Jedro

Skoraj k tlom spuščena opozorilna neoznačena veriga, ki je sovpadala z barvo tal, v večernem času, ko je bila vidljivost slaba, predstavlja nevarno stvar. Čeprav je bila sama zapora z verigo postavljena v skladu s predpisanimi standardi oziroma vsaj ne v nasprotju z njimi.

Ker je zavarovanka tožene stranke verigo, ki je bila pripeta med dvema betonskima smetnjakoma, sama namestila, jo nadzorovala in vzdrževala na podlagi pogodbe, sklenjene z lastnico zemljišča, ter je ni prepustila v uporabo lastnici zemljišča, kjer se je veriga nahajala (ta pa tudi sicer ni bila dolžna nadzorovati verige), ne more svoje objektivne odgovornosti preložiti na lastnico zemljišča v smislu določbe 152. člena OZ.

Dejstvo, da je bila veriga spuščena in neoznačena v mraku, predstavlja tudi subjektivno (krivdno) odgovornost zavarovanke tožene stranke, ki izvira iz njene nezadostne skrbnosti dobrega gospodarja, saj ni zagotovila, da bi bila veriga vsaj napeta ali pa vidno označena.

Opisana veriga ni predstavljala običajne in pričakovane ovire v urbanem področju. Zato tožnici ni mogoče očitati prispevka k nastanku škode.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zviša odškodnina za 3.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.7.2007 dalje do plačila in posledično spremeni stroškovna odločitev tako, da se sodba sodišča prve stopnje po spremembi v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožnici A. J., ... plačati odškodnino v znesku 8.300,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.7.2007 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

