Jedro

Ker gradnja objektov za proizvodno dejavnost izdelave drobnih predmetov iz kovin oziroma plastike na območju, kjer leži hiša tožnika, ni predvidena v urbanističnem načrtu, se takih objektov na tem območju ne sme graditi oziroma se ne sme dovoliti sprememba namembnosti obstoječih objektov za ta namen.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Prizadeti stranki M. in A.U., sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče po opravljeni glavni obravnavi dne 19.12.2005 v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 613/2005-2 z dne 31.8.2005, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, številka 50/97, 70/00, 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27.11.2003. S to odločbo je tožena stranka v obnovljenem postopku s 1. točko izreka razveljavila odločbo Komiteja za urbanizem, gradbene, komunalne in stanovanjske zadeve Občine Koper z dne 16.5.1983, z 2. točko izreka pa zavrnila zahtevek tožečih strank za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti dela stanovanjske hiše na parc. št. 1432 k.o. ... v obrtno delavnico za izdelavo drobnih kovinskih in plastičnih izdelkov. V nasprotju s prvostopnim organom je tožena stranka ugotovila, da dejavnost izdelave drobnih kovinskih in plastičnih izdelkov ni servisna dejavnost za potrebe občanov, in da za izdajo lokacijskega dovoljenja za opravljanje take dejavnost v 12. členu Odloka o urbanističnem načrtu, ki je ob izdaji prvostopne odločbe to območje urejal, ni pravne podlage.

Prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnjuje, da je v skladu z napotki Vrhovnega sodišča RS, danimi v njegovi sodbi, opr. št. I Up 613/2005-2 z dne 31.8.2005, opravilo glavno obravnavo, vendar ta ni pripeljala do drugačne odločitve, kot v prvi sodbi prvostopnega sodišča, opr. št. U 7/2004-18 z dne 18.2.2005. Pojasnilo je, da je bil postopek v zvezi z lokacijskim dovoljenjem organa prve stopnje z dne 16.5.1983, obnovljen na podlagi sklepa prvostopnega organa z dne 28.2.1989. Pri odločanju v obnovljenem postopku pa je tožena stranka vezana na pravno in dejansko stanje, ki je obstojalo v času prvega odločanja, torej na dan 16.5.1983. Takrat je pogoje za gradnjo urejal tedanji Zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/76 in 27/72), ki je v 23. členu določal, da se lokacijsko dovoljenje izda v skladu z zazidalnim načrtom, če pa tega ni, pa v skladu z elementi iz sprejetega urbanističnega programa, urbanističnega načrta ali urbanističnega reda. Obravnavani objekt je na območju, ki ga je urejal Odlok o urbanističnem načrtu za mesto Koper (Uradne objave, št. 13/74 - v nadaljevanju Urbanistični načrt), ki je to parcelo uvrščal v območje raztresene vaške pozidave v območju kraja M. Po 12. členu Urbanističnega načrta pa so na tem območju dovoljene le gradnje stanovanjskih, gospodarskih in pomožnih objektov za potrebe kmetijskih proizvajalcev in za servisno dejavnost za potrebe občanov. Izdelava drobnih kovinskih in plastičnih izdelkov pa ni kmetijska in tudi ne servisna dejavnost, zato zanjo na tem območju tedaj ni bilo mogoče izdati lokacijskega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvedbo določenih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, ker ti ne bi pripeljali do drugačne odločitve. Delno uporabno dovoljenje, na katerega se je tožeča stranka sklicevala, pa je bilo izdano za stanovanjsko hišo, ne pa za nameravano spremenjeno namembnost dela te hiše. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor, da dejansko stanje v tem primeru ni popolno oziroma pravilno ugotovljeno. Na odločitev v stvari ne more vplivati navajanje, naj se organ prepriča, kakšno dejavnost dejansko opravlja, ker to za odločitev o tem, ali se sme izdati lokacijsko dovoljenje za dejavnost, ki je bila navedena v vlogi tožeče stranke za lokacijsko dovoljenje, ne vpliva. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati navedba tožeče stranke, da dejavnost, ki jo opravlja, za okolico ni povečana obremenitev. Izdelava drobnih kovinskih in plastičnih predmetov pa ni servisna dejavnost za potrebe občanov, kar izhaja tudi iz Odredbe o enotni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list SFRJ, št. 34/76), ki je tedaj urejala razvrstitev dejavnosti. Ta sicer ne določa, kaj je servisna dejavnost za potrebe občanov, pač pa izdelavo predmetov iz plastičnih mas ter izdelavo raznovrstnih kovinskih izdelkov opredeljuje kot obrtno-proizvodno storitev. Čeprav je izpodbijana odločba tožene stranke izdana brez javne obravnavne, to ni taka kršitev pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti, saj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

