Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, saj je toženec pred podajo odpovedi tožnici, ki je bila zaposlena za nedoločen čas, z drugo delavko, ki je bila zaposlena za določen čas, sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za isto delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 7. 2010 nezakonita, da je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri tožencu, ki jo je dolžan pozvati nazaj na delo, ji za čas od dneva prenehanja opravljanja dela pri njem do vrnitve na delo priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, plačati vse prispevke in davke, za navedeno obdobje obračunati in plačati nadomestilo plače v višini, kot da bi bila na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega neto nadomestila od vsakega plačilnega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške postopka v znesku 1.135,80 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, to je bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo zunaj podane trditvene podlage. Tožnica ni navedla, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker je toženec z delavko M.P. sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V spis je tožnica sicer vložila nepodpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 6. 2010 za delavko M.P., vendar v zvezi s to listino ni navajala nobenih trditev v smeri, da naj bi prav sklenitev pogodbe z delavko M.P. povzročila nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predlagani dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, kar pomeni, da sodišče ne more črpati razlogov za svojo odločitev iz izpovedi prič in strank, če hkrati ni ustreznih trditev o tem, kaj naj bi te sploh izpovedale oziroma kaj naj bi posamezna listina dokazovala. S tem, ko je sodišče izhajalo iz nečesa, česar tožnica sploh ni zatrjevala, je potrebno ugotoviti bistveno kršitev določb postopka. Meni, da so ključni razlogi, na katerih temelji sodba prvostopenjskega sodišča, in sicer kdaj naj bi bila delavka M.P. zaposlena za nedoločen čas, med seboj v nasprotju, posledično pa takšne sodbe ni mogoče preizkusiti oziroma so odločilni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. To velja tudi za ugotovitev sodišča, da je tožnico ves čas nadomeščala delavka M.P., saj se je slednja zaposlila zaradi začasno povečanega obsega dela, ne pa zaradi nadomeščanja tožnice. Takšen zapis nasprotuje listinam v spisu in izpovedi prič. Obseg dela je bil v juniju 2008 takšen, da so pri tožencu potrebovali še tretjo delavko. Tedaj so bile vse tri delavke (tožnica, M.P. in A.M.) v eni pisarni, njihovo delo pa se je prekrivalo. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita prav zato, ker naj bi šlo sočasno za odpoved in novo zaposlitev. Za takšno sočasnost sploh ne gre, saj je bila delavka M.P. zaposlena za nedoločen čas bistveno prej (točno kdaj sodišče sploh ni ugotavljalo), kot pa je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delo M.P. in tožnice se je ves čas prepletalo, zato ni moč trditi, da bi navedena delavka nadomeščala tožnico. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da toženec do delavke M.P. ni imel obveznosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in je zato posledično šlo za novo zaposlitev ter da bi morala toženec najprej poskrbeti za zaposleno delavko za nedoločen čas in njej zagotoviti delo. Takšno stališče postavlja v neenakopraven položaj delavce, ki so zaposleni za določen čas. Delodajalec namreč ne sme dajati prednosti določenemu delavcu zgolj zato, ker ima ta pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v primerjavi z drugim delavcem, ki ima pogodbo o zaposlitvi za določen čas. V predmetnem sporu je toženec pojasnil, da se je delavki M.P. iztekla že druga pogodba o zaposlitvi za določen čas in bi toženec kršil delovne predpise, če bi ji ponovno podaljšal pogodbo, torej jo je lahko zaposlil le za nedoločen čas. Ne gre za novo zaposlitev, temveč za podaljšanje zaposlitve že zaposlene delavke. Delodajalec je v svojih odločitvah prost, zato je lahko toženec