2. V presežku (glede vtoževane razlike odškodnine 1.200,00 EUR s pp) se tožbeni zahtevek tožnice zoper toženo stranko zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici A. J. povrniti pravdne stroške v znesku 2.793,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti do plačila, pod izvršbo. „ Pritožba tožeče stranke se v preostalem delu, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta in se v izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 339,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 7.040,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.7.2007 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. V presežku - glede vtoževane razlike odškodnine 2.460,00 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da plača tožnici pravdne stroške v znesku 1.736,51 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Poudarja, da pravdni stranki nista v kakšnem obligacijskem razmerju in med njima ne obstaja nobena obveznost, za katero se v pravnem prometu zahteva ustrezno ravnanje pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj obstaja nasprotje o odločilnem dejstvu med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da naj bi bila v neposredni bližini verige velika talna označba na asfaltu z belimi črkami, pri čemer naj ne bi tožnica zatrjevala, da naj bi to označbo spregledala. Iz fotografije, ki je bila posneta v nočnem času v enakem času, kot se je zgodil škodni dogodek in na kateri je tožnica z obvezano roko, je jasno razvidno, da se v nočnem času ne vidi nobena talna označba. Prvostopno sodišče je zmotno tolmačilo trditve in izpovedbo tožeče stranke, saj je šlo ves čas za to ali je pred oviro bilo opozorilo in ali je bila ovira pravilno nameščena. Talna označba v temi ni vidna in opozorilna tabla, ki ni imela nameščenega ustreznega prometnega znaka, kar je bilo posebej navedeno in dokazano s fotografijami, je v nasprotju s tem, kar je o odločilnih dejstvih glede soodgovornosti tožeče stranke v svoji dokazni oceni povzelo sodišče prve stopnje. Sodišče tudi ni določilo primerne odškodnine za pretrpljen primarni in sekundarni strah. Izvedenec je sekundarni strah opredelil kot srednje močan strah, torej gre za intenzivnejšo stopnjo strahu, kot je običajna. Sodišče tudi ni upoštevalo v celoti izvedenskega mnenja izvedenca S.. Storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odločeno v nasprotju z izvedenskim mnenjem S.. Izvedenec je zapisal, da ima tožnica bolečine pri vsaki nekoliko večji obremenitvi levega zapestja, naslanjanju na levo roko, kot tudi pri nošenju težjih bremen. Tožnica ni sposobna za najtežja dela z levo roko ali nošenje predmetov težjih kot 10 kg z levico. Vsa ostala opravila, ki jih opravlja v službi, to je na terenu kot doma in v gospodinjstvu pa opravlja z večjo težavo in s povečanim naporom. Tožnica je namreč tudi sama, zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 18.9.2008 jasno povedala, da je njeno delo vezano tudi z meritvami, nošenjem razne dokumentacije in vožnjo avtomobila in da jo poškodba levega zapestja zelo moti oz. ovira pri delu in zato tudi jemlje tablete proti bolečinam. V času gospodarske krize pa ne more jemati bolniškega staleža. Vse aktivnosti v službi mora tožnica opravljati z obema rokama in je zato v tem delu tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, češ da tožnica v življenju tako ali tako, ker je desničarka, večino opravil opravlja z desno roko. Upoštevaje, da je mlada ženska in da je izvedenec ugotovil, da se stanje ne bo izboljšalo, prisojena odškodnina ni primerna satisfakcija. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z lastno ugotovitvijo, da je upoštevalo pri odločanju o primerni odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tudi dejstvo, da je tožnica še mlada, ima družino, dva otroka in da bo bolečine trpela do konca življenja, le to določilo na 2.800,00 EUR, kar pa ni primerna odškodnina. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v tem delu v nasprotju z razlogi sodbe.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe ter predlaga, naj se pritožbi ugodi ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da je do padca prišlo na zemljišču, ki je v lasti tretje osebe, ki oddaja v najem zemljišče in ima torej od tega korist. Zavarovanec tožene stranke ni pridobil nobenih pravic na parkiriščih in infrastrukturi. Nima nobenega stvarnopravnega zahtevka zoper lastnika. Tožena stranka po svojem zavarovancu tako ni imetnik nevarne stvari, saj je iz pogodbe izrecno razvidno, da je to B. d.d.. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je podano razhajanje med listinami v spisu in razlogi sodbe, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno tudi v delu, ki se nanaša na zavarovalno kritje. Tožena stranka je z zavarovanjem prevzela zgolj nevarnost, ki izhajajo iz nevarnostnega vira, ki je označen na polici, to pa je dejavnost kinematografov. Do škodnega objekta je prišlo izven objektov v lasti zavarovanca tožene stranke. oz. celo na zemljišču v lasti tretje osebe. Tožena stranka ne more prevzeti rizika za ravnanje tretjih ljudi, ki niso zavarovanci. Celotno funkcionalno zemljišče je namenjeno tudi vrsti drugih dejavnosti, saj so v objektu restavracije, trgovine, parkirišča pa uporabljajo tudi drugi obiskovalci B. d.d.. Tožeča stranka je bila uporabnik drugih storitev, ko je odhajala iz slaščičarne, ki ne predstavlja kinematografske dejavnosti. Ker ne gre za izključno uporabo, kritje ne more biti podano. Gre za poljavno površino, ki jo uporabljajo vsi. Sodišče se ni opredelilo o protipravnosti postavitve verige. Veriga je postavljena v skladu z veljavnim standardom, ki dopušča postavitev verig. Ni pa pravil o tem, na kakšen način mora biti veriga nameščena in kako mora biti napeta, torej tudi ne more biti podana protipravnost, če je bila veriga nekoliko nižja. Sodba o tem nima razlogov in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Objektivna odgovornost ni podana. Veriga je bila pravilno nameščena, parkirišče in pot pravilno ustrezno osvetljena, saj so vse priče povedale, da je pot dobro osvetljena. Od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bo tudi ponoči ustvarjala takšne pogoje, da bo tako svetlo kot podnevi. Ker je bila pot dobro osvetljena, označena z 12 m2 veliko talno označbo ter na prehodu in ob verigi ni bilo drugih ljudi, ki bi vplivali na vidljivost, takšna veriga ne more predstavljati nevarne stvari in zato tudi ni podana krivdna odgovornost. Lahko bi bila takšna odgovornost podana, ker veriga ni bila označena s trakom. Priča L. je povedal, da so trakove vseskozi nameščali in tudi preverjali, če je trak nameščen, ker so ga obiskovalci iz objestnosti odstranjevali. Takšno ravnanje je skrbno, vendar pa takšne kontrole vseskozi ni mogoče imeti. Če je trak odstranjen zvečer ali ponoči, je jasno, da se ga lahko namesti šele naslednji dan in ne nemudoma. Tožena stranka je vsaj v enakem delu, če že ne v pretežnem prispevala k nezgodi. Odrasla oseba, ki živi v mestu, lahko na urbanem področju redno pričakuje ovire. Veriga ni nič bolj neobičajna ali nepričakovana ovira kot robnik, stopnica, smetnjak, stebriček ali kaj podobnega. Pri gibanju v takšnem okolju je s povprečno skrbnostjo takšne ovire mogoče zaznati pravočasno. Tožeča stranka dobro vidi, kraj je bil osvetljen in označen. Pomanjkanje traku je lahko nekoliko poslabšalo možnost zaznave verige, vendar ne toliko, da bi znašala odgovornost tožene stranke kar 8 %. Tožeča stranka je povedala, da „gužve“ ni bilo in je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna. Tudi po višini je odškodnina previsoko odmerjena. Bolečine le niso bile tako hude, da bi tožnico odvrnile od hoje v službo. Ker je opravljala službene in gospodinjske obveznosti, te neugodnosti torej niso mogle biti intenzivne. Okoliščino, da je od končanja bolniškega staleža do ponovnega obiska pri zdravniku mogoče tolmačiti tako, da intenzivnost bolečin ni mogla biti visoka, vmes pa zdravljenja niti ni bilo, zato tudi neugodnosti ni bilo. Če bi tožeča stranka prej obiskala zdravnika, bi se tudi zdravljenje prej končalo. Starost tožnice in dvoje otrok ne more vplivati na odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Odškodnina iz tega naslova je vsaj za 1.000,00 EUR previsoka. 800 EUR je zgolj za sekundarni strah previsok znesek, iz tega naslova bi lahko največ prejela 400 EUR. Pri odškodnini iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnica desničarka in da lahko praktično vse opravke in športe še naprej opravlja oz. se z njimi ukvarja, sama pa je celo izpovedala, da v vsakodnevnem življenju nekih omejitev ne čuti. Izvedenec je jasno povedal, da je gib, ki je pri tožeči stranki omejen, v vsakodnevnem življenju prisoten le redko, na primer pri naslanjanju na mizo. Odškodnino iz tega naslova bi bilo potrebno znižati vsaj za 800 EUR. Bistveno so kršene določbe postopka, ker so prisojene obresti od 22.7.2007 dalje. Tožeča stranka sploh ni zatrjevala zamude tožene stranke, temveč je obrestni del postavila brez trditvene podlage in pavšalno z enakim datumom, ki ni niti datum škodnega dogodka ali kakšnega drugega odločilnega trenutka. Tožba tako nima navedb v tem delu in je zato nesklepčna in bi jo bilo treba zavreči. Napačna je tudi odločitev o stroških. Deljenje na temelj in višino je neutemeljeno. Sklicevanje sodišča na stroškovnik ne zadostuje. Vloga z dne 15.1.2008 ni bila potrebna, saj je sledila vlogi z dne 10.1.2008 in sta obe vlogi takšne narave, da bi te navedbe lahko stranka podala tudi na naroku. Iz sodbe ni mogoče razbrati skupnega zneska priznanih stroškov. Najbolj primerno bi bilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

