Jedro

Druga spolna dejanja so vsa tista dejanja, ki pomenijo v konkretnem primeru fizičen poseg v spolno integriteto oškodovancev in morajo izhajati iz spolnih pobud, saj šele ob izpolnitvi tega pogoja objektivno ravnanje storilca dobi lastnost spolnega dejanja v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja (po tretjem odstavku 183. člena KZ).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni T.B. spoznan za krivega treh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter poskusa kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena v zvezi z 22. členom KZ. Določene so mu bile posamične kazni: za dejanji pod točkama a) in b) po 6 (šest) mesecev zapora, za dejanje pod točko c) 4 (štiri) mesece zapora in za dejanje pod točko d) 3 (tri) mesece zapora. Nato mu je bila po določbah o steku izrečena enotna kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora. Na podlagi 67. člena KZ mu je bil izrečen še varnostni ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti, ki vključuje organizacijo in vodenje plesnih in plavalnih tečajev za otroke, mlajše od petnajst let za dobo 5 (petih) let. Odločeno je bilo, da je dolžan plačati del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa ga je sodišče oprostilo plačila povprečnine. Iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP pa je bila zoper obsojenca zavrnjena obtožba zaradi kaznivega dejanja prikazovanja in izdelovanja pornografskega gradiva po drugem odstavku 187. člena KZ.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter sodbi višjega sodišča in sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala, naj se zahteva zavrne kot neutemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno.

4. Odgovor državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovorniku. Zagovornik se je o njem s pisno vlogo izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Neutemeljeno zagovornik očita sodišču druge stopnje, da je pri obravnavanju obsojenčeve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, sodbo presojalo zgolj iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav je bila sodba izpodbijana tudi iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje mora pritožnik obrazložiti razloge za izpodbijanje sodbe, skladno z določbo 369. člena ZKP, ki opredeljuje vsebino pritožbe. Če pritožbeno sodišče ugotovi, da je pritožnik navedel v pritožbi le pritožben razlog, ki ga ni obrazložil, šteje, da pritožbeni razlog ni bil uveljavljan. Zagovornik s trditvijo, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbe tudi v zvezi s citiranima pritožbenima razlogoma, ki je podrobneje ne pojasni, ne uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka. Gre za nekonkretizirano navedbo, ki je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

8. Zagovornik zatrjuje, da v opisu vsakega izmed treh kaznivih dejanj in poskusa kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let v sodbenem izreku ni konkretiziran zakonski znak "drugo spolno dejanje", ki je naveden kot del abstraktnega zakonskega dejanskega stanu uvodoma v izreku sodbe. V nadaljevanju pa je k temu zakonskemu znaku pripisan motiv "zaradi zadovoljevanja spolnih potreb". Kot je razumeti nekoliko nejasne navedbe v zahtevi (zagovornik na naslednji strani zahteve navaja, da izrek sodbe konkretizira spolna dejanja v dejanjih prijemanja spolovila (a), otipavanju spolovila (b), poljubu (c) in hotenju otipavanja (d)), z navedbami, da zakonski znak spolnega dejanja ni konkretiziran, zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da je zakon kršen o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje.

9. S pojmom druga spolna dejanja se štejejo vsa tista dejanja, ki pomenijo v konkretnem primeru fizičen poseg v spolno integriteto oškodovancev. Ta dejanja so konkretizirana z navedbami, da je obsojenec ali oškodovanca prijemal po spolovilu, otipaval po spolovilu in mazal po spolovilu (dejanji pod točkama a) in b), oškodovanca poljubil na usta (dejanje pod točko c) in hotel otroka med umivanjem otipavati po telesu in spolovilu (dejanje pod točko d), kar nenazadnje ugotavlja že zagovornik sam v zahtevi. Takšna ravnanja morajo izhajati iz spolnih pobud, saj šele ob izpolnitvi tega pogoja objektivno ravnanje storilca dobi lastnost spolnega dejanja v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja (sodba VS RS I Ips 411/2005). Da dobi neko "drugo spolno dejanje" lastnost spolnega dejanja v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja mora torej izhajati iz spolnih pobud, da se razlikuje od drugih podobnih dejanj, ki niso spolno motivirana. Opis kaznivih dejanj v pravnomočni sodbi vsebuje navedeno konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ oziroma poskusa tega kaznivega dejanja (dejanje pod točko d), zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

10. V nadaljnjih navedbah, ki jih je razumeti kot uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovornik zatrjuje, da glede zakonskega znaka spolnega dejanja pravnomočna sodba nima ustrezne obrazložitve, ampak sta sodišči prve in druge stopnje razloge sodbe usmerili v domnevni storilčev motiv - zadovoljitev spolnega nagona, in da je tudi ta storilčev motiv, kot sestavni del opisa kaznivega dejanja, odločilno dejstvo, ki ga je potrebno ustrezno ugotoviti in obrazložiti. Po mnenju zagovornika imata sodbi sodišč prve in druge stopnje zgolj posplošeno obrazložitev za vsako izmed dejanj na straneh 10, 13, 17 in 19 sodbe sodišča prve stopnje in na strani 3 sodbe sodišča druge stopnje.