Zoper prvostopno sodbo se pritožujeta tožnika zaradi kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Menita, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je opravilo glavno obravnavo, nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Kršilo pa je tudi pravila postopka, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je v glavnem prepis prve sodbe prvostopnega sodišča, jasno, da svoje prvotne odločitve ni nameravalo spremeniti, ne glede na to, kaj bo na glavni obravnavi ugotovljeno. Da je temu tako, kaže tudi dejstvo, da je zavrnilo izvedbo dokazov, ki sta jih predlagala tožnika, to je dokazovanje z izvedencem gradbene stroke in vpogledom v obrtno dovoljenje tožeče stranke z dne 23.10.2001. Ker je te dokaze zavrnilo brez utemeljitve, zakaj jih šteje za nepomembne, je napravilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa je zaradi zavrnitve dokaznih predlogov ostalo dejansko stanje glede odločilnih dejstev nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Zavrnjeno je bilo tudi zaslišanje tožnikov, tako jima je bilo onemogočeno, da se izrečeta glede dejanskih vprašanj. Sklicujeta se na navedbe v tožbi in v prvotni pritožbi. Ne drži niti, da 12. člen Urbanističnega načrta ni dovoljeval gradnje za namen, kot sta zahtevala. Že tedaj in tudi sedaj je dovoljena tudi gradnja za druge namene, kar izhaja tudi iz Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih sestavinah dolgoročnega in srednjeročnega plana Mestne Občine Koper (Primorke novice, Uradne objave, št. 33/01 z dne 4.9.2001), ki za območje, kjer je njuna hiša, določa mešano rabo s prednostnim namenom za stanovanjsko gradnjo, kmečka gospodarstva in dopolnilne dejavnosti, med katere se štejejo tudi manjši poslovni prostori in proizvodni obrati, za katere je treba pred izdajo dovoljenja oceniti vpliv oziroma sprejemljivost za okolje. Da so se taki obrati gradili že prej, je jasno tudi iz stanja v naselju M., ki bi ga tožnika lahko opisala, če bi se dopustil dokaz z njunim zaslišanjem. Za obrtno dejavnost, ki jo opravljata, imata obrtno dovoljenje. Tega ne bi imela, če ne bi izpolnjevala pogojev za to dejavnost na tej lokaciji. Tudi v obnovljenem postopku ta dejstva niso nepomembna, saj obrtnega dovoljenja na nedovoljeni lokaciji ne bi dobila. Kam spada njuna dejavnost, prvostopno sodišče razlaga po svoje, vendar to niti ni bistveno. Dovoljena jima je bila sprememba dela stanovanjskega objekta v obrtni poslovni prostor na podlagi takrat veljavnega ureditvenega načrta za to območje, izdana jima je bila odločba, s katero jima je bilo dovoljeno ustanoviti obratovalnico na tej lokaciji, veljavni prostorski plan glede dejavnosti, ki jo opravljata, nima sprememb, ki bi lahko vplivale na to.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Na pritožbo sta odgovorili prizadeti stranki M. in A.U., ki ju zastopa odvetnik A.P. Predlagata, da Vrhovno sodišče RS pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Predlagata, da jima tožnika povrneta stroške odgovora na pritožbo. Sklicujeta se na svoje navedbe na glavni obravnavi pred prvostopnim sodiščem in v predhodnih vlogah. Opozarjata, na to, da pritožba vsebuje nekaj novot, ki v tej fazi spora niso dopustne, zato naj jih pritožbeno sodišče ne upošteva. Tožnika nadaljujeta z opravljanjem dejavnosti, kar povzroča velik hrup, torej gre za preobremenjevanje okolja s hrupom in s prekomerno nedopustno emisijo škodljivih snovi.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge.