K pritožbi tožeče stranke Pritožba je delno utemeljena.

- glede temelja zahtevka Ni sicer pravilno stališče pritožnice, da naj bi določba 1. odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskega razmerja (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja), nanašala le na pravne posle in torej tudi ne na odškodninska razmerja. Ločimo namreč poslovna in neposlovna obligacijska razmerja, med katere spada tudi neposlovna odškodninska odgovornost (1). Zato sodišče prve stopnje zgolj s citiranjem te določbe OZ ni zmotno uporabilo materialnega prava, pač pa ga je nepravilno uporabilo, ker je ugotovilo deljeno odgovornost tožnice. Pritožnica namreč najprej pravilno opozarja, da se v nočnem času ni videla talna označba, ki je opozarjala, da gre za intervencijsko pot in je zato tožnica ni mogla opaziti. Iz fotografije, ki je bila posneta ob enakih razmerah, kot so bile v trenutku škodnega dogodka, res ni razvidne nobene talne označbe (glej fotografijo pod A 33), iz fotografije pod A13, ki jo je ocenilo sodišče prve stopnje, pa je slabo razviden zgolj znak – prepovedano ustavljanje in parkiranje, pri čemer se obe talni označbi niti ne nahajata pred verigo, gledano v smeri tožničine hoje, niti takoj za njo, temveč v določeni razdalji naprej od nje. Pritožbeno sodišče pripominja, da gre za talni označbi, ki opozarjata, ne na prisotnost nizko spuščene verige na tistem delu, temveč na to, da gre od mesta verige naprej proti K. za intervencijsko pot in da je tam prepovedano ustavljanje in parkiranje vozil, in ne torej tudi hoja oziroma prehod pešcem (glej nesporne ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma druge fotografije v spisu – predvsem fotografijo pod A 14). Zato je irelevantno, ali sta se (bi se) talni označbi videli oziroma bili vidni tudi za tožnico v trenutku škodnega dogodka. Na podlagi te okoliščine torej njene soodgovornosti v nobenem primeru ni mogoče graditi, kot pravilno izhaja iz pritožbenih očitkov. Prav tako pritožnica pravilno opozarja, da v smeri njene hoje pred verigo ni bilo znaka, ki bi opozarjal na postavitev zapore oziroma prepovedoval prehod pešcem (glej omenjeno fotografijo v spisu; pa tudi sodišče prve stopnje v tem delu ugotavlja takšno dejansko stanje). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila veriga, ki je bila sive barve in je sovpadala z barvo tal, spuščena do višine gležnjev, torej je bila spuščena skoraj do tal, prav tako v trenutku škodnega dogodka ni bila označena (z rumenim trakom, s katerim se je sicer označevala), da bi lahko bila vidna tudi v mraku oz. temi. Upoštevaje vse nanizane okoliščine, pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, ki se zavzema za neobstoj kakršnegakoli soprispevka z njene strani pri nastanku škode. Skrbnost povprečnega razumnega odraslega človeka oziroma povprečna skrbnost, ki se lahko od vsakega pričakuje (2), namreč ne terja, da je pogled uperjen pri hoji vselej in vsak trenutek strmo navzdol v tla, še posebej, če ni podanih okoliščin (na primer ustreznih opozoril), ki bi terjale skrajno oziroma neobičajno skrbnost v opisani smeri. Ni nepomembno tudi dejstvo, da je bila veriga – netipično - pripeta na betonska smetnjaka in ne na stebričke, ki bi lahko povprečno skrbnega človeka opozarjali, da se morebiti nahaja tam tudi pripeta veriga oz. kakšna druge vrste zapora. Zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnico obremenilo z 20 odstotnim prispevkom, ni pravilna. Pravilna materialnopravna presoja (ne)skrbnosti pravdnih strank tako terja obremenitev tožene stranke z izključno odgovornostjo za tožnici nastalo škodo in ne določitev deljene odgovornosti na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ v zvezi s 185. členom OZ oziroma tretjega odstavka 153. člena OZ (upoštevaje, da sodišče prve stopnje ugotavlja tako objektivno kot tudi krivdno odgovornost tožene stranke oz. njene zavarovanke). Zato pritožbeno sodišče na novo odmerjene odškodnine (glej razloge v nadaljevanju) ni zmanjševalo za uveljavljani tožničin soprispevek.

