Jedro

V obravnavani zadevi narava stvari dopušča, da lahko sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj lahko sodišče tudi samo prizna tožnikoma subsidiarno obliko zaščite. Za tako odločitev pa dajejo zadostno podlago tudi podatki postopka in dejansko stanje, kot ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi. Sodišče je ugotovilo, da tožnikoma grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, notranja zaščita po 68. členu ZMZ pa ne pride v poštev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-94/2014/10 (1312-15) z dne 29. 5. 2014 odpravi.

II. Prošnjama za mednarodno zaščito prosilke A.A., rojene ... 11. 1965, državljanke Ukrajine in prosilca B.B., rojenega ... 7. 1991, državljana Ukrajine, se ugodi tako, da se obema prosilcema prizna subsidiarna oblika zaščite.

III. Ta sodba z dnem pravnomočnosti velja kot dovoljenje za začasno prebivanje za čas dveh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovila je, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

2. Tožnika sta zoper navedeno odločbo vložila tožbo, prvostopenjsko sodišče pa je s sodbo opr. št. I U 1015/2014-7 z dne 25. 7. 2014 njuno tožbo zavrnilo. Zoper navedeno sodbo sta tožnika vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom opr. št. I Up 310/2014 z dne 25. 9. 2014 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je v zgoraj navedenem sklepu navedlo, da se strinja z ugotovitvijo tožene stranke in sodišča prve stopnje, da dogodki, ki sta jih tožnika opisala, ne dosegajo kriterijev preganjanja. Tožnika nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite. Po presoji vrhovnega sodišča pa je preuranjena odločitev glede izpolnjevanja pogojev za subsidiarno obliko zaščite. Vrhovno sodišče je nadalje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje brez glavne obravnave ugotovilo, da se je situacija v vzhodnih delih Ukrajine poslabšala in da je že mogoče govoriti o notranjem oboroženem spopadu. Ugotovilo je tudi, da tožnikoma ni bila dana možnost izjasniti se glede notranje razselitve. Tožena stranka namreč ni ugotavljala pogojev oziroma možnosti za notranjo razselitev, saj je ugotovila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bila tožnika ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

4. K točki I in II izreka:

5. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožba utemeljena.

6. Po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča obema strankama sta stranki po pozivu sodišča predložili več poročil o stanju v izvorni državi tožnikov, konkretno v vzhodni Ukrajini, kot tudi v zvezi z možnostjo notranje razselitve.

7. Sodišče je dne 11. 11. 2014 razpisalo glavno obravnavo v tej zadevi, kjer je zaslišalo tožnico, tožnika in kot pričo C.C. 8. Sodišče najprej pojasnjuje, da še vedno vztraja pri zaključku, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca in to iz enakih razlogov, kot jih je navedlo v svoji prvi sodbi opr. št. I U 1015/2014-7 z dne 25. 7. 2014. Tedaj je sodišče navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da taka dejanja, kot so se dogajala tožnikoma, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj občasne verbalne žaljivke s strani dveh moških ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje, razen tega pa se osebe, ki so grozile tožnikoma, ne more šteti kot subjekt preganjanja, saj tožnika v postopku nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma jim nočejo nuditi zaščite. Prav tako je tedaj sodišče zavzelo stališče, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni bilo konkretno izkazano, zakaj bi bila tožnika preganjana zaradi tega, ker sta člana stranke Batkivščina, v sodbi pa je poudarilo, da je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da se na protestih, kot je dejala prva tožnica, ni nič posebnega zgodilo, s policijo ni imela težav, drugi tožnik pa je v zvezi z udeležbo na protestih omenil, da so ga enkrat udarili z leseno palico po hrbtu, vendar se ni obrnil na policijo in niti ni šel po zdravniško pomoč, ker ni bilo nič kaj resnega. Prav tako pa je tudi vrhovno sodišče v svojem sklepu opr. št. I Up 310/2014 z dne 25. 9. 2014 poudarilo, da tudi po njegovi presoji dogodki, ki sta jih tožnika opisala, ne dosegajo kriterijev preganjanja oziroma ne kažejo na preganjanje zaradi političnega prepričanja. Vrhovno sodišče je enako kot sodišče prve stopnje in tožena stranka menilo, da tožnika nista izkazala izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca (13. točka obrazložitve sklepa vrhovnega sodišča).