izbral, kateri delavki bo ohranil zaposlitev. Dejansko se je toženec odločal med prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z eno ali drugo delavko. Formalna ukinitev delovnega mesta ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V administraciji je toženec zaznal presežek delavk in ob že tako prepletajočih se delovnih nalogah sprejel odločitev, da obdrži zgolj eno delavko. Potrebe po delu namreč ni več dovolj kot za eno delavko. Nadalje navaja, da je toženec reintegracijskemu zahtevku nasprotoval že v odgovoru na tožbo zato, ker dela za tožnico pri njem enostavno ni več niti ne more zagotoviti dovolj sredstev za zaposlitev vseh delavk. Poslovni razlogi so pri tožencu objektivno izkazani. V postopku pred sodiščem prve stopnje je navedel, da je tožnica protipravno odtujila precej poslovne dokumentacije, ki je bila tajnega značaja, v pripravljalni vlogi pa je še izpostavil, da je razočaran nad odtekanjem teh dokumentov v javnost in da mu zaradi tega nastaja poslovna škoda. Tako obstajajo okoliščine in interesi, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Navedb toženca o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnica ni prerekala. Takšna dejstva se štejejo za priznana. Sodišče je odločilo v nasprotju s priznanimi dejstvi in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Presoja o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, je povsem ločena od ugotavljanja zakonitosti oziroma nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Najmanj, kar bi moralo sodišče prve stopnje storiti, je opozoriti tožnico, naj poda vsaj podredni tožbeni zahtevek ali ustrezno podlago za določitev odškodnine. To bi nenazadnje morala storiti tožnica sama. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje v delu, kjer sodišče prve stopnje navaja, da pri administrativnem delu še sedaj tožencu občasno pomagajo upokojenka in študent, kakor tudi direktor in komercialist. Upokojenka je delala kvečjemu kakšno uro na dan, to pa zgolj v novembru in decembru 2010. Dela, ki jih začasno opravlja študentka praktikantka, se opravljajo na volonterski bazi. Torej ni moč sprejeti zaključka sodišča prve stopnje, da je reintegraciji potrebno ugoditi zato, ker delo pri tožencu še vedno obstaja. Tudi za ugotovitev in prepričanje sodišča, da je za tožnico reintegracija eksistenčnega pomena, v izvedenih dokazih in trditvah ni nikakršne podlage. Opozarja še na bistveno kršitev določbe 286.a člena ZPP, ker naj bi tožnica svoje vloge in dokazne predloge ter trditve podala prepozno in je bila zato zaradi zagotovitve pravice do izjavljanja potrebna preložitev naroka. Takšnih vlog in listin prvostopenjsko sodišče ne bi smelo upoštevati. Kršitev je še toliko bolj evidentna, ker je sodišče na te listine oprlo svoje zaključke. Do teh očitkov toženca se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, zato je prvostopenjska sodba brez razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka po 286.a členu ZPP ni utemeljen. Po četrtem odstavku 286.a člena ZPP ima stranka brez poziva sodišča pravico, da predloži pripravljalne vloge. Te mora sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka. Sodišče pred prvim narokom ni pozivalo strank k predložitvi pripravljalnih vlog. Tožnica je prvo pripravljalno vlogo na lastno pobudo poslala sodišču še pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 2. 12. 2010, ko sta bili stranki s strani sodišča opozorjeni na vsebino 286. člena ZPP oziroma sankcijo prekluzije. Na tem naroku sta obe stranki predlagali dodatne dokaze, za katere je sodišče sklenilo, da se bodo izvajali na naslednjem naroku. Drugo pripravljalno vlogo brez novih dokazov je tožnica na sodišče poslala 20. 1. 2011, tožencu pa je bila odposlana 24. 1., torej še pred narokom dne 27. 1. 