- glede višine zahtevka Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizko odmerjena, upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vrsti in intenzivnosti trajnih tožničinih življenjskih omejitev. Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pritožnico, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitev izvedenca S., oziroma odločalo v nasprotju z njimi, zaradi česar naj bi bila izkazana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevalo je prav vse, jih korektno povzelo v razloge izpodbijane sodbe in v ožji dokazni oceni tudi ocenilo ter nanje naslonilo odmero, ki pa je prenizka. Primeren znesek je po oceni pritožbenega sodišča za 2.000,00 EUR višji in tako znaša skupaj 4.800,00 EUR. Šele s tem zneskom so primerno lahko upoštevane številne omejitve, ki jih bo tožnica, ki je bila ob poškodbi stara le 42 let, trpela vse življenje: kolesari in igra košarko lahko le krajši čas (predvsem slednjo pa je prej rekreativno s prijateljicami redno igrala), rekreativno več ne rolka, ne more več opravljati vsakodnevnih težjih gospodinjskih opravil, z levo roko ne zmore več dvigniti bremena težjega kot 10 kg in s to roko ne more več obdržati predmetov, pa tudi poklicne obveznosti opravlja težje kot prej, predvsem je ovirana pri vožnji z avtomobilom med službenim časom, ko se mora izogibati tudi sunkovitim gibom pri obračanju volana in sploh daljši vožnji, pa tudi pri nošenju dokumentov, ko opravlja terensko delo. Šele tako določen znesek predstavlja pravično zadoščenje za to obliko škode ter upošteva tudi podobne primere iz sodne prakse.

Pritožbeno sodišče pa sicer ne soglaša s pritožbeno zahtevo po zvišanju odškodnine za pretrpljeni strah in za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem. Znesek iz naslova odškodnine za strah v višini 800,00 EUR ustreza ugotovljeni vrsti strahu (ugotovljen zgolj sekundarni) ter njegovi intenzivnosti in trajanju (srednje intenziven v trajanju štirih mesecev), znesek 2.700,00 EUR iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa ugotovljenim vrsti, intenzivnosti in trajanju bolečin in nevšečnosti, natančno ugotovljenim v razlogih izpodbijane sodbe. V omenjenih odmerah so primerno upoštevana merila in kriteriji za prisojo pravične denarne satisfakcije, kot to določa 179. člen OZ. V zvezi s postavko strahu pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim očitkom, da ni v celoti upoštevano izvedensko mnenje izvedenca S., pri čemer pa pritožnica niti ne pojasni, v katerem delu naj ne bi bilo mnenje upoštevano. V zvezi s pritožbenim očitkom, ki se nanaša na odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pa okoliščine, ki jih pritožnica izpostavlja in katere je sodišče prve stopnje kot pomembne upoštevalo pri odmeri (mladost tožnice, ki ima družino, dva otroka in dejstvo, da bo bolečine trpela do konca življenja), pritožbeno stališče prav tako ugotavlja, da so tudi te okoliščine pri odmeri v razlogih izpodbijane sodbe ugotovljene in primerno upoštevane in zato ne more obstajati v tem delu v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni zato odškodnina materialno pravno nepravilno – prenizko odmerjena.