9. Pač pa sodišče po izvedbi vseh dokazov in po opravljeni glavni obravnavi ugotavlja, da tožnika izpolnjujeta pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. 28. člen ZMZ pa določa, da resna škoda zajema: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

10. Sodišče po vpogledu v informacije o izvorni državi, ki so jih predložile stranke, in po zaslišanju tožnikov in priče na glavni obravnavi ugotavlja, da tožnikoma grozi resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji notranjega oboroženega spopada, ki poteka v Donetsku, od koder sta prišla tožnika.

11. Tako je iz informacij, ki jih je predložila tožena stranka, predvsem iz virov UN New Service in UNHCR, razvidno, da čeprav je krhka prekinitev ognja, ki traja v vzhodni Ukrajini, dobrodošel korak h koncu spopadov, oborožene skupine še vedno terorizirajo prebivalstvo na območjih, ki jih nadzorujejo, s pomočjo umorov, ugrabitev, mučenja, maltretiranja in drugih resnih zlorab. Skoraj pol leta so prebivalci območij, prizadetih zaradi oboroženih spopadov, prikrajšani za temeljne pravice do šolanja, ustreznega zdravstva, nastanitve in možnosti za preživljanje. Še vedno ponekod potekajo boji vsak dan s topništvom, tanki in lahkim orožjem, čeprav ni velikih ofenziv od prekinitve ognja 5. septembra. Oborožene skupine so tudi uničevale hiše in zasegale imetje. Od srede aprila do 6. oktobra je bilo ubitih vsaj 3.660 ljudi in 8.756 ranjenih v vzhodni Ukrajini. Razmere v državi se stalno slabšajo. V regijah Donetsk in Lugansk je vedno več oboroženih skupin in orožja. Zlorabe človekovih pravic se ne nanašajo več le na novinarje, ampak ugrabitve, pridržanja, maltretiranja, mučenja in umori s strani oboroženih skupin prizadevajo širše prebivalstvo obeh regij.

12. Enako pa je tudi iz informacij o izvorni državi, ki sta jih priložila tožnika iz več virov, med drugim gre za vire UNHCR, Amnesty International, Washington Post, Al Jazeera, mogoče sklepati, da v Donetsku poteka oborožen spopad, zaradi česar je tam življenje vsakega civilista ogroženo. Iz teh virov namreč izhaja, da je bilo na vzhodu Ukrajine od 16. septembra letos ubitih vsaj 3.219 ljudi in 8.198 ranjenih. 18. septembra je število notranje razseljenih ljudi znašalo že 275.489, približno 341.000 ljudi pa je zapustilo vzhodno Ukrajino, da bi si poiskalo mednarodno zaščito v sosednjih državah. Iz istih virov tudi izhaja, da se je število napadov skoraj podvojilo, od 17. avgusta je bilo ubitih skupaj vsaj 2.200 ljudi, 5.956 pa je bilo ranjenih. V zadnjem mesecu se je situacija v mestih Lugansk, Donetsk in Horlivka še poslabšala, saj je ukrajinska vojska okrepila svoje blokade okrog glavnih oboroženih skupin. Oborožene skupine preprečujejo prebivalcem zapuščati območja, podvrženi so nadlegovanju na kontrolnih točkah in prebivalci poročajo, da so jih uporniki tam oropali ter streljali na vozila civilistov, ki so zapuščali območja. Oborožene skupine locirajo svoje strateške točke in vodijo napade iz gosto poseljenih območij, kar pomeni, da so prebivalci teh območij ogroženi. Zadnji napadi, ki so se dogajali v območju Kievskiy v mestu Donetsk, so pomenili nediskriminatorne napade in bombandiranje s strani ukrajinske vojske v zadnjih desetih dneh. Obe strani sta odgovorni za številne nediskriminatorne napade na poseljena območja, za smrt in poškodbe civilistov in uničenje njihovih domov. Amnesty International je našel dokaze tudi o nediskriminatornih napadih upornikov, ki so ciljali civilna območja v Debaltsevu, severozahodnem delu Donetska in Avdiivki, severno od letališča v Donetsku.

