Jedro

Ker je v skladu s prvo alinejo tarifne številke 4 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik) izvršitelj upravičen do enotnega plačila za organizacijo in izvedbo javne dražbe, bi bil izvršitelj v vsakem primeru do navedenega plačila za javno dražbo upravičen, tudi če le-ta po razpisu in organizaciji zaradi določenih okoliščin, npr. zaradi obvestila o poplačilu dolga, prejetega na samem naroku za javno dražbo, dejansko ne bi bila izvedena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnika krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnikoma naložilo, da sta nerazdelno dolžna upniku v roku 8 dni povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 563,11 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožujeta dolžnika. Navajata, da izvršitelj ni upravičen do plačila v zvezi z javno dražbo z dne 24. 1. 2012, saj dražba sploh ne bi smela biti opravljena, ravnanje izvršitelja na javni dražbi pa je bilo nezakonito. Javne dražbe se je namreč želela udeležiti tudi D.G., ki je v obravnavani zadevi vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Upnik je v pravdnem postopku zatrjeval, da naj bi bil osebni avto, ki je predmet izvršbe, v skupni lasti zakoncev, to je prvega dolžnika in tretje D.G.. Ker je slednja pred javno dražbo obvestila izvršitelja, da želi položiti polovico ocenjene vrednosti osebnega avtomobila, to je znesek 2.250,00 EUR, bi bila upravičena, da se ji osebni avtomobil pred javno dražbo odstopi. Vendar pa izvršitelj tretji ni dovolil položiti denarnega zneska, ki ustreza vrednosti deleža prvega dolžnika na osebnem vozilu, in ji je onemogočil pristop na javno dražbo. Po prepričanju pritožnikov zato javna dražba sploh ne bi smela biti opravljena, zato zanjo izvršitelj ne more zahtevati povračila stroškov. Poleg tega naj bi izvršitelj ravnal v nasprotju z določilom 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Izvršitelj bi lahko avtomobil prodal šele, če bi bilo ugotovljeno, kakšen delež na avtomobilu kot skupnem premoženju naj bi imel prvi dolžnik, tretji pa bi moral izvršitelj omogočiti, da uveljavlja predkupno pravico na deležu dolžnika. Dolžnika predlagata razveljavitev izpodbijanega prvostopnega sklepa in priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb. Neutemeljena je pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

5. Pritožnika v svoji pritožbi ne grajata nepravilnosti same odmere v plačilo jima naloženih nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje upniku priznalo na podlagi poročila in delnega obračuna izvršitelja. Izpostavljata pa nepravilnosti pri delu izvršitelja, zaradi katerih naj ne bi bil upravičen do plačila za ta opravljena izvršilna dejanja. Navedeno pa po prepričanju sodišča druge stopnje ne morejo biti upoštevne pritožbene navedbe zoper sklep o nadaljnjih izvršilnih stroških. V kolikor pri opravljanju izvršbe nastanejo določene nepravilnosti, lahko namreč v skladu z 52. členom ZIZ stranka ali udeleženec v postopku od sodišča z vlogo zahteva, naj odpravi nepravilnost, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe. V obravnavani zadevi pritožnika izpostavljata nepravilnosti na javni dražbi, ki naj bi jih zagrešil izvršitelj, ko tretji ni dovolil položiti denarnega zneska, ki ustreza vrednosti deleža prvega dolžnika na osebnem vozilu, niti ji ni dovolil pristopa na javno dražbo. Gre torej za nepravilnosti, ki naj bi jih izvršitelj zagrešil v škodo tretje in ne dolžnikov. Zato bi bila po prepričanju sodišča druge stopnje le tretja legitimirana, da zahteva odpravo omenjenih nepravilnosti. Slednje pa, tudi če bi bile podane, na pravilnost izpodbijanega sklepa o stroških niso mogle vplivati, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6. Dolžnika ne zatrjujeta, da posamezna opravila, za katera je izvršitelj v svojem stroškovniku zahteval plačilo za delo in povračilo stroškov, upnik pa jih je terjal od dolžnikov v povrnitev, ne bi bila opravljena niti da bi bil zaračunani znesek nepravilen oz. previsok. V svoji pritožbi sicer med drugim navajata, da sama javna dražba ne bi bila potrebna, če bi izvršitelj tretji pred javno dražbo dovolil položiti znesek, ki ustreza vrednosti prvega dolžnika na osebnem avtomobilu, ki je predmet izvršbe. Po drugi strani pa izpostavljata, da zaradi ravnanja izvršitelja tretja ni mogla pristopiti na javno dražbo. Ker je v skladu s prvo alinejo tarifne številke 4 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik) izvršitelj upravičen do enotnega plačila za organizacijo in izvedbo javne dražbe, bi bil izvršitelj v vsakem primeru do navedenega plačila za javno dražbo upravičen, tudi če le-ta po razpisu in organizaciji zaradi določenih okoliščin, npr. zaradi obvestila o poplačilu dolga, prejetega na samem naroku za javno dražbo, dejansko ne bi bila izvedena. Sicer pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je možnost solastnika, manj kot polovičnega lastnika, zahtevati, da se mu odstopi stvar, ki je predmet izvršbe, če položi znesek, ki ustreza vrednosti dolžnikovega deleža na tej stvari (tretji odstavek 66. člena ZIZ), izvedena iz pravice tretjega, ki na predmetu izvršbe verjetno izkaže pravico, ki preprečuje izvršbo, zahtevati, da sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno (64. in 65. člen ZIZ). V skladu s prvim odstavkom 66. člena ZIZ sicer oseba, katere solastninski delež na premični stvari, ki je predmet izvršbe, ne presega polovice njene vrednosti, ne more zahtevati, da se izvršba glede njenega deleža izreče za nedopustno, ima pa pravico iz zneska, doseženega s prodajo stvari, zahtevati izplačilo svojega solastninskega deleža, v skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZIZ pa tudi, da se ji odstopi stvar, ki je predmet izvršbe, če položi znesek, ki ustreza vrednosti dolžnikovega deleža na tej stvari. Enako kot pri ugovoru tretjega je po mnenju sodišča druge stopnje tudi zahtevo iz tretjega odstavka 66. člena ZIZ potrebno nasloviti na sodišče, ki je edino pristojno o njej odločati, in ne na izvršitelja. Upoštevaje, da je bil v obravnavani zadevi predlog tretje za odlog izvršbe že pravnomočno zavrnjen (list. št. 102 – 104 spisa), taka zahteva tretje (tudi če bi bila pravilno podana) na delo izvršitelja (konkretno na izvedbo javne dražbe) ne more imeti nobenega vpliva.

7. Tudi uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava je pokazal, da so bili dolžnikoma v povrnitev naloženi nadaljnji izvršilni stroški upnika odmerjeni na podlagi poročila izvršitelja (list. št. 136 spisa) in v skladu s Pravilnikom (kot vse podrobneje izhaja iz 4. točke obrazložitve prvostopnega sklepa), pa tudi nadaljnje priglašene stroške upnika poleg plačila izvršitelja je sodišče prve stopnje pravilno priznalo v manjšem obsegu od priglašenega (5. točka obrazložitve prvostopnega sklepa).

8. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker dolžnika s pritožbo nista uspela, krijeta v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ sama svoje stroške pritožbenega postopka.