11. Neutemeljeno zagovornik očita, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je, o zakonskem znaku kaznivega dejanja, spolnem dejanju in sestavini zakonskega znaka tega kaznivega dejanja zadovoljitvi spolnega nagona oziroma spolnih potreb. Sodišče prve stopnje je v pravnomočni sodbi za vsako dejanje, na podlagi izvedenih dokazov, to je, izpovedb oškodovancev in prič v povezavi z izvedenskim mnenjem izvedenke psihiatrične stroke, ki ga je ocenilo in sprejelo kot zanesljivega in popolnega, ugotovilo zakonske znake kaznivega dejanja in da je obsojenec ravnal z namenom zadovoljitve spolnih potreb oziroma spolnega nagona, kar je obrazložilo pri vsakem dejanju ter pri oceni izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrinje, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 3 in 4 sodbe sodišča druge stopnje). Odločilna dejstva, ki predstavljajo zakonske znake kaznivih dejanj, za katere je bil obsojenec spoznan za krivega, so v pravnomočni sodbi ugotovljena. Zagovornik zato ni uspel utemeljiti, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Enako velja za nadaljnje navedbe zagovornika, s katero uveljavlja isto procesno kršitev, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, o obsojenčevem naklepu. Na obliko krivde in naklep sodišče sklepa na podlagi presoje celotnega obsojenčevega ravnanja, ugotovljenega v sodbi. Sodišče prve stopnje je ocenilo obsojenčev zagovor kot neverodostojen, presodilo je izpovedbe prič in izvedensko mnenje izvedenke psihiatrinje, na podlagi česar je napravilo dokazne zaključke o načinu obsojenčevega ravnanja do mladoletnih oškodovancev o tem, da je obsojenec s svojim ravnanjem posegel v njihovo spolno integriteto oziroma poskušal poseči v spolno integriteto (dejanje pod točko d). Ugotovilo je, da so vsa ravnanja obsojenca izhajala iz spolnih pobud. Sodišče v pravnomočni sodbi tako na podlagi presoje izvedenih dokazov utemeljuje, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom. Zaključek sodišča o zavesti in volji, kot sestavinah naklepa, temelji na dejanskem stanju, ki je podprto z izvedenimi dokazi. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka tako ni podana. Nadaljnje trditve zagovornika, da glede na izvedenstvo dr. T. do zaključka o krivdi obsojenca sodišče ni moglo priti, pa predstavljajo uveljavljene nedopustnega razloga, to je, zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Ni se mogoče strinjati z nadaljnjimi navedbami zagovornika, s katerimi tudi uveljavlja isto procesno kršitev, da za zaključke sodišča druge stopnje na strani 4 sodbe, da je obsojenec kot kulturni delavec ustrezno razgledan in poučen in je tako dobro poznal meje dopuščenega in neprimernega, ni podlage v listinah sodnega spisa. V citiranem delu sodbe je sodišče druge stopnje pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, ki je sprejelo in ocenilo izvedensko mnenje izvedenke kot logično in prepričljivo ter strokovno argumentirano. Pritrdilo je tudi oceni in v sodbi sprejeti obrazložitvi izvedenke, o obsojenčevih lastnostih, njegovi izobrazbi in zavedanju meja o dopuščenem in primernem. Zato sodbi ni moč očitati, da zaključki o odločilnih dejstvih, ne temeljijo na izvedenih dokazih.

14. V okviru uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik zatrjuje še, da zaključka, da je šlo obsojencu za zadovoljevanje spolnega nagona oziroma spolnih potreb, ni mogoče črpati niti iz izvedenskega mnenja izvedenke T. Citira del pisnega izvedenskega mnenja izvedenke na strani 4 in del izpovedbe izvedenke iz 3. strani zapisnika o glavni obravnavi dne 21.3.2008. Navaja, da je zadovoljitev spolnega nagona tisto, kar v dejanskem pogledu obsojenčevo ravnanje razlikuje od podobnih ravnanj, ki nimajo motiviranega cilja (zadovoljitev spolnega nagona) in če jih ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, potem je jasno, da dejanje ni kaznivo dejanje. Zagovornik s citiranimi navedbami ne uveljavlja in ne utemeljuje navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Navaja le pomisleke, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona v pravnomočni sodbi, niso bila pravilno ugotovljena. Zagovornikove navedbe po vsebini predstavljajo izpodbijanega v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, kar je bilo v tej odločbi že pojasnjeno.

15. Kršitev pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP) zagovornik nakazuje z navedbami, da je obramba že pred sodiščem prve stopnje utemeljeno zahtevala novo izvedenstvo (dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo), ker izvedenstvo, na katerem temelji sodba ne daje podlage obsodbi, saj ne govori o kakršnihkoli obsojenčevih nagibih in njegovih motnjah. Ker pa izvedenstvo izpostavlja polje nezavednega, gre vsaj za dvom, ki bi ga bilo potrebno razčistiti in pri takšnem stanju stvari ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da se je obsojeni "zavedal in hotel" prepovedano posledico. S temi navedbami zagovornik ne utemeljuje, da zavrnitev dokaznega predloga predstavlja kršitev pravice do obrambe, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ampak izraža nestrinjanje s presojo, sprejeto v pravnomočni sodbi o izvedenskem mnenju izvedenke psihiatrinje, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot jasno, popolno ter v skladu s pravili znanosti in stroke.

16. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

17. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.