20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1878/2000 z dne 5. 12. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V P 1161/94 z dne 15. 9. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnica od tožene stranke Republike Slovenije zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v Ž. Ugotovilo je, da tožena stranka kot lastnica ni dolžna prodati stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ), ker je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice (pritožničinemu možu) prenehalo stanovanjsko razmerje in sicer zato, ker je sam skupaj z uporabnikom stanovanja (pritožnico) stanovanje prenehal uporabljati zaradi preselitve na Z. v mesecu maju leta 1990. Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in odstopanje od siceršnje prakse sodišč. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je njeno nastanitev v tuji državi mogoče obravnavati kot trajno prenehanje zadovoljevanja osebnih in družinskih stanovanjskih potreb, tudi sicer pa prilaga potrdilo o prebivališču, ki so ga izdale norveške oblasti, iz katerega naj bi izhajalo, da se je na Norveškem nastanila šele 13. 9. 1991, tj. le 36 dni pred nastopom veljavnosti SZ. Zmoten pa je po njenem mnenju tudi zaključek sodišča, da je s tem, ko je stanovanjsko pravico izgubil njen mož, to pravico izgubila tudi sama, četudi naj sama stanovanja ne bi prenehala uporabljati. Navaja še, da zaradi onemogočanja nakupa stanovanja v Sloveniji nima zagotovljenega prebivališča, njen položaj pa naj bi bil negotov tudi zato, ker naj bi bila na Norveškem prisiljena živeti v socialnem stanovanju, ki ga lahko vsak trenutek izgubi.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanj, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnica poleg kršitev, za presojo katerih Ustavno sodišče ni pristojno, sicer zatrjuje tudi kršitev človekovih pravic, vendar teh kršitev ne izkaže.

4.Pritožničina pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi bila pritožnici lahko kršena, če sodišča svojih odločitev ne bi obrazložila (arbitrarnost), če bi v pritožničinem primeru samovoljno odločila drugače, kot odločajo sicer, ali če bi ob uporabi zakona zavzela stališče, ki ne bi bilo v skladu z Ustavo. Takih kršitev pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišči sta svojo odločitev namreč razumno utemeljili, zato ju ni mogoče označiti kot arbitrarne. Glede domnevnih kršitev zaradi neenake uporabe prava pa je treba ugotoviti, da pritožnica le navaja, da naj bi sodišče odstopilo od siceršnje prakse sodišč in le citira sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 17/97 in II Ips 139/98, ne da bi te svoje navedbe kakorkoli konkretizirala.

5.Tudi kršitve pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) pritožnica ni izkazala. Te kršitve namreč ni mogoče utemeljevati le s trditvami, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Za kršitev bi šlo praviloma le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika teh pravic nesprejemljivo. Tega pa sodiščem ni mogoče očitati. Tudi zgolj to, da izid pravde za pritožnico ni ugoden, za ugotovitev kršitve navedene človekove pravice ne zadošča.

6.Ker ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

Opomba

[1]Sodb s pritožničinim primerom tudi sicer ni mogoče primerjati, ker se nanašata: prva na omogočanje nakupa drugega primernega stanovanja v primeru iz 129. člena SZ (izjema od dolžnosti lastnikov, da prodajo stanovanje v procesu privatizacije), druga pa na odpoved stanovanjskega razmerja imetniku stanovanjske pravice, ki gradi hišo. Druga sodba celo podpira stališča sodišč glede tega, da mora biti obstoj razlogov za prenehanje stanovanjskega razmerja izkazan glede na razmere v času uveljavitve novega zakona in da je treba določbe SZ, ki urejajo prehod iz prejšnje pravne ureditve v novo, razlagati ozko.