Jedro

Da je bil v preiskavo na CFP poslan prav zaseženi izvijač, kljub različnim a nebistvenim navedbam barve njegovega ročaja, dokazuje tudi dejstvo, da kak drug izvijač ni bil zasežen in zato do zamenjave ni moglo priti. Verjeti je oškodovanki, da je v trgovini bil prav obtoženec, saj sam pove, da jo je spraševal po risalnem papirju, kar ta potrjuje. Zato ob dejstvu, da oškodovanka obtoženčevega brata pozna, je tej verjeti, da je obtoženca prepoznala kot storilca na pokazanih ji fotografijah na policiji, kar je potrdila na glavni obravnavi.

Izrek

Pritožbi obtoženega S. B. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi S. B. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi S. B. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212.člena KZ v zvezi s I. odstavkom 211. člena KZ in kaznivega dejanja tatvine po II. in I. odstavku 211. člena KZ. Za prvi dve kaznivi dejanji mu je sodišče prve stopnje določilo kazni v višini po pet mesecev zapora za vsako, za tretje kaznivo dejanje pa kazen treh mesecev zapora, nakar mu je po določilih KZ o steku izreklo enotno kazen enega leta zapora. V to kazen mu je, po določilih I. odstavka 49. člena KZ, vštelo čas prebit v pridržanju in priporu v tej zadevi od 4.4.2006 od 15.00 ure do 4.10.2006 do 14.45. ure. Nadalje je bilo odločeno, da mora obtoženi, po določilih 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati S. K. znesek 30.000,00 Sit (125,19 EUR) in Z. Š. 2.500,00 SIT (10,43 EUR). Po določilih 95. in 96.člena KZ je bilo obtoženemu naloženo, da mora v dobro državnega proračuna plačati 151.000,00 SIT (630,11 EUR), kar ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Odločeno je bilo še, da se po pravnomočnosti sodbe B. B. vrne torbica z 49. zloženkami, po določilih člena 69 KZ pa obtožencu odvzame zaseženi izvijač. Po določilih IV. odstavka 95. člena ZKP je bil nadalje obtoženi oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP, po I. odstavku 97. člena istega zakona pa odločeno, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev.

Proti tej sodbi sta se pritožila obtoženi S. B. in njegova zagovornica, oba iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornica pa tudi iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določbe kazenskega postopka. Predlagata, da se pritožbama ugodi in izpodbijana sodba spremeni, bodisi tako, da se obtoženec oprosti, bodisi tako, da se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornica podredno predlaga tudi spremembo z izrekom milejše kazenske sankcije obtožencu oziroma znižanje zapornih kazni.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. F. H. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi. Na posredovano jima mnenje obtoženec in njegova zagovornica nista odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po proučitvi zadeve senat sodišča druge stopnje ugotavlja, da ni mogoče sprejeti kot utemeljena zatrjevanja pritožnikov, da obtožencu storitev kaznivih dejanj za katere je bil spoznan za krivega v tem kazenskem postopku, ni dokazana. Tako je v zvezi z obtožencu prvo očitanim kaznivim dejanjem storjenim na škodo N. J. pritrditi sodišču prve stopnje, da ni videti razloga za dvom, da je to kaznivo dejanje res storil prav obtoženi S. B. Ne le z izpovedjo oškodovanke in prič A. P. in G. P., zlasti z ugotovitvami v zapisniku o ogledu kraja kaznivega dejanja in fotografijami, je zanesljivo potrjeno, da je v inkriminiranem dogodku bilo vlomljeno v garderobno omaro oškodovanke v Z. d. v V. in to z uporabo izvijača. Ta izvijač je bil pod omaro najden, saj ga je tam videla J. (njena izpoved na listni številki ... spisa), njegova najdba in zavarovanje pa zabeleženo tudi v zapisniku na listni številki ... spisa. Ni torej moč dvomiti, da je bil prav ta izvijač za katerega je v zapisniku navedeno, da ima črni ročaj, poslan v pregled Centru za forenzične preiskave v L., kateri je izdelal strokovno mnenje in v njem potrdil, da so na izvijaču najdene biološke sledi, katere pripadajo obtoženemu. Res je, da so v mnenju zapisali, da naj bi imel izvijač ročaj temno rjave barve. Gre očitno za oceno barve, ko več ljudi eno in isto ne opredeli enako, razlika pa v danem primeru ni velika. Že to pomeni, da v izvedeničenje ni bil poslal drug izvijač, to pa potrjuje nadaljnja okoliščina, da v tem postopku ni bil zasežen še kakšen drug, kar pomeni, da ta ni mogel biti zamenjan. Pri tem se izkaže, da za pravilnost razsoje ni videti potrebe ugotavljanja ali se in če se, čigava, kri nahaja na modri krpi najdeni na kraju vloma. Ta ni nujno obtoženčeva, saj z njo ni vlamljal, to pa je počel z izvijačem, ker pomeni, da je za razsojo odločilna ugotovitev strokovnega mnenja v zvezi z najdenimi sledmi na njem.

