Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravnim izhodiščem prvostopnega sodišča, da tožeča stranka svoje aktivne legitimacije za uveljavljanje tožbenega zahtevka ne more opirati zgolj na določbi 29. člena Stanovanjskega zakona. Tožeča stranka bi morala za pridobitev aktivne legitimacije izkazati pogodbeni prenos materialnopravnih upravičenj od lastnikov poslovnih prostorov, ki jih je imela tožena stranka v najemu, na osnovi katerega bi tožeča stranka ta upravičenja lahko v svojem imenu in za račun lastnikov uveljavljala zoper toženo stranko.

Izrek

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. Ig 2002/02466 z dne 29.3.2002 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.977.133,42 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 170.706,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od tožene stranke uveljavljala plačilo najemnine za obdobje od julija 2000 do februarja 2002, pri čemer je tožeča stranka zatrjevala položaj upravnika v stanovanjski hiši, v kateri naj bi se nahajali poslovni prostori, za katere je tožeča stranka vtoževala plačilo najemnine. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka ni izkazala aktivne legitimacije za uveljavljanje tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravnim izhodiščem prvostopnega sodišča, da tožeča stranka svoje aktivne legitimacije za uveljavljanje tožbenega zahtevka ne more opirati zgolj na določbi 29. člena Stanovanjskega zakona. Tožeča stranka bi morala za pridobitev aktivne legitimacije izkazati pogodbeni prenos materialnopravnih upravičenj od lastnikov poslovnih prostorov, ki jih je imela tožena stranka v najemu, na osnovi katerega bi tožeča stranka ta upravičenja lahko v svojem imenu in za račun lastnikov uveljavljala zoper toženo stranko. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi spregledalo aneks št. 1/2000 z dne 4.2.2000. Takšen pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi povzelo, da je predmet navedenega aneksa zgolj pooblastilo tožeči stranki za prenos pooblastila iz pogodbe o opravljanju storitev upravnika z dne 18.9.1998 na drugega v skladu s

96. členom Zakona o pravdnem postopku. Iz takšnega pooblastila torej ni mogoče sklepati na prenos materialnopravnih upravičenj lastnikov stanovanjske stavbe na tožečo stranko. V kolikor je bil tovrsten prenos dogovorjen s pogodbo o opravljanju storitev upravnika, bi jo tožeča stranka morala v dokazne namene predložiti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Protispisna pa je pritožbena trditev, da tožena stranka ni oporekala upravičenju tožeče stranke za uveljavljanje tožbenega zahtevka, saj je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno uveljavljala ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke. Utemeljevanje aktivne legitimacije v pritožbi na okoliščini, da je tožena stranka vseskozi priznavala tožečo stranko kot pooblaščenca lastnikov stanovanj, ki je prejemala najemnino v svojem imenu in za njihov račun, pa predstavlja nove trdtive, za katere tožeča stranka ni izkazala, da jih brez krivde ni mogla navajati že v postopku pred prvostopnim sodiščem. Zato se pritožbeno sodišče s temi navedbami ni ukvarjalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe sicer opredeljevalo do morebitne obogatitvene podlage za vtoževano terjatev, čeprav je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka te podlage ni niti zatrjevala.

Tožeča stranka takšnih ugotovitev prvostopnega sodišča v pritožbi ne izpodbija, saj celo sama zanika podlago iz 218. člena ZOR. Kot rečeno pa tožena stranka ni izkazala pogodbene podlage, na podlagi katere bi od lastnikov poslovnih prostorov, ki jih je imela v najemu tožena stranka, prevzela materialnopravno upravičenje, da v svojem imenu in za njihov račun uveljavlja vtoževano terjatev do tožene stranke (glej Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča R Slovenije z dne

18.12.2001).

Iz navedenega tako izhaja, da je odločitev prvostopnega sodišča, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, materialnopravno pravilna, saj je tožena stranka uspela z ugovorom aktivne legitimacije tožeče stranke. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. v zvezi s

1. odstavkom 154. člena ZPP).