Kot je pravilno navedlo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi in tožena stranka v svoji izpodbijani odločbi, se pri odločanju o upravni stvari v obnovljenem postopku, kar je tudi ta primer, upošteva dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe, v zvezi s katero je postopek obnovljen. To je v tem primeru stanje na dan 16.5.1983. Pri tem ni sporno, da sta tožnika zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti dela stanovanjske hiše v proizvodni obrat za proizvodnjo drobnih plastičnih in kovinskih izdelkov, tudi ni več sporno, da to ni storitvena dejavnost, prav tako ni sporno, da je tedaj veljal Urbanistični načrt, da je po Urbanističnem načrtu območje, kjer je hiša tožeče stranke, spadalo v območje raztresene vaške pozidave. Sporno pa je, ali je tedaj veljavni Urbanistični načrt, na območju, kjer je objekt tožeče stranke, dovoljeval gradnjo oziroma spremembo namembnosti objekta ali njegovega dela za proizvodno dejavnost. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišč in tožene stranke, da glede na določbo 12. člena Urbanističnega načrta na območju, kjer je hiša tožnikov, ni bilo mogoče izdati lokacijskega dovoljenja za gradnjo ali spremembo namembnosti obstoječih objektov ali njihovih delov za proizvodno dejavnost. Torej je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev tožene stranke, ko je v obnovljenem postopku odpravila izdano lokacijsko dovoljenje za spremembo namembnosti dela stanovanjskega objekta tožeče stranke za opravljanje proizvodne dejavnosti.

Na drugačno odločitev na morejo vplivati navedbe tožeče stranke, da ima za to dejavnost obrtno dovoljenje, saj je bilo to izdano na podlagi lokacijskega dovoljenja, ki pa je bilo v obnovljenem postopku odpravljeno. Na pravilnost in zakonitost oziroma na veljavnost lokacijskega dovoljenja namreč obrtno dovoljenje nima nikakršnega vpliva. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi na more vplivati sedaj veljavni prostorski izvedbeni akt, tudi če sedaj takšno dejavnost na obravnavnem območju dovoljuje, saj ta akt ob izdaji lokacijskega dovoljenja v letu 1983, ki je pomembno za odločanje v tej zadavi, ni veljal. Tudi dokazovanje z izvedencem, kakršnega je predlaga tožeča stranka, namreč, da bi ta ocenil zakonitost izdanega lokacijskega dovoljenja, na drugačno odločitev ne vpliva, saj ocena zakonitosti odločbe v upravnem postopku sploh ne more biti premet dela izvedenca.

Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne bi vplivalo dokazovanje z zaslišanjem tožeče stranke, saj to v nobenem pogledu ne bi moglo spremeniti dejstva, da tedaj veljavni Urbanistični načrt ni dovoljeval objektov za proizvodno dejavnost na območju, kje je hiša tožeče stranke. Če pa so bili kljub temu na tem območju zgrajeni proizvodni objekti, to še ne pomeni, da je lokacijsko dovoljenje tožnikov bilo zakonito. Če pa sedanji prostorski izvedbeni akti dopuščajo tako gradnjo, bo tožeča stranka vložila novo vlogo za pridobitev lokacijskega dovoljenja, pri čemer se bodo pogoji za njegovo izdajo presojali po predpisih in okoliščinah, ki bodo veljavni oziroma bodo podane ob novem odločanju.

Glede na to pritožbeno sodišče meni, da prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, ker je zavrnilo izvedbo določenih dokazov, ker ti tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi mogli pripeljati do drugačne odločitve v tej zadevi. Ne drži niti pritožbena trditev, da prvostopno sodišče za zavrnitev izvedbe določenih dokazov ni navedlo razlogov. Za odločitev v tej zadevi je prvostopno sodišče na glavni obravnavi in iz upravnega spisa pravno pomembno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, torej ni utemeljen niti ta pritožbeni razlog. Pravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Da bi dejavnost, ki jo opravlja tožeča stranka, ne spadala v proizvodno dejavnost, pa tožeča stranka v pritožbi niti ne zatrjuje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. K 2. točki izreka: Pritožbeno sodišče ni ugodilo zahtevku prizadete stranke, da ji tožeča stranka povrne njene stroške odgovora na pritožbo, saj po presoji pritožbenega sodišča ne gre za potrebne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). ZPP se glede stroškov postopka v upravnem sporu uporablja glede na določbo prvega odstavka 23. člena ZUS v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-243/04-16 z dne 13.4.2006 (Uradni list RS, št. 45/06). Kar je prizadeta stranka navedla v odgovoru na pritožbo, je namreč že navedla v predhodnih izjavah, posebej še na glavni obravnavi pred prvostopnim sodiščem.