Jedro

Po določbi 2. odstavka 186. člena ZPP mora v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, tožeča stranka navesti vrednost spornega predmeta v tožbi.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencema, da sta kot lastnika stanovanja dolžna skleniti s tožečo stranko kot najemnico tega stanovanja najemno pogodbo, katere vsebina je navedena v sodbenem izreku in po kateri se šteje stanovanje za neprofitno, najemna pogodba pa se sklepa za nedoločen čas. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi tožencev zaradi izpraznitve stanovanja pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbo tožencev je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi toženca vlagata revizijo iz revizijskih razlogov po 385. členu ZPP in predlagata razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa spremembo izpodbijane sodbe, tako da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, ugodeno pa bo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi tožencev. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP zaradi nasprotij med razlogi sodbe in dejanskimi ugotovitvami. Dejstvo, ki temelji na pogodbi J.O. z dne 1.8.1935, je le deloma resnično. Sicer pa J.O. ni sklenil pogodbe z današnjo tožnico, temveč le s F.S. Po eni strani sodišče ugotavlja kot nesporno pisno pogodbo z dne 1.8.1935, po drugi strani pa po zakonu o stanovanjskih razmerjih, ki je stopil v veljavo 47 let kasneje, govor o občanu, ki naj bi sklenil z lastnikom stanovanja stanovanjsko pogodbo. Tožeči stranki je priznana neomejena stanovanjska pravica, čeprav je njena krivda, da je občini predložila stanovanjsko pogodbo iz leta 1935. Napačno je uporabljena tudi določba 150. člena stanovanjskega zakona. Tudi glede sankcije iz 147. člena stanovanjskega zakona je opredelitev nižjih sodišč pravno zmotna. Nižji sodbi sta nevzdržni tudi glede priznavanja celotne najemne pogodbe, sestavljene iz 20 členov.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdi gre za premoženjsko pravni spor, glede katerega je pravica do revizije po določbi 3. odstavka 382. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) omejena. Odvisna je od (napovedane) vrednosti spornega predmeta (v tej pravdni zadevi predpisane glede na začetek spora dne 28.4.1992 v prehodnih določbah novel ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77-20/90 v zvezi s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur.l. RS 1/91-I - v znesku več kot tedanjih 8.000 din oziroma sedanjih 8.000 SIT).

Po določbi 2. odstavka 186. člena ZPP mora v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, tožeča stranka navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Ta navedba je potrebna tudi zaradi uporabe določbe 382. člena ZPP in v okviru zagotovitve strankine pravice do revizije predstavlja obvezno sestavino tožbe. Poleg navedenega načina zagotovitve pravice do revizije (predvideva ga tudi določba 2. odstavka 40. člena ZPP) je zakonsko predviden le še način iz 3. odstavka 40. člena ZPP - ob očitno prenizko ali previsoko navedeni vrednosti spornega predmeta - ko se sodišče samo še pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepriča o pravilnosti navedene vrednosti. V tej pravdi si tožeča stranka, pa tudi tožena stranka v nasprotni tožbi, zaradi izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta pravice do revizije ni zagotovila. Ker gre za spor o obstoju najemnega razmerja, je sicer po določbi 38. člena ZPP mogoče vzeti kot vrednost spornega predmeta enoletno najemnino oziroma zakupnino, vendar pa tožeča stranka v tožbenem zahtevku tega podatka, ki bi mogel služiti za določitev vrednosti spornega predmeta, ni uveljavila. Iz podatkov spisa tudi ni razvidno, da bi sodišče zaradi ugotovitve vrednosti spornega predmeta postopalo v skladu z določbo 3. odstavka 40. člena ZPP, kar velja tako za zahtevek po tožbi, kot tudi za zahtevek po nasprotni tožbi.

Ker je posledica izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta izguba strankine pravice do revizije, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 392. člena ZPP zavreči.