13. To, da v Donetsku poteka notranji oborožen spopad take intenzitete, da življenje civilistov v tem mestu ni varno, pa izhaja tudi iz izpovedi obeh tožnikov na glavni obravnavi, ki se v celoti skladata z vsebino predloženih poročil. Tako je tožnica na glavni obravnavi povedala, da se v Donetsku dogajajo strahovite stvari, ljudje nimajo nobenih pravic, nobene zaščite in nobene varnosti jim nihče ne jamči. Povedala je, da lahko greš po kruh v bližnje trgovine in se ne vrneš več domov. Živeli so v kijevski mestni četrti, kjer so najhujši spopadi. To je zaradi tega, ker je poleg te mestne četrti donetsko letališče, ki je strateška točka. Ta četrt je popolnoma uničena, veliko število civilnega prebivalstva je umrlo, izstrelki padajo tudi v stanovanja in v zasebne hiše. Teroristi so sestavili seznam ljudi, ki jih je potrebno likvidirati. Popolnoma je uničena pisarna njene politične stranke, teroristi so odnesli tudi vse podatke za člane stranke in na podlagi teh podatkov so pripravili svoje sezname. Dva kolega sta se vračala domov, da bi vzela zimske stvari, na nadzornih točkah pa sta bila ustavljena in isti dan likvidirana. Tudi drugi tožnik je glede razmer v Donetsku povedal, da se pridružuje vsemu, kar je povedala prva tožnica, njegova mati. Povedal je še to, da ropajo in ugrabljajo ljudi in da se izvaja prisilno delo, kar pomeni, da ljudi prisilijo kopati jarke, poteka tudi prisilna mobilizacija in si se bil prisiljen bojevati na strani separatistov.

14. Glede na vse navedeno sodišče na podlagi vseh pridobljenih poročil in izpovedb tožnikov ugotavlja, da je očitno, da v Donetsku, od koder sta tožnika doma, poteka notranji oborožen spopad, ki je take intenzivnosti, da je vsak civilist, ki bi se tam nahajal, lahko ogrožen, zaradi česar bi tožnikoma v primeru vrnitve v Donetsk grozila resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.

15. Po mnenju sodišča pa v obravnavani zadevi tudi notranja zaščita ne bi bila mogoča. Skladno z 68. členom ZMZ notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil. Pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. Vrhovno sodišče je v nekaterih zadnjih judikatih natančno pojasnilo, kakšni pogoji morajo biti podani za notranjo zaščito. Tako je na primer v sklepu opr. št. I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014 navedlo, da je odločitev, da prosilec zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljeno nevarnostjo, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti). V istem sklepu je vrhovno sodišče v nadaljevanju navedlo, da iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da je v primeru notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje, ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in ali se tam lahko nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca, glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa je treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni naslednji pogoji: 1. varnost in zaščita, 2. spoštovanje osnovnih človekovih pravic in 3. možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Pojem nastanitve po tolmačenju Evropskega sveta za begunce in izgnance zajema tudi možnost ekonomskega preživetja na območju razselitve ob upoštevanju osebnih okoliščin prosilca. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. V primerih notranje razselitve je tako treba ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin ugotoviti, ali ima prosilec realno možnost ekonomskega preživetja. Navedeno izhaja iz 12. točke obrazložitve citiranega sklepa vrhovnega sodišča. 16. Na podlagi zbranih dokazov v ponovljenem postopku, konkretno na podlagi poročil, ki sta jih predložili obe stranki ter na podlagi zaslišanj obeh tožnikov in priče pa ne izhaja, da bi bila tožnikoma, če bi se naselila v zahodni del Ukrajine, kjer ni oboroženega spopada, zagotovljena učinkovita notranja zaščita v smislu 68. člena ZMZ, ker ni razumno pričakovati, da bi se v tem delu države lahko nastanila glede na kriterije, potrebne za notranjo zaščito, kot izhajajo iz novejše sodne prakse vrhovnega sodišča. 17. Prva tožnica je tako na obravnavi povedala, da so se lahko razselili tisti ljudje, ki imajo sorodnike v drugih regijah. Ostajajo tudi napeti odnosi med begunci iz vzhodne Ukrajine in prebivalci zahodne Ukrajine in je težko dobiti stanovanje v najem. Prihaja tudi do fizičnih obračunov med lokalnim prebivalstvom in prišleki. Njena prijateljica je dobila stanovanje v najem po dvakratni ceni. Ker ni zdržala v zahodnem delu, ga je zapustila. V zahodnem delu Ukrajine je velika stiska in begunce nastanijo v šotorih. Sorodnike ima tožnica v Donetsku in tudi v Lugansku, vendar je tam situacija enaka. V varnem delu Ukrajine pa nima nobenih sorodnikov, kar po mnenju sodišča pomeni, da se tožnica ne bi mogla naseliti v varnem delu Ukrajine pri kakšnem izmed sorodnikov.

