Jedro

V skladu s 15. členom ZIZ je potrebno v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine (tako tudi menice) smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 431. člena ZPP in predlogu priložiti listino v izvirniku (ali overjen prevod).

Menični porok – avalist odgovarja enako kot trasant. Njegovo poroštvo je abstraktno in samostojno (31. člen ZM). Solidarno odgovarja imetniku menice skupaj z vsemi ostalimi podpisniki menice.

Obrazložitev

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu zneskov 3.946,16 EUR (prej 945.658,81 SIT) in 2.889,18 EUR (prej 692.362,12 SIT).

Sicer se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju I 206/2001 z dne 30. 5. 2001 in sicer za znesek 3.946,16 EUR (945.658,81 SIT) z zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2005 dalje in za znesek 44.789,40 EUR (10,733.333,74 SIT) z zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2001 dalje, ter za izvršilne stroške. Zaradi delnega umika predloga je ustavilo izvršbo in pravdni postopek za znesek 11.786,76 EUR (2,824.579,22 SIT).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vložila je tudi prvo in drugo dopolnitev revizije, vendar oboje po izteku 30 dnevnega revizijskega roka, zato ju revizijsko sodišče ni upoštevalo in nanju ne odgovarja.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve in pravni zaključki sodišč prve in druge stopnje so, da je tožeča stranka dala dve posojili A. d. o. o., K. po 41.729,26 EUR (10,000.000 SIT) in eno posojilo v znesku 20.864,63 EUR (5,000.000 SIT). A. d. o. o., K. je kot trasant izdala tri bianco menice v zavarovanje teh posojil in z meničnimi izjavami pooblastila imetnika menice, da menice izpolni skladno z dogovorom za določeno vsoto, z določenim datumom zapadlosti in z drugimi sestavinami. Toženca sta vse tri menice podpisala kot menična poroka – avalista. S tem toženca jamčita za trasanta, torej za A. d. o. o., K. in po 31. členu Zakona o menici (ZM) odgovarjata enako kot trasant. Sodišči sta ugotovili obveznosti A. d. o. o. po posameznih pogodbah ter s tem menične obveznosti tožencev kot avalistov. Po pogodbi št. 023F110441/7 je ugotovljena obveznost, izkazana z menico, v znesku 2.889,18 EUR. Po pogodbi št. 024F110441/8 je ugotovljena obveznost, izkazana z menico, v znesku 41.900,23 EUR (10,040.971,62 SIT) in po pogodbi št. 024F110441/9 obveznost, izkazana z menico za znesek 16.761,65 EUR (4,016.761,77 SIT). Obveznost, izkazana z zadnje navedeno menico je bila zaradi naknadnega plačila družbe L. d. o. o., K. zmanjšana na 3.946,10 EUR (945.658,81 SIT). Na podlagi menic in meničnih izjav je bilo torej obema tožencema kot avalistoma naloženo plačilo tožeči stranki zneskov 3.946,16 EUR (945.658,81 SIT) in 44.789,40 EUR (10,733.333,74 SIT), kar je vsota zneskov 2.889,18 EUR (692.362,12 SIT) in 41.900,23 EUR (10,040.971,62 SIT). V tem obsegu (skupaj z obrestmi in stroški) je sklep o izvršbi po presoji obeh nižjih sodišč ostal v veljavi.

7. Toženca v reviziji kot bistveno očitata sodiščema druge in prve stopnje okoliščino, da je tožeča stranka predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine predložila fotokopijo menice in ne originala. Fotokopija ni verodostojna listina. Isto trdita za menično izjavo. Zatrjujeta, da gre za zmotno uporabo materialnega prava. Hkrati zatrjujeta tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da nižji sodišči o tem nimata nikakršnih razlogov. Kršitev pa naj bi bila tudi v nepravilnem procesnem vodstvu, češ da je sodišče naknadno dopustilo vložitev originalnih menic v spis.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja neutemeljenost opisanih trditev. Res sta menica in pooblastilo tožene stranke (menična izjava) pogodbeno materialno pravo, kjer pa ni nič spornega, razen tega, v kakšni obliki so bile listine predložene sodišču v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine. Gre torej za procesno vprašanje, tako, da materialno pravo pri obravnavanju tega vprašanja nima nobene vloge. Očitki v prejšnji točki opisanih procesnih kršitev pa so neutemeljeni, saj ima v zvezi z vprašanjem originalne ali fotokopirane (verodostojne) listine razumne razloge prvostopenjska sodba v zadnjem odstavku tretje strani, drugostopenjska sodba pa v zadnjem odstavku četrte strani in v prvem odstavku pete strani. Neutemeljen je tudi očitek nepravilnega procesnega vodstva, saj je tožeča stranka vložila v spis tri originalne menice na prvem naroku za glavno obravnavo.