Pravilna uporaba materialnega prava terja tako prisojo skupnega zneska 8.300,00 EUR, kar predstavlja 8,84 povprečnih plač. Šele ta znesek upošteva merila in kriterije iz 179. člena OZ in je v okviru odmer iz sodne prakse. Zato je sodišče druge stopnje moralo delno ugoditi pritožbi in spremeniti izpodbijano sodbo tako, da je zvišalo odškodnino za v izreku navedeni znesek (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu pa ob ugotovitvi, da tudi niso izkazane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnopravnega značaja, moralo zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani a nespremenjeni del sodbe v tem delu (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke Pritožba ni utemeljena.

- glede temelja zahtevka Pritožnica napačno odgovornost imetnika nevarne stvari, ki jo je v konkretnem škodnem dogodku predstavljala skoraj k tlom spuščena opozorilno neoznačena veriga, ki je sovpadala z barvo tal, v večernem času, ko je bila vidljivost slaba, prelaga na lastnika zemljišča, kjer se je veriga nahajala. Upoštevaje pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, imetnik (lastnik) zapore – betonskih smetnjakov z verigo ni bila družba B. d.d., ki je lastnica zemljišča, temveč zavarovanka tožene stranke K. ... d.o.o., ki je za svoje potrebe, torej v svojo korist (kinematografske dejavnosti oziroma dostopa intervencijskih vozil zaradi potrebe kinodvoran) namestila omenjeno zaporo, jo nadzorovala in vzdrževala ter zato zgolj njo lahko bremeni objektivna odgovornost kot imetnico nevarne stvari, ki jo kot podlago svojemu zahtevku uveljavlja tožnica (150. člen OZ) (3). Iz zbranega procesnega gradiva tudi ni razvidno, da bi zavarovanka tožene stranke navedeno nevarno stvar zaupala v uporabo oziroma da bi bila lastnica zemljišča še posebej dolžna nevarno stvar nadzorovati, torej da je zavarovanka tožene stranke družbi B. izročila zaporo z verigo in zato nanjo prenesla objektivno odgovornost (glej 152. člen OZ). Kaj takšnega ne izhaja iz Prodajne pogodbe SV 230/02, sklenjene med družbo B. d.d. kot prodajalko in zavarovanko tožene stranke kot kupko, temveč je prav nasprotno v 3. odstavku 5. člena pogodbe določeno, da zavarovanka tožene stranke kot kupka omogoči tudi financiranje ureditve parkirišč in druge infrastrukture, torej nedvomno tudi sporne zapore, da je verigo namestila in jo vzdrževala zavarovanka, pa izhaja tudi iz izpovedb prič A. L. in R. V. ter dopisov zavarovanke (glej pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v prvem odstavku na strani 2 sodbe). Zato so pravno nepravilne pritožbene navedbe, da bi lahko bila odgovorna za tožnici nastalo škodo zgolj lastnica zemljišča, ki je odgovorna za vzdrževanje in upravljanje zemljišča. Neutemeljeni so nadalje tudi pritožbeni očitki, da ni izkazano zavarovalno kritje, ker je do škodnega dogodka prišlo izven objektov v lasti zavarovanke tožene stranke oziroma na zemljišču last tretje osebe in da zato tožena stranka ne more prevzeti rizika za ravnanje tretjih oseb, ki niso zavarovanci, celotno funkcionalno zemljišče pa je namenjeno vrsti drugih dejavnosti, pri čemer je tožeča stranka celo odhajala iz slaščičarne, ki ne predstavlja objekta kinematografske dejavnosti. Na vse te pritožbene očitke je mogoče odgovoriti strnjeno, tako kot je to materialnopravno pravilno storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopno ugotovitvijo, da se je škodni dogodek pripetil na območju intervencijske poti (zapori te poti pa je služila veriga), ki je bila namenjena dostopu intervencijskih vozil do kinematografov, torej do objektov namenjenih dejavnosti zavarovanca tožene stranke. Zavarovalno kritje za škodo nastalo v zvezi s stvarjo namenjeno uporabi opravljanja kinematografske dejavnosti (torej intervencijska pot, katero je imel zavarovanec v zakupu in sporna zapora intervencijske poti) pa je določeno v 1. točki 1. odstavka 4. člena pogojev za zavarovanje odgovornosti (ZAC 53/94), kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožena stranka torej odgovarja za sporno škodo enako kot njena zavarovanka v skladu s citiranimi zavarovalnimi pogoji. Okoliščina, da so sicer intervencijsko pot uporabljali tudi obiskovalci in drugi je ob povedanem pravno nepomembna.