18. Sodišče ugotavlja, da bi bila za oba tožnika edina možnost notranje razselitve v katerega od begunskih centrov. Tam pa glede na zbrane dokaze niso take razmere, da bi nudile možnost ekonomskega preživetja. Tako ni razumno pričakovati, da bi se tam lahko nastanila. Iz poročil UNHCR, ki jih je predložila tožena stranka, sicer izhaja, da je bilo 18. septembra okoli 275.500 Ukrajincev razseljenih po državi, predložen je bil tudi osnutek Zakona o notranje razseljenih osebah. UNHCR prejema poročila o diskriminaciji notranje razseljenih oseb iz vzhoda, ki živijo v zahodnih regijah. V zavetiščih za notranje razseljene osebe je financiranje omejeno, ponekod računi za elektriko ostajajo neplačani več mesecev. UNHCR je zaskrbljen, ker vlada ni dodelila sredstev za nastanitev notranje razseljenih oseb. Pripravljenost na zimo je zaskrbljujoča. Starejši in invalidi imajo težave s pridobivanjem zdravstvenih storitev, tudi zdravil. Na območju okoli Mariupol nekatere notranje razseljene osebe živijo v težkih razmerah, živijo v šotorih, avtih ali poletnih kampih. Skupna misija Združenih narodov je obiskala lokacije z nezadostnimi stranišči in brez pitne vode. To močno ogroža zdravje in je popolnoma nevzdržno pozimi. Neznano število notranje razseljenih oseb živi v kampih in drugih stavbah, ki jih ni mogoče učinkovito ogrevati. Regionalne oblasti so šele začele načrtovati, kako nastaniti notranje razseljene osebe čez zimo, kar bo zapleteno in drago.

19. Nadalje iz poročil, ki sta jih predložila tožnika (poročila UNHCR in Rdečega križa) izhaja, da je okoli 60 % zbirnih centrov neprimernih za bivanje v zimskem času. Bivalne površine notranje razseljenih oseb so neprimerne za bivanje v zimskem času. Nekatere notranje razseljene osebe so najele stanovanja ali sobe v hotelih, vendar se sedaj spopadajo s pomanjkanjem finančnih sredstev. Notranje razseljene osebe tudi poročajo o pomanjkanju zaposlitvenih možnosti in humanitarne pomoči, še posebej v ruralnih območjih. V nekaterih regijah, zlasti v večjih mestih, regionalne oblasti pravijo, da niso več sposobne nastaniti notranje razseljenih oseb zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Nekateri zasebni lastniki se pritožujejo, da niso prejeli nobenega povračila za svoje tekoče stroške. Veliko centrov za nastanitve ni primernih za bivanje v zimskem času. Poleg vladnih prizadevanj se tudi lokalno prebivalstvo trudi pri zagotovitvi začasnih prebivališč za notranje razseljene osebe, vendar so take vrste nastanitev primerne le za nekaj tednov ali mesecev, ne pa dolgoročno. Notranje razseljene osebe imajo sicer dostop do javnega zdravstvenega sistema, vendar ta sistem ne krije stroškov zdravil. Mnogi si ne morejo privoščiti nakupa ustreznih zdravil. Razen tega se notranje razseljene osebe soočajo z izzivi pridobitve dostopa do socialnih storitev, še posebej v primerih, ko nimajo osebnih dokumentov ali ne morejo več dostopati do svojih bančnih računov.

