Jedro

Tožnik kot fizična oseba očitno ima ustrezno pravno sposobnost, prav tako pa ni že na prvi pogled razvidno, torej očitno, da mu priznanje BPP po materialnih predpisih ne pripada. Da temu ni tako izhaja že iz dejstva, da je tožena stranka v upravnem postopku pred zavrženjem izvedla obširne poizvedbe o tožnikovem materialnem položaju (kar predpostavlja vsebinsko obravnavo vloge), poleg tega je celo v bistveno podobnih okoliščinah, le da je šlo za drug zasebni zavod, katerega direktor je bil tožnik, v odločbi Bpp 869/2023 z dne 12. 9. 2023 tožniku dodelila BPP. Navedeno ne kaže na to, da je že na prvi pogled razvidno, da tožniku po ZBPP brezplačna pravna pomoč ne pripada.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1382/2024 z dne 27. 11. 2024 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

2.Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje tožnika kot fizične osebe v stečajnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St 77/2024. Tožena stranka je povzela vsebino 7. in 24. člena Zakona o brezplačni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), nato pa tožnikovo prošnjo zavrgla, sklicujoč se na določbo 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je ugotovila, da stečajni postopek poteka nad dolžnikom, t.j. A., ..., katerega zakoniti zastopnik in direktor je tožnik, slednji pa ni stranka stečajnega postopka. Navedla je še, da ni pravne podlage za dodelitev BPP, saj tožnik ni stranka v stečajnem postopku, ZBPP pa predpostavlja, da ima prosilec za BPP določeno zadevo iz sodne oziroma taksativno določene pristojnosti, tj., da se postopek tiče njega osebno (da je torej v položaju obdolženca, oškodovanca, tožnika, toženca, upnika ipd.). Tožnik pa ni v nobenem spornem razmerju oziroma nima zahtevka, o katerem bi moralo odločiti sodišče, zato ne gre za uresničevanje varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ali varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah, niti ne gre za katero izmed oblik izvensodnega poravnavanja sporov.

Tožbene navedbe

3.Tožnik je zoper izpodbijani akt vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter podredno, da sodišče samo odloči o prošnji za dodelitev BPP. Navedel je, da je direktor v B. in v A. (to sta zasebna zavoda), zoper katera je bil uveden postopek zaradi insolventnosti. Ker zasebna zavoda kot pravni osebi po zakonu nista upravičena do BPP, je v obeh primerih zaprosil za dodelitev BPP kot fizična oseba ter direktor zasebnega zavoda. V navedenih primerih gre za identična pravna položaja, ki pa sta bila v izpodbijani odločbi ter odločbi Bpp 869/2023 obravnavana različno. Z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 869/2023 z dne 12. 9. 2023 je bila tožniku kot fizični osebi dodeljena BPP za pravno svetovanje glede prenehanje zavoda B., medtem ko je bila prošnja tožnika v primeru izpodbijanega akta (tj. za pravno svetovanje in zastopanje kot fizične osebe v stečajnem postopku A.) zavržena. V primeru B. je tožnik službo za BPP po e-pošti celo vprašal, kako je z dodelitvijo BPP, pa mu je sodelavec tožene stranke odgovoril, da ni izključeno, da bi v takšnih primerih tožnik morda lahko pridobil BPP kot fizična oseba, in da se bo o prošnji vsebinsko odločilo, v najslabšem primeru se bo ta zavrgla ali zavrnila. Iz odločbe Bpp 869/2023 izhaja, da je v insolventnih postopkih tožnik tudi sam nosilec pravic in obveznosti, saj je kot direktor osebno odgovoren, da deluje kot dober gospodar in po pravu, česar pa ne more storiti brez pomoči odvetnika. Tožnik je zatrjeval kršitev 22. člena Ustave RS in da diametralno različno odločanje v enakih okoliščinah nasprotuje enotni sodni praksi, ki je eden od temeljev pravne varnosti.

Odgovor na tožbo tožene stranke

4.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala zatrjevala, da v primeru izpodbijanega akta ter Bpp 869/2023 ne gre za identična pravna položaja. Poudarila je, da je sodišče pri svojem odločanju samostojno, neodvisno, zato povsem samostojno presoja vsako posamezno zadevo in pri odločanju ni vezano na odločitev v drugem (upravnem) postopku. Izpodbijana odločba ima vse bistvene sestavine predpisane z ZUP. Izpostavila je, da stečajni postopek poteka nad A., katerega zakoniti zastopnik in direktor je tožnik, ta pa ni stranka v stečajnem postopku. Tožena stranka je predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne ter tožniku naloži stroške predmetnega postopka.

Prva pripravljalna vloga tožnika

5.V prvi pripravljalni vlogi je tožnik prerekal navedbo tožene stranke, da v zvezi z zadevo Bpp 869/2023 ne gre za identična pravna položaja. V obeh primerih je šlo namreč za vprašanje, ali je direktor zasebnega zavoda, ki se znajde v položaju domnevne insolventnosti, kot fizična oseba upravičen do BPP. Skliceval se je na odločbo Ustavnega sodišča Up-647/15-15 z dne 19. 5. 2016, da so sodišča dolžna enake položaje obravnavati enako, da ob povsem enakem dejanskem stanju ne sme priti do različne odločitve in da ima stranka pravico spoznati, zakaj je sodišče v njenem primeru odločilo drugače kot prej,

O sodni presoji

6.Tožba je utemeljena.

