Jedro

Stališče, da zastaralni rok začne teči šele od trenutka seznanjenosti upnika z elementi odškodninske obveznosti, pomeni, da dolžnik v primeru kršitve posamezne pogodbene dolžnosti nima nobene časovne zaščite pred odškodninskimi zahtevki sopogodbenika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka tožnikom nerazdelno plačati 2.980,71 EUR s pripadki (I. točka izreka). Hkrati je tožnikom naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 485,32 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi je pojasnilo, da tožniki kot etažni lastniki stanovanjsko-poslovnega objekta na naslovu Š. in P., L., od toženke kot bivše upravnice te stavbe zahtevajo plačilo 2.980,71 EUR. Ta znesek predstavlja škodo, ki naj bi tožnikom nastala nastala zato, ker je toženka, ki je bila na podlagi Pogodbe z dne 1. 10. 2010 za upravljanje tega objekta (B2), imenovana za upravnico, opustila grajanje očitnih stvarnih napak naj stavbi. Etažni lastniki so objekt prevzeli prav 1. 10. 2010, toženka pa je pregled izvedla površno. Zato očitnih napak ni ugotovila niti jih ni grajala, kar bi bila skladno z določilom 29. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES) sicer dolžna storiti. Tako so napake tožniki ugotovili šele oktobra 2014, ko so opravili preventivni pregled strehe. Takrat so ugotovili, da zračniki na strehi niso zaključeni, da strelovod ne dela in da toženka sedanji upravnici ni predala zapisnika o ustreznosti izvedenih del in poročila o delovanju strelovoda. Toženka naj bi bila v letu 2015 odpravo napak zavrnila, zato naj bi jo tožniki obvestili, da bodo napake odpravili sami na njene stroške. Toženka je podala ugovor zastaranja, za katerega je sodišče prve stopnje menilo, da je utemeljen (9. do 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

**Pritožba in odgovor na pritožbo**

3. Proti tej sodbi so se tožniki pravočasno pritožili. Uveljavljali so pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njim v prid. Podrejeno so predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevali so tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, tožnikom pa naloži v plačilo njenih pritožbenih stroškov.

**K odločitvi o pritožbi**

5. Pritožba ni utemeljena.

_Posebnosti spora majhne vrednosti_

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

7. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

_Odgovori na posamezne pritožbene očitke_

8. Po pritožbenem stališču za začetek teka zastaralnega roka ni pomemben zgolj trenutek, ko je toženka opustila svojo pogodbeno in zakonsko dolžnost grajanja očitnih napak, pač pa tudi trenutek nastanka škode, ki ne sovpada s trenutkom kršitve pogodbe. Pritožniki menijo, da odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati, dokler upnik ni seznanjen z vsemi elementi odškodninske obveznosti. Škoda naj bi tožnikom nastala z dnem, ko so na svoje stroške odpravili napako na skupnih delih stavbe in poravnali račune izvajalcev. Šele takrat naj bi tožniki pridobili pravico terjati toženkino izpolnitev obveznosti.

9. To pritožbeno stališče je pravno zmotno. Glede na to, da so tožniki s toženko sklenili Pogodbo o upravljanju (B2), je pravilno prvostopenjsko stališče, pojasnjeno v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je kršitev toženkine odgovornosti (zaradi opustitve njene dolžnosti grajanja očitnih stvarnih napak po 29. členu ZVKSES) treba presojati po pravilih poslovne odškodninske obveznosti.

10. V 11. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje napravilo pravilne zaključke o razliki med začetkom teka zastaralnega roka za škodo, ki izvira iz kršitve pogodbe in za neposlovno škodo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče¸ upoštevajoč tudi 9. točko, v celoti sklicuje na jasne in popolne razloge izpodbijane sodbe ter na tam citrana določila o zastaranju terjatev.

11. Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, ki je nastala s kršitvijo pogodbene obveznosti, torej začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati njeno izpolnitev.1 V nasprotnem primeru, torej če bi bi bil tek tega roka vezan na pogoj, da oškodovanec izve za škodo in storilca, bi se začetek teka zastaralnega roka lahko odlagal nedogled v prihodnost, kot je tudi pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Zastaranje je namreč institut, ki je v prvi vrsti namenjen varstvu dolžnika. Varstvu interesov upnika, ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic vendarle na razpolago primerno dolg rok, je pri deliktnih odškodninskih obveznostih namenjen subjektivni rok za zastaranje. Pri zastaranju pogodbenih odškodninskih terjatev pa bi upoštevanje subjektivnih predpostavk poseglo v načelo pravne varnosti in predvidljivosti. Stališče, da zastaralni rok začne teči šele od trenutka seznanjenosti upnika z elementi odškodninske obveznosti, pomeni, da dolžnik v primeru kršitve posamezne pogodbene dolžnosti, nima nobene časovne zaščite pred odškodninskimi zahtevki sopogodbenika.

12. Očitne stvarne napake so tožniki ugotovili šele oktobra 2014 pri preventivnem pregledu strehe objekta, čeprav so te pomanjkljivosti obstajale že vse od 1. 10. 2010, ko je toženka opravila prevzem objekta. Skladno z določilom prvega odstavka 461. člena OZ bi morala toženka napake pregledati in grajati v osmih dneh od tega prevzema. Po preteku tega roka ( torej 13. 10. 2010) pa je skladno z določilom prvega odstavka 336. člena OZ začel teči zastaralni rok tožnikov proti toženki zaradi kršitve pogodbene obveznosti (zaradi neuveljavljanje očitnih stvarnih napak proti prodajalcu – investitorju s strani toženke).

13. Res je, da v sodni praksi obstajajo primeri, ko so sodišča kot pogoj za začetek teka zastaralnega roka tudi pri poslovnih odškodninskih obveznostih zahtevala, da se je oškodovanec s škodo seznanil.2 Vendar pa se je v teh primerih hkrati izoblikovala tudi zahteva po upoštevanju skrbnosti oškodovanca pri ugotavljanju elementov, ki mu omogočajo uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Zastaralni rok po tej praksi začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera mogel in moral izvedeti za obstoj škode, ne pa šele takrat, ko je za to dejansko izvedel. 14. V obravnavanem primeru je tako bistveno, kdaj bi tožniki ob običajni vestnosti lahko izvedeli za nastanek škode. Kot rečeno bi upravnik obstoj očitnih napak na skupnih delih objekta skladno z določilom prvega 461. člena OZ moral grajati v 8 dneh od prevzema zgradbe. Zgradba je bila prevzeta 1. 10. 2010, 8 dnevni rok je tako pretekel 9. 10. 2010. Ker pa je bila tega dne sobota, bi skladno z določilom tretjega odstavka 62. člena OZ napake lahko grajal še 11. 10. 2010. Od 12. 10. 2010 dalje z zahtevki iz naslova odprave napak proti prodajalcu ne bi mogel več uspeti, prav tako pa tudi tožniki ne. Iz tega sledi, da je tožnikom nastala škoda 12. 10. 2010. 15. Skladno z določilom prvega odstavka 336. člena OZ je zastaranje vtoževane terjatve proti toženki začelo teči dan kasneje, to je 13. 10. 2010 in se je skladno z določilom tretjega odstavka 352. člena OZ v zvezi 346. členom istega zakona izteklo 13. 10. 2015. Ker je bila tožba vložena 9. 7. 2018, kar je pet let po začetku teka zastaranja, je ugovor zastaranja utemeljen.

16. Glede na navedeno pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

**O pritožbenih stroških**

17. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k predmetni odločitvi ni pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Glej komentar k 352. členu OZ v: N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 480. 2 Glej na primer sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1122/2016.