Jedro

Pravočasno vložena tožba zaradi motenjske posesti je le tista, ki je vložena v roku iz 77. čl. ZTLR. Kasnejša sprememba tožbe, ki uveljavlja bistveno večji obseg motenja posesti, je prepozno vložena in sodišče spremenjeno tožbo utemeljeno kot prepozno zavrže. Obravnava lahko kot pravočasno vloženo le prvotno tožbo, v prvotno postavljenem obsegu, kar je bilo še pravočasno toženo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbene stroške nosi stranka vsaka svoje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno zavrglo tožbeni zahtevek, delno pa ga je zavrnilo. Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da je pravočasno vložen le tožbeni zahtevek z dne 7.6.1988, kolikor ni bil kasneje umaknjen, razširitve tožbenega zahtevka z dne 6.4.1990, 15.11.1990 in 18.5.1992 oziroma uveljavljanje podrednega tožbenega zahtevka pa so prepozne, saj je pravočasno vložena tožba zaradi motenja posesti lahko le tista, ki je bila vložena v roku 30 dni po nastalem motenju oziroma od takrat, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca. Motilno dejanje naj bi bilo storjeno 9.5.1988, torej so vse kasnejše razširitve tožbe v letu 1990 oziroma 1992 seveda prepozne in jih sodišče zaradi prekluzije ni moglo upoštevati, zato je ta del tožbe oziroma podrejene tožbe bilo potrebno zavreči. Tisti del tožbe, ki je bil pravočasno vložen, pa je sodišče meritorno obravnavalo in ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je toženec ravno z odkopom na svoji parceli motil tožnico v posesti služnostne pravice obračanja na meji med tožničino in toženčevo parcelo. Zato je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Skladno s takšno odločitvijo je tudi sklep o pravdnih stroških.

Zoper sklep vlaga tožeča stranka pritožbo, pri čemer vlaga pritožbo posebej sama in posebej njen pooblaščenec. Sodišče druge stopnje obe pritožbi, ki sta pravočasni, obravnava skupaj. Pritožbi sta vloženi iz vseh razlogov 353. čl. ZPP in se predlaga spremembo sklepa tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa razveljavitev sklepa in ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. V pritožbi se predvsem navaja, da je ogled nedvomno doprinesel do zaključka, da je toženec na svoji parceli izvršil izkop in sicer v širini 16 m, dolžini 6 m oziroma na drugi strani 4 m ter v globini 1 m. Izračunano tudi je, da je odstranil 40 m3 zemlje. Iz navedenega izhaja, da je šlo pri navedbah v tožbi zgolj za računsko napako, zato se pritožba ne more strinjati s stališčem sodišča, da modifikacija tožbe pomeni spremembo tožbe in da naj bi bila ta sprememba tožbe prepozno vložena. Tožbeni zahtevek, ki je bil postavljen leta 1990, ne predstavlja razširitve tožbe, ampak le preciziranje prvotno postavljenega in popravljenega tožbenega zahtevka. Ta izkop je dokazan in bi zato sodišče moralo upoštevati realne izmere, ki so bile ugotovljene tako pri ogledu kot tudi po izvedencih. Povsem v nasprotju z dokaznim materialom sodišče zaključuje, da tožnica ni dokazala, da je toženec izvršil odkop ravno tam, kjer je imela posest služnostne pravice. Iz javne poti tožnica na svojo njivo ne more priti, zato je evidentno, da se je že dolga leta posluževala dohoda do svoje njive preko toženčeve parcele, ravno ta posest pa ji je bila z zemeljskimi deli, ki jih je toženec naredil, odvzeta in onemogočen dovoz na njeno njivo. Pritožba se precej spušča v razlago, zakaj tožnica do svoje njive ne more priti iz javne poti, kar pa za obravnavano zadevo ni pomembno, kajti pritožba med drugim trdi, da je bila tožnica v posesti služnostne pravice po toženčevem zemljišču v tistem delu, kjer je toženec opravil odkop in ji s tem onemogočil dosedanjo posest. Številne priče so potrdile, da je tožnica res izvrševala posest in da sedaj ne more več obračati na toženčevem zemljišču, to pa ravno zaradi toženčevih dejanj. Toženec je zemljo odstranil iz gole nagajivosti, zato je seveda podana utemeljenost tožbenega zahtevka v celoti.

Na pritožbo je toženec odgovoril in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče podalo v pismenem odpravku sklepa napačen pravni pouk o pravici do pritožbe, saj je po 2. odst. 443. čl. ZPP rok za pritožbo v teh pravdah 8 dni. Ker pa je tožeča stranka vložila pritožbo v roku, kakršen je bil dan v pravnem pouku, je treba smatrati, da je pritožba pravočasno vložena, kajti napačen pravni pouk ne more iti v škodo stranki, ki se sicer tega napačnega pravnega pouka drži. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo meritorno obravnavalo.