20. Razen navedenih poročil pa slabe razmere, v katerih živijo notranje razseljene osebe, izhajajo tudi iz opisov obeh tožnikov in priče, zaslišanih na glavni obravnavi. Prva tožnica je povedala, da ko je bežala iz Ukrajine, ni odjavila statusa samostojne podjetnice, sedaj pa, če pogledajo v register, vidijo, da je še vedno aktivna in ji ne pripada nobena socialna oziroma denarna pomoč. Stalna naselitev v zahodni Ukrajini je sedaj nemogoča. Obstaja tudi sovraštvo med begunci iz vzhoda Ukrajine in med na zahodu živečim prebivalstvom. Svojega podjetja ni odjavila zato, ker postopek traja skoraj pol leta in sta s sinom zelo hitro odšla in ni pomislila, da bi ga odjavila. Drugi tožnik je na zaslišanju povedal, da se boji, da bi ga vpoklicali v vojsko. Centri za begunci so prenatrpani, veliko beguncev so začeli nameščati po šotorih. Priča C.C. je glede položaja oseb, ki pridejo kot begunci v zahodno Ukrajino, povedal, da pozna primer svojih sorodnikov. Na zahodu Ukrajine se je izoblikovalo sovraštvo do vseh, ki prihajajo iz Donetske regije. Ljudje, ki so iz Donetska, so v centrih za begunce deležni najslabših pogojev, nameščeni so v šotorih, dobijo zelo osiromašeno prehrano, to ve zato, ker je eden od njegovih sorodnikov zaposlen v takem begunskem centru. V zadnjem času njihov center tudi zavrača nove tujce.

21. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da notranje razseljene osebe v Ukrajini, če nimajo sorodnikov v varnem delu države, kjer ni spopadov, kot je to v konkretnem primeru, so prisiljene bivati v begunskih centrih, kjer pa so glede na zbrana poročila in povzete izpovedi take razmere, da ni razumno pričakovati, da bi se v tem trenutku lahko tožnika tam nastanila, ker ne bi imela možnosti ekonomskega preživetja. Pri tem je sodišče upoštevalo, da so v teh centrih v pretežnem delu trenutne razmere take, da ni razumno pričakovati, da bi se razseljena oseba tam lahko za dalj časa naselila in ekonomsko preživela, in sicer zaradi nepripravljenosti na zimo, pomanjkanja finančnih sredstev, slabih možnosti zaposlitve in ker morajo begunci sami kupovati zdravila.

22. Sodišče v ponovljenem postopku ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za to, da lahko odločbi v sporu polne jurisdikcije. Skladno s prvim odstavkom 65. člena Zakona o pravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje.

23. Sodišče v obravnavani zadevi ocenjuje, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije, saj lahko sodišče tudi samo prizna tožnikoma subsidiarno obliko zaščite. Za tako odločitev pa dajejo zadostno podlago tudi podatki postopka in dejansko stanje, kot ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi. Sodišče je torej glede na vse povedano ugotovilo, da tožnikoma grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, notranja zaščita po 68. členu ZMZ pa ne pride v poštev, kar je oboje bilo natančno obrazloženo v tej sodbi. Torej glede na vse navedeno skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ obstaja utemeljen razlog, da bi bila tožnika ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo, kot jo določa tretja alineja 28. člena ZMZ, ki zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji notranjega oboroženega spopada.

24. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ker je upravni akt odpravilo in s sodbo samo odločilo o stvari.

25. K točki III izreka:

26. Odločitev v III. točki izreka ima pravno podlago v določilu drugega odstavka 91. člena ZMZ, ki določa, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznana subsidiarna zaščita, odločba o priznanju ali podaljšanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, dokler traja ta zaščita, vendar ne manj kot za čas enega leta. Ker ta sodba še ni pravnomočna, lahko začne dovoljenje za začasno prebivanje učinkovati šele z dnem pravnomočnosti sodbe. Pri tem je sodišče izhajalo iz stališča, kot ga je vrhovno sodišče zavzelo v sodbi opr. št. I Up 223/2014 z dne 3. 7. 2014, kjer je navedlo, da če sodišče prve stopnje v sporu polne jurisdikcije s sodbo odpravi odločbo azilnega organa in samo odloči o stvari, sodba učinkuje z dnem pravnomočnosti, ko preneha učinkovati odločba azilnega organa, ki je s sodbo odpravljena. Dokler pa sodba še ni pravnomočna, še ne učinkuje. Sodišče je določilo, da ta sodba velja kot dovoljenje za začasno prebivanje za 2 leti, ker je to dovolj dolgo obdobje, po preteku katerega bi že moralo biti jasno, ali bo notranji oborožen spopad takrat prenehal.