To pa seveda ni edini dokaz, da je obtoženi S. B. storil to kaznivo dejanje, kot je to zapisalo že sodišče prve stopnje. Obtoženec sam pove, da je tistega dne bil v Z. d. v V., saj bi naj imel prometno nesrečo in ga je tja pripeljala mati na slikanje (listna številka ... spisa). Po zaznavi vloma je nek moški povedal, da se zunaj nahaja človek, ki s ključem išče avtomobil na parkirišču, kar se mu je zdelo nenavadno, kot je pojasnila priča J. Policista, ki sta prišla na kraj sta na podlagi te informacije obtoženca tam v bližini našla v sedečem položaju, ko je ravno pregledoval torbico in denarnico. Stvari katere je imel pri sebi, kot sta povedala policista tako, da so bile vidne, del pa jih je bil najden pri njegovem varnostnem pregledu, so bile nato zasežene, prav za vse pa se je izkazalo, da so bile odnešene iz garderobne omarice oškodovanke v katero je bilo vlomljeno. Povedano je potrjeno z zapisom o zasegu in vrnitvi predmetov ter izpovedjo oškodovanke, kar dokončno potrjuje, da je očitano kaznivo dejanje storil obtoženi B. in nihče drug, pri čemer za razsojo zadeve ni odločilno, da se policista poteka takratnih dogodkov v podrobnostih ne spominjata več, kot to meni pritožnica.

Tako kot pri drugih kaznivih dejanjih tudi pri obtožencu prvo očitanem sodišče druge stopnje ne vidi razloga zakaj ne bi bilo mogoče sprejeti zaključkov sodišča prve stopnje, da mu je njegova storitev dokazana tudi v subjektivnem pogledu. Res je, da obtoženec trdi, da se dejanja ne spominja in da je tistega dne imel prometno nezgodo glede katere res niso bile opravljene predlagane poizvedbe o tem ali se je zdravil tudi v Z. d. v C. Za kaj takšnega in podajo razlogov za to v obrazložitvi izpodbijane sodbe dejansko ni videti potrebe. Za takšen zagovor obtoženca je namreč vedela že tudi v postopku postavljena izvedenka psihiatrične stroke dr. M. T. (glej listno številko ... mnenja), pa vseeno zaključila, da obtoženec tudi pri storitvi tega kaznivega dejanja ni bil v stanju neprištevnosti ali vsaj bistveno zmanjšane prištevnosti, pri čemer iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi ni dvoma, da je dejanje storil v krivdni obliki direktnega naklepa. Prav nobene potrebe torej ni po izvedbi navedenih poizvedb, tudi zaradi nepojasnjene spremembe zagovora obtoženca v tem delu, ko sedaj govori o celo o zamenjavi krvi, kar je v času in na način kot ga opisuje, življenjsko gledano nemogoče izvršiti. S tem pa odpade tudi potreba po dopolnitvi že podanega izvedeniške mnenja izvedenke psihiatrinje.