9. Tožeča stranka je predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) dejansko predložila fotokopije treh menic. Dolžnika oziroma sedaj toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi temu nista ugovarjala. Postopek je po 62. členu ZIZ prešel v pravdni postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. V pravdnem postopku sta toženca sprožila vprašanje fotokopije verodostojne listine, zato je tožeča stranka na prvem naroku predložila originalne menice. Revizijsko sodišče sodi, da sicer ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ni nujno, da je menica predložena v originalu ob vložitvi predloga za izvršbo, češ da gre le za formalno pomanjkljivost, ki se lahko popravi s pozivom na predložitev originala menice. Revizijsko sodišče ugotavlja, da 23. člen ZIZ ureja le vprašanje, kaj je verodostojna listina, ne ureja pa vprašanja, kakšni so pogoji za dopustnost predložitve fotokopije verodostojne listine. To vprašanje pa ureja 431. člen ZPP, ki obravnava izdajo plačilnega naloga na podlagi verodostojne listine kot dokazila, ki izraža visoko stopnjo verjetnosti, da terjatev obstaja. Pri tem je pojem verodostojne listine iz 23. člena ZIZ izenačen s pojmom verodostojne listine po 431. členu ZPP. Prvi odstavek slednjega pa določa, da je treba tožbi priložiti verodostojno listino (tako tudi menico) v izvirniku ali overjenem prepisu. V skladu s 15. členom ZIZ je zato potrebno tudi v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 431. člena ZPP in predlogu priložiti listino v izvirniku (ali overjenem prepisu) in navadna fotokopija ni ustrezna.

10. Vendar je treba v obravnavanem primeru upoštevati, da dolžnika (toženca) v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine nista zatrjevala neustreznosti listine, tako da se je postopek po drugem odstavku 62. člena ZIZ nadaljeval v pravdi kot pri ugovoru zoper plačilni nalog in so se torej v nadaljnjem postopku uporabljale določbe 431. do 442. člena ZPP. Ko sta toženca v pravdnem postopku zatrjevala, da ni bil priložen izvirnik verodostojne listine, sta smiselno zatrjevala, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga v smislu prvega odstavka 437. člena ZPP. Ta določa, da sodišče na ugovor, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga (ali sklepa o izvršbi) razveljavi plačilni nalog in nato obravnava glavno stvar v rednem pravdnem postopku. Tako je storilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je zadevo obravnavalo kot v rednem pravdnem postopku po vseh procesnih pravilih in upoštevaje na prvem naroku predložene originalne menice kot dokazne listine. Pri tem je odločilo o plačilni obveznosti tožencev, le da ni razveljavilo sklepa o izvršbi. Po presoji revizijskega sodišča bi šlo lahko le za relativno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZPP, ki pa je revizija ne uveljavlja in ne navaja, kako bi neuporaba prvega odstavka 437. člena ZPP lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri tem je očitno, da ne bi mogla vplivati, ker je prvostopenjsko sodišče izvedlo rednemu pravdnemu postopku enak postopek. Dodati je še, da vse navedeno velja (tudi) za menico kot verodostojno listino.

11. Toženca trdita, da bi tudi menična izjava (pooblastilo za izpolnitev menice) morala biti predložena v originalu. Ta listina ni verodostojna listina in velja zanjo enako kot za vse listine, da so po 107. členu ZPP lahko predložene sodišču v izvirniku ali prepisu. Ker ni bilo nobenega spora o vsebini te listine, ni bilo potrebno pridobiti originalne listine in je zadoščala fotokopija.

