Jedro

Organ za BPP pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnika ni seznanil ne s svojimi dejanskimi (v zvezi s sklenitvijo dogovora med tožnikovim klientom - obdolžencem in državnim tožilcem na obravnavi), kot tudi ne s svojimi pravnimi zaključki (v zvezi z uporabo OT) glede neupravičenosti do nagrade za sklenjen dogovor z državnim tožilcem, zaradi česar je izostala tudi tožnikova možnost, da se o teh zaključkih izjavi. S tem ravnanjem je organ kršil načelo zaslišanja stranke, saj tožniku ni bila dana možnost, da bi se pred izdajo izpodbijanega akta izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 262/2019 z dne 12. 9. 2019, se v I. točki izreka odpravi v delu, s katerim se zavrne višji zahtevek in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijanim sklepom delno ugodil tožnikovemu zahtevku ter mu priznal nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice, št. Bpp 262/2019 z dne 21. 3. 2019, v skupni višini 585,60 EUR, višji zahtevek tožnika pa zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je bila v tej zadevi upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, II K 36303/2016, od 30. 1. 2019 dalje, za katero je bil kot izvajalec določen tožnik, ki je pravočasno priglasil stroške za dejanja BPP. Organ za BPP je navedel razloge za ugoditev zahtevku do višine 585,60 EUR, sklicujoč se na Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), v zvezi z nepriznanim delom zahtevka - nagrade po prvi alineji 2. točke tar. št. 1 OT za sklenitev poravnave v kazenskem postopku - pa navedel, da je bila po njegovi oceni tožnikova vloga pri priznanju krivde in izreku kazenske sankcije v zadostni meri upoštevana že v priznanih nagradah za zastopanje upravičenca na treh narokih in da ni šlo za sklenitev sporazuma o priznanju krivde po 450. a členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Tožnik s tožbo izpodbija sklep v njegovem zavrnilnem delu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Organ za BPP je napačno odločil, ko mu za dogovor o priznanju krivde z obdolžencem ni priznal nagrade po prvi alineji 2. točke tar. št. 1 OT. Stališče organa, da bi za priznanje nagrade po tej tar. št. moralo priti do sklenitve sporazuma o priznanju krive v pisni obliki, ni pravilno. V kakšni obliki mora biti poravnava sklenjena, namreč omenjena tarifna številka ne določa; pojmu sklenitve poravnave v kazenskem postopku ustreza tudi (ustno) priznanje krivde s strani obdolženca, podano na glavni obravnavi, kar je bilo plod njegovih zaslug. Da gre za priznanje krivde, doseženo na podlagi dogovora (sporazuma ali poravnave), pa je razvidno tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 6. 2019, ko je v zaključni besedi tožnik povedal, da sta bila s strani tožilke predlagana kazen in način izvršitve dogovorjena z obrambo. Tudi sicer pa je obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem delu nejasna, kot je nejasna tudi v delu, kjer je navedeno, da je bila tožnikova vloga pri priznanju krivde in izreka kazenske sankcije v zadostni meri upoštevana (že) v priznanih nagradah. S tem se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj je ta zaključek organ sprejel brez dokazov in brez pravne podlage, hkrati pa ni niti navedel, v katerih nagradah naj bi bila tožnikova vloga (pri priznanju krivde) upoštevana. Organ za BPP je kršil tudi 22. člen Ustave ter prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)1, saj ga pred izdajo izpodbijanega sklepa ni pisno seznanil z razlogi za zavrnitev, s čimer bi imel možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Sodišču je predlagal, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu priznajo nagrada in potrebni izdatki za izvajanje BPP v skupni višini 805,20 EUR (višji zahtevek pa naj zavrne); podredno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri svoji sprejeti odločitvi.

4. Stranka z interesom A.A. na tožbo ni odgovoril. 5. Tožba je utemeljena.

6. V tem primeru je sporna zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov zastopanja in nagrade v delu, s katerim tožniku ni bila priznana nagrada za sklenitev poravnave v kazenskem postopku po prvi alineji 2. točke tarifne številke 1 OT. Po tej določbi se za sklenitev poravnave v kazenskem postopku odvetniku prizna število točk po tarifni številki 10. Tožnik odločitev izpodbija iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Sodišče se najprej opredeljuje do zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka.

