Jedro

Sodišče mora, če dvomi o pomanjkanju procesne sposobnosti stranke, o obstoju oz. neobstoju le-te odločiti s stopnjo zanesljivosti, saj po uradni dolžnosti pazi na obstoj pravdne sposobnosti strank.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora plačati znesek 544,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1007 in tožniku povrniti stroške postopka v višini 134,65 EUR, vse v petnajstih dneh pod izvršbo, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. S sklepom je sodišče tožencu naložilo, da je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, vloženo na sodišče 6.10.2008, v višini 1.200 točk oz. 98,52 EUR.

Zoper sodbo in sklep se je toženec pravočasno laično pritožil in smiselno predlagal, da se sodba razveljavi in zahtevek zavrne oz. da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Glede sklepa o odmeri takse pa predlaga, da se ga spremeni in naj stroške nosi tožeča stranka. Pritožnik navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je on na podlagi pogodbe iz leta 1993 postal lastnik stanovanja, za katerega je sodišče odločilo, da mora plačati najemnino. Poleg tega navaja, da ni poslovno sposoben, za kar ima Center za socialno delo Č. tudi ustrezno dokumentacijo, saj je že petdeset let njegov varovanec. Navaja, da je sodišče v sklepu o odmeri takse uporabilo določbe, ki so iz zakona že črtane, zato bi pravilno določena višina vrednosti spora morala biti drugačna, sploh pa naj jo nosi tožnik.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) glede strank in njihovih zastopnikov v četrtem poglavju določa, da pravdna dejanja lahko sama opravlja stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna (1. odst. 77. člena ZPP). Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben (1. odst. 80. člena ZPP).

Pravdna sposobnost stranke je torej vezana na obstoj njene poslovne sposobnosti. Stranke niso dolžne predlagati dokazil o svoji poslovni sposobnosti, ker se ta domneva. Vendar pa mora sodišče, če dvomi o pomanjkanju procesne sposobnosti stranke, o obstoju oz. neobstoju le-te odločiti s stopnjo zanesljivosti, saj po uradni dolžnosti pazi na obstoj pravdne sposobnosti strank. Kršitev te dolžnosti pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 11. tč. 2. odst. 339. člena ZPP.

Ker se je sodišču prve stopnje pojavil dvom o procesni sposobnosti toženca, je na Centru za socialno delo v Č. opravilo poizvedbe o tem, ali bi mu bilo potrebno postaviti začasnega zastopnika. Na podlagi posredovanih podatkov in osebnih srečanj s tožencem, ki je na sodišču večkrat osebno vložil svoje vloge, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženi, ki mu poslovna sposobnost nikoli ni bila odvzeta, procesno sposoben, kar je tudi primerno obrazložilo. Sodišče druge stopnje se z njegovo dokazno oceno strinja in ugotavlja, da zatrjevana kršitev pravila pravdnega postopka ni podana.

Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listin ugotovilo, da je bila prodajna pogodba, na katero se tudi v pritožbi sklicuje toženec, s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I CP 1834/1998 razglašena za nično, zato na njeni podlagi toženec ni mogel postati lastnik stanovanja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo dejansko stanje zadeve ugotovljeno popolnoma in pravilno.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo veljavne določbe o sodnih taksah: Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008) v povezavi z Zakonom o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 30/78 s spremembami); zato je pritožba toženca zoper sklep o odmeri takse za pritožbo neutemeljena.

Ker v pritožbi uveljavljeni in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je bilo pritožbi potrebno zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. tč. 365. člena ZPP).