Jedro

Da je tožnik razumel opozorilo, da pred sprejemom prošnje ne sme samovoljno zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, da se bo v nasprotnem primeru njegova namera štela za umaknjeno in da bo lahko pridržan skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito, nakazuje tudi dejstvo, da je dne 16. 10. 2022, ko je bil prijet na železniški postaji Logatec, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 17. 10. 2022 od 14.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 17. 1. 2023 do 14.40 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na depešo Policijske postaje (PP) Piran, iz katere je razvidno, da je tožnik 14. 10. 2022 ob 23.00 uri pri vasi ... pod mejnim prehodom Sočerga, v večji skupini oseb nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo. Tožnik je na PP podal namero za mednarodno zaščito. Kot ciljno državo je navedel Italijo, iz izvorne države pa je odšel zaradi ekonomskih razlogov in težav s trenutno oblastjo. Po opravljenem predhodnem postopku so policisti tožnika odpeljali v azilni dom na Viču. 3. Iz uradnega zaznamka pristojnega organa z dne 17. 10. 2022 je razvidno, da je tožnik 16. 10. 2022, torej pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, s čimer je odstopil od namere za mednarodno zaščito. Iz zaznamka PP za izravnalne ukrepe Ljubljana z dne 16. 10. 2022 je razvidno, da je tožnik istega dne ob 16.00 uri na železniški postaji Logatec spet podal namero za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, zaradi česar je bil ponovno nastanjen v azilni dom v Ljubljani.

4. Dne 17. 10. 2022 je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tej priložnosti je povedal, da je Pakistan zapustil v začetku leta 2022 in da je potoval ilegalno. Najprej je odšel v Iran, kjer je bil 20 dni. Pot je nadaljeval v Turčijo, ki jo je po dveh mesecih zapustil in odšel v Bolgarijo, kjer je ostal dva meseca. Potem je odšel v Srbijo, po mesecu in pol pa na Hrvaško, ki jo je zapustil po 15 dneh in 14. 10. 2022 prišel v Slovenijo. Ciljne države ni imel. Pritrdilno je odgovoril na vprašanje, ali bo do konca postopka počakal v Sloveniji. Osebne dokumente je pustil v Pakistanu in zatrdil, da jih bo poskusil dobiti. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navedel zemljiški spor s svojim stricem, ki si je prilastil tožnikov del zemlje. Kljub temu, da mu je stric nagajal in grozil, policija ni naredila ničesar, saj ima njegov stric tam zveze.

5. Po podani prošnji je bil tožniku ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Na vprašanje, zakaj je po prvi nameri zapustil sprejemne prostore azilnega doma, še preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da je bil na PP, katere policisti so ga prijeli ob prihodu v Slovenijo, sicer prisoten tolmač iz Afganistana, vendar ga ni dobro razumel. Na PP ni izvedel, kako poteka postopek za mednarodno zaščito. Tudi ko je bil prepeljan v azilni dom, ni dobil informacij o posledicah, če ga bo samovoljno zapustil. Na zahtevo uradne osebe, naj pojasni, zakaj je samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, kljub temu da je bil na policiji opozorjen, da bo v tem primeru njegova namera za mednarodno zaščito umaknjena, je tožnik ponovil, da v policijskem postopku ni prejel teh informacij in da je zelo malo razumel prevajalca, saj je govoril urdu, ki ga govorijo Afganistanci. Potrdil je, da je na policiji sicer podpisal izjavo na neki tablici, vendar mu tam niso ničesar povedali. Izjavil je še, da je bil po zapustitvi sprejemnih prostorov azilnega doma namenjen v Italijo z vlakom, kjer je želel zaprositi za mednarodno zaščito, saj ni vedel, kako potekajo postopki v Sloveniji. Nikalno je odgovoril na vprašanje, ali je prošnjo za mednarodno zaščito vložil še v kateri drugi državi članici Evropske unije. Priznal je, da v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija.