Pritožnica ima sicer prav, da je bila sama zapora postavljena v skladu s standardi, vendar pa nepravilno izpostavlja okoliščino, da ni predpisano, kako mora biti veriga napeta, kar naj bi izključevalo protipravnost ravnanja zavarovanke tožene stranke pa tudi njeno odgovornost. V skladu z določbo prvega odstavka 131. člena OZ je vsak, ki drugemu povzroči škodo, dolžan škodo povrniti. Že zgolj dejstvo povzročitve škode torej pomeni protipravnost ravnanja povzročitelja oziroma jo implicira. Za škodo od stvari, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo (protipravnost posledice zaradi nevarne stvari, ki povzroči škodo; glej drugi odstavek istega člena). Na opredelitev stvari kot nevarne in posledično objektivno odgovornost ter implicirano protipravnost torej ne vpliva dejstvo, da je nameščena in funkcionira v skladu s predpisi, bistveno je, da po svoji funkciji, lastnosti ali drugih okoliščinah, ki izvirajo iz nje same ali pa tudi iz spremljajočih, s stvarjo povezanih okoliščin, v katerih se ta nahaja, pomeni neobičajno povečano nevarnost za ljudi, njihovo življenje, zdravje ali premoženje. Takšni opredelitvi ustreza tudi sporna veriga. Dejstvo, da je bila veriga spuščena in neoznačena v mraku, pa predstavlja tudi subjektivno (krivdno) odgovornost zavarovanke tožene stranke, ki izvira iz njene nezadostne skrbnosti dobrega gospodarja, saj ni zagotovila, da bi bila veriga vsaj napeta ali pa vidno označena (prvi odstavek 6. člena OZ; protipravnost ravnanja). Gre za objektivno predvidljivo škodno posledico. Od povprečnega razumnega človeka je namreč upravičeno pričakovati zavedanje, da se lahko ob takšni oviri v opisanih okoliščinah pešec spotakne in se poškoduje, takšna abstraktna skrbnost povprečnega človeka pa vsekakor vsebuje tudi potrebo po tem, da ostane veriga v primerni višini v okviru običajnega vidnega polja pešca ali pa da je vsaj ustrezno označena, tako da je dovolj vidna tudi v mraku, ter nenazadnje terja tudi skrbno preverjanje ali je potem, ko nastopi mrak, oznaka še nameščena. Neobstoj potrebne skrbnosti pa pomeni istočasno element protipravnosti (kršitev omenjene zakonske maksime oz. pravne dolžnosti) povzročiteljeve krivdne odgovornosti. Nenazadnje protipravnost spornega škodnega ravnanja izhaja tudi iz temeljnega načela obligacijskega prava neminem laedere (10. člen OZ, ki kot vrednostno merilo uzakonja prepoved povzročanja škode) (4).

O neobstoju deljene odgovornosti tožnice se je pritožbeno sodišče izreklo že v zvezi s pritožbo tožnice in se na te razloge sklicuje tudi v zvezi s pritožbenimi očitki tožene stranke. Glede na pritožbene očitke še dodaja, da skoraj do tal spuščena veriga, pripeta na smetnjaka, v mraku, ki se barvno celo ujema s podlago oziroma od nje bistveno ne odstopa, ne more predstavljati običajne in pričakovane ovire v urbanem področju, pa čeprav v času škodnega dogodka tam ni bilo drugih ljudi (kako naj bi ta okoliščina sploh utemeljevala tožničino neskrbnost pri hoji iz pritožbenih trditev niti ni razvidno). Odločilne so omenjene okoliščine, ki izkazujejo, da gre vendarle za primer redkeje prisotne ovire na javni površini v urbanem mestnem okolju, ki je ni mogoče primerjati z robnikom pločnika, stopnico, smetnjakom ali stebričkom, ki so vselej, če že ne tudi v slabših svetlobnih razmerah dovolj vidni, pa vsaj pričakovani kot ovira, ki terja dodatno oziroma povečano pazljivost pri hoji. V konkretnem primeru torej tožnici ni mogoče očitati prispevka k nastanku škode v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ oz. prvega odstavka 171. člena OZ.