7.Med strankama ni sporno, da je tožnik prošnjo za BPP vložil kot fizična oseba v svojem imenu za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi s stečajnim postopkom, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St 77/2024 (v nadaljevanju stečajni postopek). Tudi ni sporno, da se stečajni postopek vodi nad zasebnim zavodom A., katerega direktor in zakoniti zastopnik je tožnik.

8.Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrgla na podlagi druge točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže vlogo, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

9.Iz obrazložitve izpodbijanega akta ni jasno razvidno, ali je tožena stranka štela, da tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi ali da ne more biti stranka postopka. Za prvi primer gre, ko vlogo vloži oseba, ki niti ne zatrjuje, da pravico uveljavlja v svojem imenu,1 za kar v konkretnem primeru očitno ne gre, saj je tožnik nesporno zaprosil za BPP zase osebno. Za drugi primer gre v situacijah, ko bodisi stranka sploh nima ustrezne pravne sposobnosti (npr. skupina oseb, ki ni registrirana kot društvo) bodisi ko priznanje določene pravice vlagatelju po materialnih predpisih očitno ne pripada (npr. oseba pri svojih 20 letih vloži vlogo za starostno pokojnino). Ta očitnost pomeni, da je to dejstvo razvidno že na prvi pogled iz same zahteve, zato če je treba za presojo utemeljenosti zahteve opraviti bolj poglobljeno presojo (izvesti dodatne dokaze itd.), se lahko taka vsebinska presoja konča le z upravno odločbo in ne s sklepom o zavrženju.2 Tudi za navedeno v konkretnem primeru ne gre, saj tožnik kot fizična oseba očitno ima ustrezno pravno sposobnost, prav tako pa ni že na prvi pogled razvidno, torej očitno, da mu priznanje BPP po materialnih predpisih ne pripada. Da temu ni tako izhaja že iz dejstva, da je tožena stranka v upravnem postopku pred zavrženjem izvedla obširne poizvedbe o tožnikovem materialnem položaju (kar predpostavlja vsebinsko obravnavo vloge), poleg tega je celo v bistveno podobnih okoliščinah, le da je šlo za drug zasebni zavod, katerega direktor je bil tožnik, v odločbi Bpp 869/2023 z dne 12. 9. 2023 tožniku dodelila BPP. Navedeno ne kaže na to, da je že na prvi pogled razvidno, da tožniku po ZBPP brezplačna pravna pomoč ne pripada. Tožena stranka se je v odgovoru sicer branila, da primer Bpp 869/2023 ni identičen, ni pa pojasnila, katere razlike so narekovale drugačno presojo. S tem v zvezi sicer ne drži ugovor tožnika, da bi morala tožena stranka že zgolj zaradi sprejete odločitve v zadevi Bpp 869/2023 enako odločiti tudi v obravnavani zadevi, vsekakor pa mora tožena stranka svojo (drugačno) odločitev celovito obrazložiti tako, da je mogoča presoja pravilnosti in zakonitosti. Tega tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni storila. Kot že navedeno je sklep napačno oprla na določbo 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, poleg tega se je najprej nejasno sklicevala na določbo 24. člena ZBPP (ki predpostavlja vsebinsko odločanje o zadevi), kasneje pa očitno pripisala večjo relevantnost določbi 7. člena ZBPP in kot bistveno navedla to, da tožnik nima položaja dolžnika v stečajnem postopku. Vendar po presoji sodišča navedeno brez opredelitve do tožnikovih ugovorov (da je odgovor na poziv dolžniku Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 77/2024 z dne 19. 1. 2024 neposredno povezan z njegovimi pravicami in obveznostmi3 oziroma, da je odgovoren za zakonito poslovanje zavoda in ravnanje kot dober gospodar) ne more utemeljevati zavrženja tožnikove vloge na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

10.Ker je torej tožena stranka tožnikovo prošnjo napačno zavrgla na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do tožnikovih navedb v zvezi z njegovim pravnim položajem, upoštevajoč relevantno materialno pravo, med drugim 7. in 26. člen ZBPP, ki omogočata dodelitev BPP tudi v obliki pravnega svetovanja, 24. člen ZBPP ter določbe Zakona o zavodih (npr. 49. in 55. člen) in ZFPPIPP (npr. prvi odstavek 27. člena) in s tem povezano relevantno dejansko stanje.

11.Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, kljub predlogu tožnika, da se ga zasliši, saj med strankama pravno relevantna dejstva niso bila sporna in tudi zato tožnikovo zaslišanje ni bilo potrebno, poleg tega pa je bilo že na podlagi tožbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prvi odstavek in 1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------

1E. Kerševan v P. Kovač in E. Kerševan (ur.): Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list in Pravna fakulteta UL, 2020, 2. knjiga, str. 27.

2Ibidem, str. 28.

3Prošnja za BPP z dne 15. 4. 2024