6. Zaradi tožnikovih preteklih dejanj in izjav tožena stranka dvomi, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Zato mu je omejila gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na dejanske okoliščine zadeve je namreč presodila, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, saj je to izrecno izjavil ob seznanitvi z omejitvijo svojega gibanja. Da je bil to res njegov namen, je razvidno tudi iz dejstva, da ga je PP za izravnalne ukrepe Ljubljana prijela na železniški postaji Logatec, kjer je ponovno podal namero za mednarodno zaščito. Tožnik je torej po enem dnevu samovoljno zapustil nastanitev v sprejemnih prostorih azilnega doma v Ljubljani in se z vlakom odpravil proti Italiji, ki je država članica Evropske unije, česar očitno ni nameraval prikriti, saj je to izrecno priznal. Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik že na PP opozorjen, da bo v primeru samovoljne zapustitve prostorov azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito obravnavan po Zakonu o tujcih in da se bo v tem primeru njegova namera štela za umaknjeno. Omenjeni pouk je bil tožniku dan v njemu razumljivem jeziku, kar izhaja iz registracijskega lista, ki ga je podpisal. Glede na tožnikove izjave, da ni razumel tolmača na PP in da nikoli ni bil seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma, tožena stranka izpostavlja, da so tudi sprejemni prostori azilnega doma v več jezikih opremljeni z osnovnimi informacijami o postopku mednarodne zaščite, med drugim tudi glede posledic samovoljne zapustitve teh prostorov. Poleg tega socialni delavec osebo ob nastanitvi opozori, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti pred podajo prošnje za mednarodno zaščito oziroma preden dobi izkaznico prosilca za mednarodno zaščito. Da je tožnik poznal posledice samovoljne zapustitve azilnega doma, je razvidno tudi iz njegovega ravnanja ob prijetju na železniški postaji Logatec, ko je ponovno podal namero za mednarodno zaščito. To po prepričanju tožene stranke potrjuje tožnikovo zavedanje, da se bo zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma njegova namera za mednarodno zaščito štela za umaknjeno in bo obravnavan po Zakonu o tujcih.

7. Glede na navedeno je tožena stranka, ob upoštevanju tožnikove izjave, da bi odšel v Italijo in ne bi podal namere za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela slovenska policija, presodila, da je tožnik begosumna oseba. Menila je, da vsa predstavljena dejstva potrjujejo, da je bil njegov namen od prijetja dalje samovoljno zapustiti Slovenijo, da bi dosegel svojo ciljno državo. Ker je sprejemne prostore azilnega doma brez težav že samovoljno zapustil, po oceni tožene stranke obstaja utemeljena nevarnost, da bo to ponovil, zaradi česar je izpolnjen pogoj iz druge alineje 84.a člena ZMZ-1. S tem pa bi tožnik pristojnemu organu onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Z njim je namreč treba opraviti osebni razgovor, v okviru katerega bo treba podrobneje razjasniti neskladje pri navedbi razlogov za zapustitev izvorne države; na PP je namreč izjavil, da je odšel iz ekonomskih razlogov ter težav z oblastjo, pred pristojnim organom pa je trdil, da je Pakistan zapustil zaradi zemljiškega spora s stricem. Če bo ugotovljeno, da je tožnik Pakistan res zapustil zaradi zemljiškega spora, je treba podrobneje raziskati vsa s tem povezana dejstva, predvsem pa zatrjevane stričeve grožnje glede na tožnikovo izjavo, da policija ni storila ničesar. Podrobneje je treba raziskati tudi časovno komponento tožnikovih težav, saj njena nejasnost otežuje odločitev o njegovi prošnji. Glede na navedeno po oceni tožene stranke niso podane okoliščine iz 38. člena ZMZ-1, ki bi dopuščale opustitev takega razgovora.