Kako dobro je bila veriga osvetljena oziroma kako je bil kritični del intervencijske poti označen, pa je razvidno iz ugotovitev sodišča prve stopnje, predvsem iz fotografij v spisu, ki ne potrjujejo pritožbenih navedb, da je bila pot dobro osvetljena in talna označba ustrezna (v zvezi s to okoliščino glej tudi gornje razloge v zvezi s pritožbo tožeče stranke). Pritožbene trditve so s temi ugotovitvami v nasprotju in jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Tudi vprašanje, kdaj je nastala zamuda s plačilom odškodnine, je prvostopno sodišče pravilno razrešilo. Ker je tožnica v tožbi terjala zamudne obresti od dneva, ki ga je tudi navedla (15.3.2007), ni mogoče trditi, da je sodišče prve stopnje tudi o tem vprašanju odločalo brez oziroma mimo ustrezne tožbene trditvene podlage in da je tožba v tem delu nesklepčna, kar naj bi po procesno zgrešenem stališču pritožnice terjalo njeno zavrženje. Zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP, ki predstavlja tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 357. člena ZPP (prekoračitev tožbenega zahtevka). Izpodbijana odločitev pa je tudi v tem delu materialnopravno pravilna; upoštevan je potek roka za prostovoljno izpolnitev toženkine obveznosti, ki ga je postavila tožnica v obrazloženem odškodninskem predpravdnem zahtevku z dne 6.7.2007 in ga naslovila na pooblaščenko tožene stranke (drugi odstavek 299. člena OZ, po katerem v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost).

- glede višine zahtevka Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožničinim očitkom o previsoko odmerjeni odškodnini iz uveljavljanih odškodninskih postavk. Smiselno je na pritožbene očitke delno odgovorjeno že zgoraj v okviru razlogov o tožničini pritožbi zoper prvostopno odmero. V zvezi s postavko za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pritožnica dvomi glede ugotovitev o intenzivnosti in trajanju predvsem hudih bolečin, vendar pa te ugotovitve temeljijo tudi na objektivni strokovni ugotovitvi postavljenega izvedenca medicinske stroke in zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnica trpela hude telesne bolečine kar en teden po poškodbi, v nadaljevanju zdravljenja pa srednje hude v trajanju 14 dni, ves čas zdravljenja lahke, ki jih bo poleg občasnih srednje hudih trpela celo tudi še v bodoče. Na te ugotovitve, v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je morala tožnica seveda hoditi še naprej v službo in opravljati vsakodnevna gospodinjska opravila, ne more vplivati. Pravilno je v prvostopni sodbi poudarjena tudi okoliščina, da ima tožnica otroka, za katera je morala skrbeti in zanju opravljati gospodinjska opravila tudi v času zdravljenja, kar je vsekakor še intenziviralo njene nevšečnosti, in nadalje tožničina starost (ob nezgodi 42 let), saj bo tožnica trpela bolečine tudi v prihodnje, torej še precejšen del svojega življenja. Pritožbena trditev, da bi se morala tožnica že prej zglasiti pri zdravniku zaradi kasnejšega zapleta, in da v času od zaključka bolniškega staleža do ponovnega obiska pri zdravniku kakšnih nevšečnosti ni trpela, nima podlage v dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča. Upoštevaje številne nevšečnosti, ugotovljene v izpodbijani sodbi, ter kasnejši zaplet pri zdravljenju, ki je terjal ponovni zdravniški pregled in diagnosticiranje ter podaljšal zdravljenje na obdobje šestih mesecev, je v sodbi odmerjeni znesek 2.700,00 EUR primeren.

Tudi odmera za ugotovljeni sekundarni strah je pravilna in se sodišče druge stopnje tudi tu sklicuje na razloge prvostopnega sodišča, ki je pravilno ocenilo kot primeren znesek za štiri mesece srednje intenziven strah zaradi izzida zdravljenja – 800,00 EUR.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je bila s prvostopno sodbo celo nekoliko prenizko odmerjena. V tem pritožbenem postopku odmerjeni znesek šele predstavlja ustrezno satisfakcijo v smislu določbe 179. člena OZ, ne upoštevaje pri tem, da je oškodovanka desničarka, poškodovano pa je zapestje leve roke. Pritožnica sicer poskuša prikazati, da lahko tožnica vse svoje opravke in športne aktivnosti sama opravi, kar pa je v nasprotju s sicer neprerekano dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ji morajo pri gospodinjskih opravkih vendarle pomagati mož in otroka. Pritožničino neupravičeno minimaliziranje ugotovljenih številnih življenjskih omejitev (tožnica lahko sama opravlja le lažja gospodinjska dela brez pomoči drugih, rekreacijske aktivnosti, kot so kolesarjenje in igranje košarke, po poškodbi lahko izvaja le kratek čas, rekreativno rolkanje z otrokoma pa je morala razumljivo zaradi nevarnosti padca in še hujše poškodbe že poškodovanega zapestja povsem opustiti, z levo roko praktično več ne more prijeti ničesar, saj ji predmeti padejo iz roke, ker ima slabši občutek za prijem, težave ima tudi pri vsakodnevni vožnji z avtomobilom in pri delu na terenu, ko mora prenašati dokumente) pa se izkazuje tudi v, iz konteksta vseh ugotovitev o tožničinih omejitvah, iztrgani okoliščini, da se tožnica le redko nasloni na levo roko, kar naj ne bi vplivalo na vsakodnevne aktivnosti. Tožnica je opisala vse svoje omejitve, ki jih vsakodnevno občuti, pritožnica pa njeno izpoved, da večjih težav v vsakodnevnem življenju ne občuti, povzema izkrivljeno oziroma iztrgano iz celote. Tožnica je namreč zaslišana izpovedala, „...Kar se tiče ostalih opravil, kot so razna gospodinjska in hišna opravila in nošnja iz trgovine, lažja opravila in manjša bremena še zmorem, sicer pa mi pri tem pomagata oba otroka in partner, tako, da to večje težave ne predstavlja.“ (glej njeno izpovedbo na tretji strani zapisnika z glavne obravnave z dne 18.9.2008). Večjih težav pri izvrševanju zgolj teh vsakodnevnih opravil tožnica nima torej le zato, ker jih opravlja ob pomoči drugih, ob enaki siceršnji funkcionalni prizadetosti tožničine roke.