8. Prvi odstavek 9. člena ZUP določa, da je treba – preden se izda odločba – dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Citirano načelo je vsebovano tudi v 146. členu ZUP (1. in 5. točka tretjega odstavka).

9. Iz obrazložitve izpodbijanega dela sklepa izhaja, da je tožnik organu za BPP pravočasno vrnil originalno napotnico, Bpp 262/2019 z dne 21. 3. 2019, in v njej med drugim predlagal, da se mu nagrada prizna tudi za sklenitev dogovora z državnim tožilcem (ODT), kar izhaja iz zaključne besede na obravnavi. Organ za BPP tožniku te nagrade ni priznal, sklicujoč se pri tem na zgoraj citirano določbo OT, po kateri po mnenju organa obdolženčevo priznanje krivde na glavni obravnavi ne predstavlja sklenitve poravnave v kazenskem postopku, temveč to predstavlja le sklenitev sporazuma o priznanju krivde po četrtem odstavku 450. a člena ZKP, in da je tožnikova vloga upoštevana že pri nagradah za zastopanje na narokih.

10. Tudi po presoji sodišča je ugovarjana bistvena kršitev načela zaslišanja stranke podana. Organ za BPP pred izdajo izpodbijanega sklepa namreč tožnika ni seznanil ne s svojimi dejanskimi (v zvezi s sklenitvijo dogovora med tožnikovim klientom - obdolžencem in državnim tožilcem na obravnavi), kot tudi ne s svojimi pravnimi zaključki (v zvezi z uporabo OT) glede neupravičenosti do nagrade za sklenjen dogovor z državnim tožilcem, zaradi česar je izostala tudi tožnikova možnost, da se o teh zaključkih izjavi. S tem ravnanjem pa je organ kršil načelo zaslišanja stranke (prvi odstavek 9. člena ZUP), saj tožniku ni bila dana možnost, da bi se pred izdajo izpodbijanega akta izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Ker nespoštovanje prvega odstavka 9. člena ZUP v vsakem primeru predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je že iz tega razloga sklep v izpodbijanem delu nezakonit in ga je treba odpraviti.

11. Se pa sodišče ne strinja, da je obrazložitev sklepa v izpodbijanem delu nejasna in pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. Razlogi za zavrnitev nagrade za sklenitev poravnave v kazenskem postopku so namreč po oceni sodišča zadostni in dovolj jasni. Organ tožniku te nagrade namreč ni priznal zato, ker meni, da je bila tožnikova vloga pri priznanju krivde in izreku kazenske sankcije že v zadostni meri upoštevana v priznanih nagradah za zastopanje upravičenca na treh narokih (torej ne drži, da ni navedeno, v katerih nagradah naj bi bila ta vloga tožnika upoštevana), in ker le sklenjeni sporazum o priznanju krivde po 450. a členu ZKP predstavlja storitev, ki jo je treba ovrednotiti po prvi alineji 2. točke tar. št. 1. S tem povzetkom pa sodišče ne prejudicira, da je to stališče organa pravilno, saj bi bila takšna opredelitev sodišča glede na trenutno stanje zadeve (vsaj) preuranjena.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo organu za BPP v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral organ za BPP izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezan na stališče sodišča glede vodenja postopka, kar pomeni, da bo moral tožniku dati možnost, da se glede spornih zaključkov izjavi, se nato opredeliti do njegovega odgovora in, upoštevajoč rezultat ugotovitvenega postopka, izdati nov akt v zvezi z izpodbijanim delom sklepa (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo že zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka, se do preostalih tožbenih ugovorov v zvezi z nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja in na to vezano napačno uporabo prve alineje 2. točke tar. št. 1 OT ni opredeljevalo, se bo moral pa do tega opredeliti organ, ko bo ponovno odločal o zadevi.

14. Nazadnje sodišče še dodaja, da je tožnik v tožbi zatrjeval tudi neustavnost petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv). Vendar pa je navedbe v zvezi s tem podal povsem pavšalno, brez zatrjevanja, katera ustavna pravica naj bi bila z navedeno določbo ZOdv kršena. Iz tega razloga se sodišče o tem ne more vsebinsko opredeliti.

15. Sodišče je v predmetnem upravnem sporu na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, tj. brez oprave glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

1 V povezavi s prvim odstavkom 138. člena in 5. točko tretjega odstavka in četrtim odstavkom 146. člena ZUP.