2011. Na njem je toženec takoj odgovoril na navedbe tožnice v pripravljalni vlogi in ni predlagal preložitev naroka. V takšnih okoliščinah ni moglo priti do kršitve določbe četrtega odstavka 286.a člena ZPP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Toženec nadalje neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zunaj podane trditvene podlage. Dokazno breme glede obstoja utemeljenega razloga odpovedi je po določbi prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) na strani delodajalca. To pa na drugi strani pomeni, da tudi delavec lahko njegovemu obstoju ugovarja in dokazuje nasprotno. Tožnica je v tožbi navedla, da je toženec v preteklosti zaposlil M.P., ki je bila sprva zaposlena za določen čas, nato pa je bilo z njo 9. 6. 2010 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Trdila je še, da sta tožnica in delavka M.P. imeli v pogodbi o zaposlitvi zelo podobno opredeljen obseg dela in sta dejansko tudi opravljali podobna dela. Pogodbe o zaposlitvi, ki jih je v preteklosti sklenila toženec s M.P., je tožnica predložila in na prvem naroku za glavno obravnavo zaradi razjasnitve dejanskega stanja po njeni vrnitvi na delo k toženi stranki še predlagala zaslišanje delavk M.P. in A.M.. Tako obstaja povezava med navedbami v tožničinih vlogah in predlaganimi dokazi ter dejanskimi zaključki, ki so bili sprejeti na podlagi izvedenih dokazov. Zato ne drži pritožbeni očitek, da bi z izvajanjem navedenih dokazov sodišče preseglo svoja pooblastila ter nadomestilo trditveno podlago. S tem v zvezi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zgolj zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje na več mestih v obrazložitvi navedlo različne datume o tem, kdaj se je delavka M.P. zaposlila za nedoločen čas pri toženi stranki. Odločilno je namreč dejstvo, da je bila še pred sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavki M.P., ki je bila pri tožencu zaposlena po pogodbi o zaposlitvi za določen čas do 26. 6. 2010, podaljšano delovno razmerje oziroma je toženec z njo sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. To izhaja iz izpovedi M.P. in toženca, ki je povedal, da je 9. 6. 2010 (ta datum omenja tudi sodišče prve stopnje) zaposlil delavko M.P. za nedoločen čas, kljub temu da je takrat že vedel, da je ena delavka v administraciji preveč. Iz izvedenih dokazov sicer res ne izhaja, da je tožnico že od vsega začetka nadomeščala delavka M.P.. Slednjo se je pri tožencu zaposlila zaradi začasno povečanega obsega dela. Vendar so v obravnavani zadevi pomembne dejanske okoliščine pred in ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Iz izpovedi M.P. izhaja, da je delo tožnice začela opravljati v bistvu takrat, ko jo je tožnica uvajala v delo, in še preden je odšla tožnica na porodniški dopust. Delovne naloge tožnice in M.P. so se v administraciji toženca (manjšega delodajalca) po vsebini med seboj prekrivale in prepletale. Priča J.K. je povedal, da dela ni bilo mogoče točno razmejiti in da je po odhodu tožnice na porodniški dopust njeno delo prevzela delavka M.P.. Tudi priča A.M. je potrdila, da je po njenem odhodu na porodniški dopust (16. 3. 2010) delo tožnice opravljala M.P.. Iz izpovedi toženca pa izhaja, da je po ugotovitvi, da je delo ene delavke v administraciji preveč, izbiral med dvema delavkama in se odločil tako, da je delavki M.P. ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (9. 6. 2010), tožnici pa je dne 1. 7. 2010 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je storil kljub temu, da je bilo v 23. členu pogodbe o zaposlitvi za določen čas z M.P. določeno, da se pogodba za določen čas spremeni v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s sklenitvijo nove pogodbe, najkasneje en mesec pred iztekom dela za določen čas po pogodbi o zaposlitvi za določen čas – torej najkasneje do 26. 5. 2010. Tako je toženec dne 9. 6. 2010, ko je bil že seznanjen s tem, da je delo ene delavke v administraciji preveč, kljub zatrjevanemu zmanjšanju obsega poslovanja, najprej sklenil oziroma podaljšal pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas delavki M.P. in nato izbiral med njo in tožnico.