12. Toženca v reviziji trdita, da je bil napačno zavrnjen njun ugovor litispendence in da bi moral biti enoten postopek v eni pravdi zoper dolžnika in vse pristopnike k dolgu. V izpodbijani sodbi kot poznejši odločbi bi bilo treba upoštevati vse pravnomočne pravne naslove zoper glavnega dolžnika in pristopnike k dolgu. Te trditve so neutemeljene in jih je s pravilnimi razlogi zavrnilo že pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče poudarja, da sta toženca kot avalista solidarna dolžnika z drugimi (46. člen ZM). Zato sta lahko tožena posebej in ni nujno skupno obravnavanje vseh solidarnih dolžnikov. Pomembna bi bila samo morebitna (delna) izpolnitev katerega od solidarnih zavezancev (414. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), a te toženca ne zatrjujeta. Tudi vrstni red izterjave obveznosti ni pomemben.

13. Toženca v reviziji prvič trdita, da je bil glavni dolžnik A. d. o. o. izbrisan (objava v Uradnem listu RS, št. 86/2005 z dne 26. 9. 2005) in da zato poroka ne odgovarjata več, saj je s prenehanjem terjatve prenehalo tudi poroštvo. To stališče je zmotno, kajti za menično poroštvo velja drugače kot za poroštvo po ZOR oziroma Obligacijskem zakoniku (OZ). Po 31. členu ZM je menično poroštvo abstraktno in samostojno. Pravil ZOR oziroma OZ za menično poroštvo ni mogoče uporabiti (tako Vesna Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, IV. knjiga, str. 1033 in 1034, Joško Žiberna in Šime Ivanko v : Menica in ček, 1993, str. 85 in VS RS – II Ips 92/2006).

14. Revizija še posebej zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da so razlogi obeh sodb v nasprotju s spisovnimi listinskimi dokazili, ali pa da sodbi razlogov sploh nimata. Gre za nekonkretne in neobrazložene trditve, ki jih ni mogoče preverjati in jih zato revizijsko sodišče ne upošteva. Prav tako ne upošteva nedovoljenih revizijskih trditev v smeri izpodbijanja dejanskega stanja, češ da odločilna dejstva v sodbah niso bila ugotovljena in da je bila višina terjatve napačno ugotovljena. Zmoten je tudi očitek kršitve načela o dokaznem bremenu. Tožeča stranka je višino obveznosti tožencev dokazovala z listinami, na strani tožene stranke pa je bilo dokazno breme o tem, koliko svoje obveznosti je poravnala.

15. Razen navedb, ki so bile obravnavane v prejšnjih točkah, tožena stranka drugih materialnopravnih ugovorov ni podala. Revizijsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje in upoštevajoč samostojno ter abstraktno zavezanost avalistov po meničnem pravu za obveznost glavnega dolžnika, zaključuje, da je materialnopravno pravilna presoja obeh sodišč o obveznosti tožencev do tožeče stranke, ki sicer izvirajo iz posojil tožeče stranke A. d. o. o., K..

16. Tožena stranka v reviziji izpodbija odločitev o plačilu zneskov 3.946,16 EUR, 2.889,18 EUR in 41.923,00 EUR. Vsak od teh zneskov je izkazan s posebno menico in se nanaša na posamezno posojilno pogodbo. Dejansko gre za tri zahtevke tožeče stranke zoper isto toženo stranko, ki se opirajo na tri menice in na tri pogodbe, torej na različne dejanske podlage. Pravica do revizije je tako v obravnavanem primeru po drugem odstavku 41. člena ZPP odvisna od vrednosti vsakega posameznega zahtevka oziroma izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Ker le eden od zahtevkov, ki je vsebovan v izpodbijanem delu pravnomočne sodbe, presega 4.172,93 EUR (1,000.000 SIT), le zanj veljajo vsi v točkah od osme do petnajste navedeni razlogi te sodbe. V delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu zneska 41.923,00 EUR (10,040.971,62 SIT) je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). V ostalem delu pa revizija, ki se nanaša na odločitev o plačilu zneskov 3.946,16 EUR (945.658,81 SIT) in 2.889,18 EUR (692.362,12 SIT), ko ti zneski ne presegajo meje 4.172,93 EUR (1,000.000 SIT), ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).