Sodišče druge stopnje še opozarja na nepravilnost izreka, ko sodišče zavrže tožbeni zahtevek, čeprav bi pravilno moralo zavreči tožbo v omenjenem obsegu. Vendar je vsebinsko sklep pravilen in zaradi teh kršitev sodišče druge stopnje ne razveljavlja izpodbijanega sklepa, saj ne gre za bistvene kršitve določb postopka, ki bi nujno pomenile razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, ki zavrže tožbo v tistem delu, kolikor je prepozno vložena.

Po določilu 77. čl. Zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih je tožbo zaradi motenja posesti treba vložiti v 30 dneh od dneva, ko se je zvedelo za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Tožba zaradi motenja posesti, ki je vložena v tem roku, je seveda pravočasna in se obravnava, vendar le v takšnem obsegu, v kakršnem se s tožbo zahteva varstvo posestnega stanja. Če kasneje stranka zahteva oziroma uveljavlja drugačno ali bistveno večje motenje posesti, je treba presoditi, ali je zahtevek glede tega drugačnega oziroma večjega motenja posesti vložen v roku, ki je v zakonu določen. Nedvomno je, da je sprva tožeča stranka zahtevala motenje posesti le s tem, da je toženec odkopal zemljo s svoje parcele v površini 6 x 4 m, le varstvo pred takšnim obsegom motenja je bilo pravočasno zahtevano, kasnejše spremembe tožbe pa pomenijo razširitev tožbenega zahtevka, ki ga je bilo potrebno obravnavati v smislu že cit. 77. čl. ZTLR. Jasno je, da je bila vsaka razširitev tožbenega zahtevka v letu 1990 oziroma 1992 prepozna, oziroma je potekel prekluzivni rok za uveljavljanje motenja posesti v večjem obsegu, kot pa je bilo to zahtevano s prvotno tožbo. Ne gre le za modifikacijo tožbe, ampak za spremembo tožbe, za takšno spremembo, v kateri se zahteva večji obseg motenja posesti, kot pa je bil sprva zahtevan. Zato sodišče druge stopnje meni, da je prvo sodišče pravilno zavrglo tisti del tožbe, ki pomeni spremembo tožbe oziroma, ki pomeni povečanje tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje se je nato pravilno omejilo le na motilno dejanje, kakršno je bilo obseženo v pravočasno vloženi tožbi.

Nedvomno je izkazano, da je imela tožnica posest služnostne pravice obračanja po toženčevi parceli, to pa tik ob meji s svojo parcelo.

Tožbeni zahtevek terja ugotovitev, da je toženec z izkopom zemlje v površini 6 x 4 m na svoji parceli to posest onemogočil. Za omenjeno posestno pravdo je irelevantno, ali tožeča stranka lahko pride z javne poti direktno na svojo njivo ali ne, kajti obravnava se le posest, ne pa pravica do posesti. Ugotoviti je le treba, ali je tožnik z izkopom zemlje na svoji parceli motil oziroma onemogočil dotedanji način posesti, kakršnega je opravljala tožnica. Tožnica vztrajno trdi, da je tožnik z izkopom, pri čemer navaja izmere celotnega izkopa, onemogočil obračanje poljskih strojev pri njeni parceli. Zatrjuje, da je izkop opravil tik do meje z njeno parcelo, kar pa se je v postopku izkazalo za neresnično, saj je sodišče na podlagi podatkov spisa ugotovilo, da je toženec izvršil odkop znotraj svoje parcele, da sploh ni posegel do meje, ampak je pustil 1,9 m širok pas. Neutemeljeno tožnica ves čas trdi, da naj bi prav ves odkop, ki ga je toženec izvršil, pomenil oviranje njene služnostne pravice. Po svoji parceli je toženec lahko kopal in delal kar je hotel, ni pa nikjer rečeno, da je ravno z vsem odkopom motil tožničino posest. Tožnica pa vztrajno trdi in še vedno zatrjuje, da je prav ves odkop pomenil motenje njene posesti in zahteva v restituciji navoz 40 m3 zemlje, čeprav bi z restitucijskim zahtevkom tožnica lahko zahtevala le omogočenje dotedanjega načina izvrševanja posesti. Če je toženec izvršil odkop na svoji parceli in to skoraj 2 m stran od meje v površini 6 x 4 m, s takšnim dejanjem pač ni mogel motiti tožnice v njeni dosedanji uporabi služnostne pravice, pa je zato odločitev prvega sodišča pravilna. Drugače rečeno, tožnica ni uspela dokazati, da je toženec ravno z odkopom zemlje na svoji parceli 6 x 4 m površine, to pa 1,90 m stran od parcelnih meja, motil tožnico v njeni posesti. Sodišče druge stopnje mora pripomniti, da stranki razmerja ne bosta razrešili z motenjsko pravdo, ampak bo nujno v posebni pravdi ugotoviti, ali obstoji stvarna služnostna pravica na zemljišču toženca, ali ne. Ne glede na rezultat se v motenjski pravdi to osnovno vprašanje trajno pač ne bo razrešilo.

Pritožbene stroške nosi tožeča stranka sama, toženec pa stroškov odgovora na pritožbo ni zaznamoval.