- glede stroškovne odločitve Prav tako je neutemeljen procesni očitek, da izpodbijana odločba nima razlogov o stroških postopka in se zato ne da preizkusiti. V skladu z ustaljeno sodno prakso zadostuje, da sodišče v stroškovnikih pravdnih strank na ustrezen način označi, katere stroške je priznalo in katerih ne, takšna ocena stroškov pa predstavlja sestavni del sodne odločitve. V pritožbi vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni storjena. Materialno pravno pravilen in v skladu z ustaljeno sodno prakso pa je tudi pristop prvostopnega sodišča, po katerem se upošteva uspeh glede na temelj zahtevka ter glede na višino. To metodo je uporabilo tudi pritožbeno sodišče, ki je moralo upoštevaje delni uspeh tožničine pritožbe ponovno odločati o vseh stroških postopka. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da vlogi z dne 10.1.2008 in z dne 15.1.2008 sploh ne obstajata (in za ti vlogi tudi niso niti priglašeni niti odmerjeni stroški); tožnica je vložila v tistem času le vlogo z dne 11.1.2008, v kateri pa argumentirano odgovarja na odgovor na tožbo tožene stranke in je zato potrebno priznati tudi stroške sestave te vloge, pritožbeno stališče, da bi lahko tožnica navedla trditve na samem naroku in ker jih ni, ni upravičena do stroškov sestave te vloge, pa nima podlage v naši procesni ureditvi, ki predstavlja prirejeno kombinacijo načela ustnosti in pisnosti postopka (glej določbo prvega odstavka 7. člena ZPP in tudi 105. člena ZPP).

- K novi stroškovni odločitvi Spremenjen uspeh v pritožbenem postopku je vplival na stroškovno odločitev. Tožničin uspeh po opravljenem pritožbenem postopku znaša 93,68% (od terjanih 9.500,00 EUR je po tem pritožbenem postopku uspela z zneskom 8.300,00 EUR, kar znaša 100 % po temelju in 87,36 % po višini), uspeh tožene stranke je tako le 6,32 %. Tožena stranka mora tako tožnici plačati 93,68 % njenih stroškov, tožnica pa toženi stranki 6,32 % njenih stroškov. Stroški tožnice, kot jih je pravilno odmerilo prvostopno sodišče, znašajo 3.119,50 EUR, stroški tožene stranke pa 2.031,22 EUR. Tako mora tožena stranka tožnici plačati 2.922,34 EUR njenih stroškov, tožnica pa toženi stranki 128,37 EUR. Po medsebojnem pobotanju se pokaže, da mora tožena stranka tožnici plačati 2.793,96 EUR njenih stroškov prvostopnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnica je s svojo pritožbo delno uspela, tožena stranka pa ni uspela in mora zato nositi svoje stroške pritožbenega postopka; odločitev o njenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe. Tožnici pripadajo stroški pritožbenega postopka, ki se nanašajo na uspeh dosežen s pritožbo, to je glede na znesek 3.260,00 EUR. Ti znašajo 339,99 EUR. Natančnejša odmera je razvidna iz stroškovnika navedenega v pritožbi, stroški pa so odmerjeni upoštevaje Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.

Pritožbeno sodišče pa tožnici ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki, saj je ocenilo, da odgovor na pritožbo ni vplival na odločitev o pritožbi in je zato pritožbeno sodišče te stroške ocenilo za nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Glej v teoriji napr.: dr. Nina Plavšak in drugi: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1. do 189. člen“; GV Založba, Ljubljana 2003, stran 87. (2) Ibid: strani 735 in 964. (3) Glede pojma imetništva nevarne stvari glej v teoriji - Ibid: stran 857; v tem delu avtorica komentarja: dr. Dunja Jadek Pensa. (4) Glej v teoriji – Ibid: stran 701 in 702; v tem delu komentatorica dr. Nina Plavšak.