8. Tožena stranka je presodila, da omejitev tožnikovega gibanja na območje azilnega doma ne bi bila učinkovita. Poudarila je, da vsa dejstva kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v nasprotnem primeru, kljub njegovi izjavi, da tega ne bo storil, utegnil ponovno samovoljno zapustiti azilni dom in s tem onemogočiti meritorno odločanje o svoji prošnji za mednarodno zaščito. Sprejemne prostore azilnega doma, nad katerimi bdijo varnostniki, je namreč brez težav samovoljno zapustil že po enem dnevu, čeprav je vedel, da tega ne sme storiti, pri čemer je po oceni tožene stranke treba vzeti v obzir tudi njegovo izjavo, da je želel v Italijo in da v Sloveniji ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija.

9. Zato je tožena stranka tožniku na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Upoštevala je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, zaradi česar lahko prosilci v okviru hišnega reda odhajajo in prihajajo. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Bistvo tožnikovih navedb_

10. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pojasnjuje, da mu je bil v jeziku pandžabi šele ob podaji prošnje dne 17. 10. 2022 pojasnjen potek predhodnega postopka in postopka mednarodne zaščite ter pravice in dolžnosti prosilcev in posledice neupoštevanja obveznosti. Trdi, da je izjava, ki jo je podpisal, vsebinsko kar zahtevna in zapletena in jo težko razume še oseba, ki je bolj poučena in vešča postopkov. Glede na navedeno opozarja, da tožena stranka ni imela podlage za ugotovitev, da je tožnik samovoljno zapustil prostore azilnega doma na Viču, saj ni vedel, da tega ne sme storiti. Postopek mu je bil obrazložen v jeziku, ki ga tožnik slabo razume, zato je napačno menil, da lahko gre iz azilnega doma. Tožnik še poudarja, da je šlo za njegovo enkratno ravnanje, ki je temeljilo na napačnem razumevanju postopka, zaradi česar ni mogoče sklepati, da bo ponovno poskušal samovoljno zapustiti prostore azilnega doma. Trdi, da informacije o postopku mednarodne zaščite in posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, ki so na voljo v teh prostorih, ne povedo nič, saj tožniku ni bila razložena razlika med postopki mednarodne zaščite in postopki po Zakonu o tujcih-2. Izpostavlja, da njegov podpis še ne pomeni, da je navedeno razumel. 11. V nadaljevanju tožnik meni, da je tožena stranka nesorazmerno posegla v njegovo pravico do osebne svobode. Poudarja, da se lahko v centru za tujce prosto giblje le po svoji sobi in hodniku do stranišča, izven njegove sobe pa ga vseskozi nadzoruje policija. Ima omejen dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku. Odvzete so mu bile osebne stvari. Navedeno po tožnikovem mnenju pomeni, da se izrečeni ukrep izvaja v okoliščinah, za katere sta Vrhovno in Ustavno sodišče že večkrat presodili, da pomenijo poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in ne le omejitve gibanja iz njenega 32. člena. Trdi, da bi morala tožena stranka pri presoji sorazmernosti upoštevati njegove osebne okoliščine, torej da ni vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma. Zaradi odvzema prostosti naj bi mu nastajala težko popravljiva škoda, saj mu teh dni ne bo mogel nihče povrniti. Glede na navedeno bi po tožnikovem prepričanju tožena stranka lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Opozarja, da ZMZ-1 ne ureja alternativnih ukrepov omejitvi gibanja. Meni, da tožena stranka izreka obravnavanega ukrepa ne more utemeljiti le s sklicevanjem na potrebo po opravi osebnega razgovora. Pojasnjuje, da je že ob podaji prošnje povedal vse, kar tožena stranka potrebuje za odločitev.

12. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti, kar vpliva na njegovo psihično stanje. Trdi, da mu je bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe preneha z izvajanjem obravnavanega ukrepa.