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča toženec ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas tožnici iz poslovnega razloga, če na delu, ki ga je opravljala tožnica, pred tem zaposluje delavko za določen čas in z njo pred odpovedjo tožnici sklene novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Če bi se dejansko zmanjšale potrebe po delu v administraciji, toženec ne bi več sklepal oziroma podaljševal pogodb o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas in bi obdržala v delovnem razmerju tožnico, ki je bila že zaposlena za nedoločen čas. Četudi bi torej prišlo do zmanjšanega obsega dela v administraciji, bi to pomenilo najprej, da delavka zaposlena za določen čas (M.P.) ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas (26. 6. 2010) ne bo več potrebna. Zato gre v obravnavanem primeru za izigravanje zakona (zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), kot je opredeljen v 1. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR in je neutemeljeno sklicevanje na diskrecijsko pravico delodajalca do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Toženec neutemeljeno uveljavlja, da stališče sodišča postavlja v neenakopraven položaj delavce z zaposlitvijo za določen čas, saj je delavka M.P. že pred sporno odpovedjo tožnice dobila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pa tudi sicer ne gre za dajanje prednosti na podlagi kakšne osebne okoliščine delavke. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na določbo 53. člena ZDR oziroma navedbe, da bi toženec kršil delovno zakonodajo, če bi delavko M.P. po izteku dveletnega obdobja ponovno zaposlil za določen čas. Ker je toženec v začetku junija 2010 ugotavljal, da ni bilo več dovolj dela kot za eno delavko v administraciji, potem bi to v prvi vrsti pomenilo, da bo delavki M.P. na podlagi 77. člena ZDR prenehala veljati pogodba s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, to je z dnem 26. 6. 2010. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 1. 7. 2010 je glede na vse obrazloženo nezakonita. V primeru nezakonite odpovedi ima delavec pravico do reintegracije, kar pomeni, da pogodba o zaposlitvi velja in še vedno učinkuje, razen če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. V takem primeru lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve, do tega datuma prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna denarno odškodnino (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 118. člena ZDR). Zahtevek tožnice se je ves čas glasil na reintegracijo. Iz tako postavljenega zahtevka nedvomno izhaja interes tožnice po vrnitvi na delo, zaradi česar ni mogoče slediti pritožbi toženca, da je tožnica s tem, ko ni prerekala navedb toženca o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, te tudi priznala. Okoliščin in interesov, ki onemogočajo nadaljnje sodelovanje med pogodbenima strankama, mora delodajalec ne samo zatrjevati, temveč tudi dokazati. Navedb o protipravni odtujitvi dokumentacije in da mu zaradi tega nastaja poslovna škoda toženec ni z ničemer dokazal. Na zaslišanju je le povedal, da je administrativnega in tajniškega dela malo in da bo delavka (A.M.) po vrnitvi s porodniškega dopusta verjetno zaposlena za štiri ure dnevno. Delo tožnice še naprej opravlja delavka M.P., drugi ji pri tem pomagajo. Slednja je na obravnavi povedala, da delo opravlja ona in še „polovica delavke, praktikantke“. V novembru in decembru 2010 je upokojenka delala kakšno uro na dan, pomaga pa tudi študentka. Tako niso izključene vse nadaljnje možnosti zaposlitve tožnice. Sklicevanje na to, da dela pri tožencu dejansko ni dovolj za polno zaposlitev ob vrnitvi tožnice pa ni utemeljeno, saj je nastalo situacijo toženec povzročil z zaposlitvijo delavke M.P. za nedoločen čas. Poleg tega je toženec potrdil, da je tožnica strokovno dobro delala in ji ničesar ne oporeka, kar pomeni, da med pogodbenima strankama ni prišlo do porušenja zaupanja, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja tožnice nemogoče. Ob navedenih ugotovitvah je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in opisnemu reparacijskemu zahtevku tožnice.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.