Podobna je situacija v zvezi z obtoženemu S. B. drugo očitanim kaznivim dejanjem, storjenim na škodo B. B. Dokazni postopek glede tega kaznivega dejanja analiziran v razlogih sodbe sodišča prve stopnje je prav tako zanesljivo potrdil, da je bilo v oškodovančev avtomobil vlomljeno na način in iz njega odnešene stvari v vrednosti, kot je to zapisano v izreku izpodbijane sodbe. Tudi v tem primeru ni mogoče dvomiti, da je vlom izvršil in si stvari prilastil obtoženi S. B. in to kljub njegovemu vztrajnemu zanikanju ter zatrjevanju, da je kaznivo dejanje storil J. S., s katerim se je takrat družil. Ni mogoče mimo dejstva, da je bila ob ogledu vlomljenega vozila v neposredni bližini prestavne ročice na sopotnikovi strani najdena rdeča kaplja, katera je bila ustrezno zavarovana, njena analiza pa potrdila, da gre za kri, katera pripada obtoženemu. Res je, da je tam v bližini, na črni prevleki ročice menjalnika podobno sled zasledil oškodovanec in jo naslednjega dne pokazal policistom, kar so ti potrdili. Ta sled je bila kasneje zavržena, saj so policisti menili, da je bila najdena v neposredni bližini tiste, katero so našli in zavarovali ob ogledu. Njene analize zaradi tega seveda ni mogoče več narediti, to pa tudi sicer ne bilo nujno potrebno. Z analizo najdene sledi je bilo namreč potrjeno, da je to pustil obtoženi S. B., kateri je torej v vozilu bil, ko torej ne drži njegov zagovor, da to ni res. Očitno se je ob razbitju stekla avtomobila ali ob demontaži radia poškodoval in krvavel. Iz tega je moč narediti edinole logičen zaključen, da je tudi druga, zavržena sled pripada obtožencu, kot to meni sodišče prve stopnje, katero s tem ni zagrešilo pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Razlogi za takšno sklepanje so namreč jasni in temelje na ugotovitvah glede prvo najdene sledi, katere tudi, če bi bila opravljena analiza druge, zadeve ne bi spremenila, saj prav ta zanesljivo potrjuje obtoženčevo aktivno ravnanje pri vlomu v navedeno vozilo.

Da je tudi to kaznivo dejanje storil obtoženec potrjuje nadaljnje dejstvo, da je bila ob preiskavi vozila v katerem se je takrat prevažal obtoženec, opravljeni po odredbi sodišča, najdena in zasežena torbica črne barve z 49. zgoščenkami za katero je oškodovanec potrdil, da je njegova in da mu je ob vlomu v vozilo izginila. V zvezi s to torbico in navedbami pritožnikov je reči, da njen pregled in ugotavljanje obstoja bodisi papilarnih, bodisi bioloških sledi na njej ni več smiselno, saj je od zasega predmeta poteklo že preveč časa, v rokah pa so torbico imeli številni ljudje. Med njimi je bil morda tudi J. S., kar pa ne pomeni, da jo je res on prinesel v obtoženčevo vozilo, kot to trdi ta, še manj pa, da jo je pridobil z izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja, kar naj bi priznal. Slednjo okoliščino je sodišče prve stopnje preverjalo z zaslišanjem priče T. G., saj naj bi tudi po zatrjevanju obtoženca ta zanjo vedela. Njeno zaslišanje je zanesljivo ovrglo navedbe obtoženca, saj je, če je bilo to dano, dano pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja in pomeni, da se nanaša na povsem nekaj drugega, zaradi česar zaslišanje J. S. ni potrebno in bi, zaradi njegovega nahajanja v tujini, le po nepotrebnem zavleklo tek tega kazenskega postopka. Pomeni pa tudi, da si je navedeno torbico, skupaj z drugimi predmeti protipravno prilastil obtoženi S. B. Storitev tega kaznivega dejanja mu je iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi dokazana tudi v subjektivnem pogledu.

Tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu je iz razlogov navedeni v izpodbijani sodbi obtoženemu S. B. dokazana tudi storitev tretje očitanega mu kaznivega dejanja. Niso sprejemljiva zatrjevanja pritožnikov, da je sodišče prve stopnje ravno nepravilno, ko je sledilo zgolj izpovedbi priče Š., kot neverodostojno pa ovrglo zagovor obtoženega. Tudi sodišče druge stopnje šteje zatrjevanji obeh oškodovank, zlasti Š. za prepričljivi, ko ni prav nobenega dvoma, da se je obtoženec takrat v trgovini nahajal. Sam ne izključuje tega, da je tam spraševal za papirjem katerega naj bi potreboval za slikanje, kar omenja oškodovanka, zato je tej moč verjeti, ko je na prepoznavi po fotografijah na policiji, kar je potrdila na glavni obravnavi, pojasnila, da gre dejansko za obtoženega S. B. in ne njegovega brata, kot to skuša prikazati obtoženi. Ta se je po trgovini gibal, tudi v času, ko je Š. kontaktirala z drugim kupcem, kateri do kasneje izginulega mobilnega telefona ni mogel, saj se je ta nahajal v sosednjem manjšem prostoru na pisalni mizi. Tja pa je lahko stopil oziroma le stegnil roko obtoženec, saj je v bližini vrat bil, da se ta tam nahaja, pa je tudi zaznal, saj se je ta oglašal, oškodovanka pa nanj ni mogla odgovoriti, ker je istočasno zvonil drug – stacionarni telefon, katerega je prvega prijela v roke. Ker pa je izginotje mobilnega telefona zaznala takoj za tem, ko je obtoženec iz trgovine izginil, drugih razen nje pa tam ni bilo, je moč z vso sigurnostjo zaključiti, da ga je res vzel obtoženec, pri čemer zadeve ne more spremeniti v pritožbi zagovornice zatrjevana okoliščina, da ta pri njemu ni bil najden.

Ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja te kazenske zadeve sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Zakaj je delno že bilo pojasnjeno, dodati pa je še, da izpodbijana sodba dejansko temelji na izvedenih in pravilno ocenjenih dokazih, kot to izhaja iz njene obrazložitve.

V zvezi s pritožbama je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v odločbi o obtožencu izrečenih kazenskih sankcijah. Ugotovilo je, da že teža storjenih dejanj, stopnja kazenske odgovornosti in zlasti dejstvo, da jih je storil le nekaj dni po izpustitvi na prostost v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 196/2005 narekuje njegovo strožje obravnavanje in izrek kazni zapora. Pri odmeri višine določenih kaznih za posamezna od obravnavanih dejanj in izrečeno enotno kazen, je sodišče prve stopnje upoštevalo vse v poštev prihajajoče okoliščine, ki vplivajo na odločitev v tem delu. To pa pomeni, da ni videti potrebe po spremembi izpodbijane sodbe v korist obdolženca v odločbi o kazni. To velja kljub navedbam v vloženih pritožbah, zlasti pritožbi zagovornice, ko je potrebno poudariti, da je za vse okoliščine, kot iz njih izhajajo vedelo že sodišče prve stopnje. V zvezi z njimi je reči, da obtoženi zdravljenja zasvojenosti kot vse kaže ni vzel preveč resno, čemur v prid govori dejstvo, da se ponovno nahaja v kazenskem postopku in to pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. III K 88/2007 h kateremu je bil odstopljen spis Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 196/2005. Zaradi tega tudi sodišče druge stopnje ni moglo odločati o morebitnem izreku enotne kazni zapora obtožencu z upoštevanjem tam izrečene kazni in kazni izrečene v tem postopku. To pa bo še vedno mogoče, če bo v zvezi s tem podana zahteva po določilih člena 410 ZKP.

Zaradi povedanega pritožbama ni bilo mogoče ugoditi, ampak ju je bilo potrebno kot neutemeljeni zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obtoženi s pritožbo ni uspel, zato bi moral plačati povprečnino. Plačila te ga je sodišče druge stopnje oprostilo iz istih razlogov, iz katerih ga je plačilo stroškov kazenskega postopka oprostilo že sodišče prve stopnje.