Jedro

Za obstoj objektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve iz prvega odstavka 257. člena ZIZ zgolj možnost likvidnostnih težav, kot to izhaja iz bonitetne ocene, ne zadošča, saj je potrebno narediti celovito oceno gospodarskega stanja tožene stranke. Slabo finančno stanje gospodarske družbe se navzven praviloma res najprej kaže v likvidnostnih težavah, vendar pa je breme dokazovanja, da je poplačilo terjatve zaradi tega tudi ogroženo, na tožeči stranki, ki v konkretnem primeru temu bremenu ni zadostila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje s predhodno odredbo.

2. Proti temu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni na način, da predlogu tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenega poslabšanja finančnega stanja tožene stranke v letu 2012, ampak se je v celoti oprlo na računovodska poročila in podatke o poslovanju v letu 2011, ni podana. Tožeča stranka je sama preložila podatke o toženi stranki za leto 2010 in 2011, glede leta 2012 pa je le pavšalno navedla, da se je njeno stanje poslabšalo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odgovarjalo na navedbe in presojalo finančno stanje tožene stranke na podlagi podatkov, predloženih s strani pravdnih strank. Upoštevajoč računovodske izkaze je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni nelikvidna ter da se ji je poslovanje v letu 2011 v primerjavi z letom 2010 celo izboljšalo. Bonitetna ocena temu nikakor ne nasprotuje, kot to zmotno meni pritožnik. Iz priloge A48 namreč jasno izhaja, da je bonitetna ocena E2 dana za leto 2011 in kot taka ne prikazuje trenutnega stanja. Iz opisanega sledi, da tožeča stranka ni z ničemer izkazala bistveno slabšega finančnega položaja tožene stranke v letu 2012 v primerjavi z letom 2011, kot to napačno trdi pritožnik.

6. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za obstoj objektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve iz prvega odstavka 257. člena ZIZ zgolj možnost likvidnostnih težav, kot to izhaja iz bonitetne ocene, ne zadošča, saj je potrebno narediti celovito oceno gospodarskega stanja tožene stranke. Slabo finančno stanje gospodarske družbe se navzven praviloma res najprej kaže v likvidnostnih težavah, vendar pa je breme dokazovanja, da je poplačilo terjatve zaradi tega tudi ogroženo, na tožeči stranki, ki v konkretnem primeru temu bremenu ni zadostila. Tako kratkoročna kot dolgoročna sredstva tožene stranke namreč presegajo njene kratkoročne oziroma dolgoročne obveznosti, tožena stranka izkazuje čisti dobiček, razpolaga z denarnimi sredstvi v višini 768.907 EUR, ima še opredmetena osnovna sredstva v vrednosti 10.144.424 EUR, zaloge v vrednosti 14.118.577 EUR ter poslovne terjatve v vrednosti 14.615.333 EUR. Obveznosti sicer izpolnjuje z določeno zamudo, vendar transakcijskih računov nima blokiranih. V obravnavanem primeru torej tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za takšne likvidnostne težave in tako slabo finančno ter premoženjsko stanje, da bi to predstavljalo objektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke v znesku 41.447,57 EUR brez izdaje predhodne odredbe onemogočena ali precej otežena.

7. Ob opisanem stanju tožene stranke to velja, četudi bi se trditve tožeče stranke o neustreznem vrednotenju oziroma o nižji vrednosti nepremičnin, kot to izhaja iz bilance stanja, izkazale za resnične. Zgolj takšno dejstvo namreč še ne pomeni, da se tožeča stranka iz teh nepremičnin v prihodnosti ne bo mogla poplačati, predvsem upoštevajoč celotno vrednost nepremičnin v primerjavi z višino terjatve, za katero predlaga zavarovanje. Pri tem pa tudi ni zanemarljivo, da tožena stranka razpolaga še z drugimi sredstvi, iz katerih bo tožeča stranka lahko dosegla poplačilo svoje terjatve.

8. Glede obremenitve nepremičnin pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so bili vpisi izvedeni na podlagi pravnih poslov, ne na podlagi izvršilnih postopkov, tožeča stranka pa ni izkazala, da tožena stranka svojih obveznosti ne bi poravnavala. Pritožnik ob tem neutemeljeno izpostavlja, da razlog obremenitve ni relevanten. V naravi obremenitve je namreč razlika; le v kolikor tožena stranka ne bi poravnala svojih terjatev, zavarovanih s hipoteko, bi upniki na to premoženje posegli zaradi poplačila svoje obveznosti v izvršilnem postopku, s čimer bi se zmanjšala možnost tožeče stranke za poplačilo s temi nepremičninami. Vpis hipoteke za zavarovanje kredita na podlagi rednega poslovanja ob neizkazanem neporavnavanju dolgov s strani tožene stranke (kljub določenim zamudam s plačili) pa objektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve v prihodnje še ne predstavlja.

9. Tožeča stranka nadalje tudi ni izkazala, da so vse poslovne terjatve tožene stranke neizterljive, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. V tem delu so bile njene navedbe povsem pavšalne, predvsem upoštevajoč konkreten odgovor tožene stranke. Le navedba v pritožbi, da ima tožena stranka tudi terjatev za 57.027 EUR do S., d.d. - v stečaju, pa ne more spremeniti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, saj to še vedno ne izkazuje neizterljivost vseh terjatev tožene stranke v skupni vrednosti 14.615.333 EUR.

10. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek o pomenu udeležbe tožene stranke v 69 pravdah. Sama udeležba tožene stranke v teh postopkih namreč ne izkazuje niti verjetnosti obstoja terjatev do nje. Prav tako pa tožeča stranka ni izkazala verjetnosti neuspeha tožene stranke v teh sporih, zaradi česar se navedbe, da bo neuspeh tožene stranke v le enem izmed odprtih postopkov pomenil blokado računov, izkažejo za irelevantne. Nevarnosti iz prvega odstavka 257. člena ZIZ pa glede na opisano stanje tožene stranke ne more utemeljiti niti določeno zmanjšanje števila zaposlenih.

11. Pravilne ocene gospodarskega stanja tožene stranke nenazadnje ne morejo omajati pritožbene navedbe, da neblokada transakcijskih računov izkazuje le trenutno likvidnost in ne stabilnosti poslovanja, zaradi česar je treba upoštevati še druge kazalce. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo le dejstva, da računi tožene stranke niso blokirani (ter s tem presojalo zgolj likvidnosti), temveč je svojo odločitev oprlo tudi na premoženjsko in finančno stanje tožene stranke, ki ga je pravilno ocenilo in na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da objektivna nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe izterjava terjatve onemogočena ali precej otežena, ni podana.

12. S tem se je pritožbeno sodišče opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Ker ni podan nobeden izmed pritožbenih razlogov, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Tožena stranka, katere odgovor na pritožbo k predmetni odločitvi ni pripomogel, pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP ter v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).