_Odgovor na tožbo_

13. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Izpostavlja, da je tožnik na PP izjavil, da govori in razume urdu ter da ni navedel, da bi razumel še drug jezik; zato mu je bil zagotovljen tolmač za jezik urdu, za katerega tožnik ni nakazal, da ga ne bi razumel. Po mnenju tožene stranke je iz policijske dokumentacije jasno razvidno, da je bil tožnik seznanjen s posledicami zlorabe instituta mednarodne zaščite in zapustitve azilnega doma. Opozarja, da je registracijski list javna listina v smislu 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), iz katere v obravnavani zadevi niso razvidne kakršnekoli tožnikove pripombe na tolmačenje. Opominja, da so sprejemni prostori azilnega doma v več jezikih opremljeni z osnovnimi informacijami o postopku mednarodne zaščite, med drugim tudi o posledicah njihove samovoljne zapustitve. Poleg tega socialni delavec osebo ob nastanitvi opozori, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti pred podajo prošnje za mednarodno zaščito oziroma preden dobi kartico prosilca za mednarodno zaščito. Da ne drži, da tožnik ni poznal posledic samovoljne zapustitve azilnega doma, je razvidno tudi iz njegovega ravnanja, ko je ob prijetju na železniški postaji Logatec ponovno podal namero za mednarodno zaščito. Tožena stranka se sklicuje še na tožnikovo izjavo, da za mednarodno zaščito ne bi zaprosil v Sloveniji, če ga ne bi prijela policija, ampak bi pot nadaljeval v ciljno državo Italijo. Zavestni naklep, da bo zapustil Slovenijo, pa po prepričanju tožene stranke izkazuje tožnikovo begosumnost. 14. V nadaljevanju tožena stranka odgovarja na tožbene navedbe glede nesorazmernosti izrečenega ukrepa. Meni, da bi bila podana bistvena kršitev določb postopka, če v tožnikovem primeru ne bi opravila osebnega razgovora, in s tem v zvezi opozarja, da se tožnik v prošnji ni skliceval le na ekonomske razloge.

15. Tožena stranka se ne strinja niti z zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj meni, da ni smiselna.

_Presoja tožbe_

16. Dne 2. 11. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

19. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

20. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84. a členu ZMZ-1. (člen ima naslov „nevarnost pobega), iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I).

21. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik 15. 10. 2022 na PP Ilirska Bistrica izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-11 izpolnila registracijski list in tožnika v jeziku urdu, za katerega je potrdil, da ga razume, po tolmaču seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Iz registracijskega lista je prav tako razvidno opozorilo, da se bo v tem primeru (če bo samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma) tožnikova namera štela za umaknjeno in da bo lahko pridržan skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito. Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena pojasnila uradne osebe zapisana tudi v jeziku urdu. Da je predhodni postopek po 42. členu ZMZ-1 potekal v jeziku, ki ga tožnik razume (urdu), nenazadnje izhaja tudi iz tožnikovega opisa poti od izvorne države do Republike Slovenije, ki je v bistvenem (glede držav, preko katerih je potoval) enak tako v predhodnem postopku kot tudi ob vložitvi prošnje, ko je prevajanje potekalo v jeziku pandžabi.2

22. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme samovoljno zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, da se bo v nasprotnem primeru njegova namera (za vložitev prošnje za mednarodno zaščito) štela za umaknjeno in da bo lahko pridržan skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku. Na to, da je tožnik razumel navedeno opozorilo, nakazuje tudi dejstvo, da je dne 16. 10. 2022, ko je bil prijet na železniški postaji Logatec, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, kar po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca za mednarodno zaščito, pa je to kljub temu storil. Navedeno ravnanje, ko se je tožnik kljub opozorilu na posledice zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, po lastni volji odločil oditi in vstopiti v vlak proti Italiji, tako po presoji sodišča izkazuje njegovo samovoljnost3. Zato je sodišče prepričano, da so tožniku znane vsaj osnove postopka mednarodne zaščite, torej tudi posledice samovoljne zapustitve azilnega doma po podani nameri za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in pred sámo vložitvijo táke prošnje. Glede na navedeno po presoji sodišča niso utemeljene tožbene navedbe o kršitvah tožnikove pravice do uporabe svojega jezika in razumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma.

23. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča dokazna ocena tožene stranke glede tožnikove begosumnosti vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene4 (razvidna je iz 6. in 7. točke obrazložitve te sodbe). Glede na navedena izhodišča pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. 24. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da za omejitev njegovega gibanja ni razlogov, ker je že ob podaji prošnje povedal vse, kar tožena stranka potrebuje za odločitev. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da morajo biti pogoji za omejitev gibanja res izpolnjeni ves čas in ne le ob izreku tega ukrepa; takoj ko prenehajo, mora namreč prenehati tudi omejitev gibanja. Vendar pa sta po presoji sodišča v času izdaje sodbe izpolnjena oba navedena pogoja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-15. Okoliščino, da mora biti s tožnikom opravljen osebni razgovor, kar samo po sebi sicer ne more biti razlog za njegovo pridržanje, je tožena stranka namreč pravilno povezala s potrebo po ugotovitvi odločilnih dejstev v okviru tega procesnega dejanja (povzetek na to nanašajočih se razlogov izpodbijanega sklepa je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), česar pa tožnik ni konkretizirano prerekal. 25. Tožnik s sklicevanjem drugi odstavek 28. člena Uredbe EU št. 604/20136 toženi stranki še očita, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Smiselno meni, da bi tožena stranka morala bolj učinkovito izvrševati ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma.

26. Po presoji sodišča niso utemeljene na napačno pravno podlago sklicujoče se tožbene navedbe7, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma (povzetek je razviden iz 8. in 9. točke obrazložitve te sodbe). Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da ni utemeljeno niti tožnikovo stališče, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU8 v notranji pravni red. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo sicer ni v celoti prenesel navedene določbe (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu), kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.).9 Vendar pa navedena ugotovitev po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni, da tožena stranka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma glede na tožnikova pretekla ravnanja v skladu z ZMZ-1, kot je to po presoji sodišča storila tudi v obravnavani zadevi.

**K II. točki izreka:**

27. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

28. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

29. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

30. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

31. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi, ki pa potrebe po izdaji takšne začasne odredbe že zato ne izkazuje, ker je izrek ukrepa zakonit, saj zakonita omejitev gibanja ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

32. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 2 Povzetek tožnikove poti ob vložitvi prošnje je razviden iz 4. točke obrazložitve te sodbe. Iz v predhodnem postopku sestavljenega registracijskega lista je razvidno, da je tožnik „potoval preko Irana do Turčije, Bolgarije v Srbijo in nato ilegalno v Bosno in Hercegovino. Hodili so po gozdovih in po cestah, celotno pot so prehodili in se niso ustavljali za več časa nikjer. Ko so ilegalno vstopili v Hrvaško, so jih pred 15 dnevi prijeli hrvaški policisti in jim izdali odločbe, da v 7 dneh zapustijo državo. Odšli so do prve železniške postaje in se odpeljali z vlakom do Zagreba. Ostali so en dan in nato z avtobusom odšli do Reke in naprej do Buzeta. Od Buzeta so hodili peš in prečkali državno mejo ter nadaljevali pot po gozdu in ob cestah do kraja, kjer so jih prijeli policisti.“ 3 SSKJ opredeljuje samovoljnost kot (1) dejstvo, da kdo ravna po svoji volji, ne oziraje se na želje, zahteve drugih in kot (2) dejstvo, da kdo v svojem ravnanju ne upošteva splošnih pravil, zlasti vedenjskih, moralnih (glej enolični krajevnik vira: https://fran.si/iskanje?View=1&Query=samovoljnost). 4 Določa jo 10. člen ZUP, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 5 (1) Ugotovitev, da je tožnik begosumen in (2) potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito. 6 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 7 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III. 8 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 9 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 z dne 2.2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.