ki so pri oškodovanki povzročili občutke prestrašenosti in ogroženosti (objektivni pogoj kaznivosti).4 Pod 3.a točko izreka izpodbijanega sklepa je v 7. vrstici opisano, da je obdolženec oškodovanki med drugim napisal, da je kurba, da jo bo klical in „zajebaval“ celo življenje, dokler ne bo polomljena, ubita. Nadalje iz na glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem izvedenih dokazov (zlasti SMS sporočil) izhaja, da so bila tovrstna vsebinsko agresivna in grozilna sporočila povsem prepletena s sporočili z izrazito seksualno vsebino in so tako neločljivo povezana s preostalimi ravnanji, ki tvorijo protipravno dejanje v smislu kaznivega dejanja zalezovanja iz 3.a točke izreka izpodbijanega sklepa, posledično pa ravnanje obdolženca, kakor je opisano pod 3.a točko izreka izpodbijanega sklepa, zajema tudi obdolženčeva ravnanja (grožnje), ki so bila opisana pod 4. točko izreka izpodbijanega sklepa. Navsezadnje sta bili obe dejanji izvršeni v enakem časovnem obdobju, na enak način (preko SMS in MMS sporočil ter pisem – pri čemer je obdolženec pogosto z enim sporočilom hkrati izpolnil tako zakonske znake kaznivega dejanja po 134.a, kot tudi po 135. členu KZ-1), ter zoper isto oškodovanko, D. D. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da kljub posegu v izpodbijani sklep kriminalna količina obdolžencu očitanih dejanj ostaja enaka, ker sta dejanji, opisani pod 3.a in 4. točko izreka izpodbijanega sklepa, v medsebojnem razmerju pravega idealnega steka.5 Prav tako pa je prvostopenjsko sodišče skladno z izvedenskim mnenjem pravilno upoštevalo stopnjo obdolženčeve duševne motenosti, saj obdolženec trpi za paranoidno shizofrenijo z izgubo stika z realnostjo ter spremljajočimi blodnjami, zaradi opisanega zdravstvenega stanja pa obstoji nevarnost, da bi storil katero od kataloških kaznivih dejanj, in je ravno zaradi opisanega zdravstvenega stanja, ki je bilo prisotno pri vseh obdolžencu očitanih dejanjih, izrečeni ukrep tudi nujno potreben, kakor je pritožbeno sodišče že podrobneje pojasnilo v 7. točki obrazložitve tega sklepa. Vsled navedenega je kljub delnemu posegu v izpodbijani sklep izrečeni varnosti ukrep takšne intenzitete in trajanja, kakor ga je določilo prvostopenjsko sodišče, glede na težo dejanja in stopnjo obdolženčeve duševne motenosti ter nevarnosti za okolico še vedno edini, pa tudi primeren, pravilen in sorazmeren, zato pritožbeno sodišče v preostalem delu v izpodbijani sklep ni posegalo.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se obdolžencu za protipravno ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (opisano pod 4. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje), varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1 ne izreče, posledično pa skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo tudi, da v tem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada zagovornika, bremenijo proračun.

13. Sicer pa je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zagovornika in v celoti obe pritožbi obdolženca kot neutemeljene zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP) ter, ker tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Ker je pritožbeno sodišče odločilo deloma v obdolženčevo korist, obdolžencu posledično, skladno z drugim odstavkom 98. člena ZKP, ni naložilo v plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1 Preostale pritožbene navedbe obdolženega (npr. da pomaga v samostanu, da dela kot tajni policijski sodelavec …) so za predmetni postopek irelevantne in se zato do njih pritožbeno sodišče ni opredeljevalo. 2 Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 799, 802. 3 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 595. 4 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 598. 5 Prof. dr. Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 307-308; Dr. Bavcon, Ljubo, et al., Kazensko pravo, Uradni list RS, 2013, str. 210.