Jedro

Sodišče meni, da je ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 248. člena ZUP sicer dopustno, da drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe v svoji odločbi navede tudi dodatne razloge za odločitev, ki jih prvostopenjski organ ni navajal (konkretno, da razširi materialno podlago sprejete odločitve), vendar pa mora, ob upoštevanju tožnikove pravice do izjave, s svojim videnjem (tudi) glede uporabe materialnega prava, ki je drugačno (širše) od utemeljitve prvostopenjskega organa, tožnika seznaniti in mu omogočiti, da se do tega opredeli. Drugostopenjski organ pa tožnika s svojimi stališči ni seznanil, torej mu ni pojasnil, na katerih materialnih predpisih temelji njegova presoja, da je izpodbijana odločitev zakonita. To pa pomeni, da se tožnik do njegovih stališč ni mogel izjaviti, kar je bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, Inšpekcijska pisarna Postojna, št. 06122-1868/2019/8 z dne 8. 1. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, Inšpekcijska pisarna Postojna (v nadaljevanju gradbeni inšpektor ali prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 06122-1868/2019/8 z dne 8. 1. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odločil, da mora tožnik takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo objekta tlorisnih dimenzij 7,0 m x 5,0 m, del objekta etažne višine P+M, drugi del etažne višine P, in prizidek na vzhodni stranki objekta tlorisnih dimenzij 0,6 m - 3,60 m x 4,10 m - 6,70 m, etažne višine K, vse na zemljišču s parc. št. 2182 k.o. ... (1. točka izreka). Določil je, da mora tožnik ta objekt odstraniti do 20. 10. 2020 in zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje (2. točka izreka) ter da se bo, če tega ne bo izvršil, zoper njega začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za objekte je gradbeni inšpektor izrekel prepovedi iz 93. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), nadalje določil, da se objekt po vročitvi odločbe označi s tablo (5. točka izreka), da se vloga za ustavitev ali vsaj prekinitev inšpekcijskega postopka zavrže (6. točka izreka), da morebitna pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (7. točka izreka) ter da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (8. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je bilo ob inšpekcijskem pregledu dne 9. 7. 2019 ugotovljeno, da je prvi del tožnikovega objekta lesena brunarica, drugi del leseni nadstrešek, tretji pa nadstrešek nad balkonom. Nad celotnim objektom je lesena simetrična dvokapnica z opečno kritino. Objekt je na južni strani zasut. V pritličju prvega dela objekta je kuhinja, dnevni prostor in dostop do mansarde preko enoramnih lesenih stopnic, v mansardi pa so sobe. Na vzhodni strani je prizidek, ki je zasut s treh strani. Njegov strop, ki je obenem streha, je armiranobetonska plošča, prekrita z zemljo, drugi del pa je nadstrešek, namenjen spravilu različnega orodja. Objekt ni priključen na javno vodovodno in električno omrežje.

3. Na zahtevo gradbenega inšpektorja je tožnik v svoji izjavi navajal, da je bil investitor gradnje opisanega objekta pokojni A. A., po katerem je na objektu pridobil lastninsko pravico 24. 4. 2012. Takrat je prevzel zaščiteno kmetijo, vključno s sporno nepremičnino, ki je enaka, kot je bila v trenutku, ko je na njej pridobil lastninsko pravico in skupaj z ostalimi nepremičninami tvori celoten kompleks kmetije. Gradnja tega objekta se je pričela v letu 2000, zadnja dela pa so bila opravljena v letu 2002. Ob pričetku gradnje je bil star 12 let in zanjo niti ni vedel. Objekt se ne uporablja redno, pač pa le občasno za kmetijske namene, vzdržuje pa ga z namenom, da preprečuje njegovo propadanje. Gradbeno dovoljenje za objekt ni bilo pridobljeno, saj v času gradnje to za takšne objekte ni bilo potrebno, je pa pripravljen objekt legalizirati, če je to potrebno, in tudi poravnati vse dajatve. Objekt je po navedbah tožnika manjših dimenzij od tistih, ki jih je ugotovil gradbeni inšpektor. Po opravljenem ogledu je stopil v kontakt s pristojnim podjetjem, ki je registrirano za krajinsko arhitekturo, urbanistično in drugi projektiranje z namenom, da bi objekt preuredil in namenil dopolnitvi turistične dejavnosti na kmetiji.

4. Prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve citira za zadevo relevantne določbe 17. točke prvega odstavka 3. člena, prvega odstavka 4. člena in 82. člena GZ. Pojasnjuje, da je objekt glede na njegove dimenzije nelegalni objekt, saj zanj ni bilo pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje. Skladno s tem zaključkom so bili tožniku izrečeni ukrepi, ki jih za nelegalne objekte določa GZ, to je ustavitev gradnje in odstranitev objekta, za objekt pa izrečeni ukrepi, določeni s prvim odstavkom 93. člena tega zakona. Določeno je bilo tudi, da se objekt v skladu s prvim odstavkom 96. člena GZ označi s tablo. Prvostopenjski organ še ugotavlja, da je je tožnik predlagal ustavitev ali prekinitev inšpekcijskega postopka, vendar pa je ta njegov predlog zavrgel. Postopek se je namreč pričel po uradni dolžnosti in se zato lahko ustavi ali prekine le z odločitvijo inšpektorja in ne na predlog stranke.

5. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 0612-33/2020/3 z dne 12. 2. 2021, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je povzelo vsebino tožnikove pritožbe in odločitve prvostopenjskega organa, ki ji je pritrdilo. Pojasnilo je še, da v zadevi ni sporno, da je tožnik pravni naslednik investitorja, v skladu s tretjim odstavkom 79. člena GZ pa se inšpekcijski ukrepi izrekajo tudi pravnim naslednikom inšpekcijskega zavezanca. Na odločitev v zadevi ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je v postopku sodeloval korektno, da je upošteval navodila in nasvete inšpektorja ter da bo, če bo to potrebno, izpeljal postopek legalizacije objekta. V predmetnem postopku je namreč pomembna le ugotovitev, ali ima investitor za gradnjo ustrezno upravno odločbo, ki pa je tožnik nima. Poudarja, da upravni organ odločitev sprejme po dejanskem in pravnem stanju v času izdaje prvostopenjske odločbe, morebitna kasnejša pridobitev gradbenega dovoljenja pa na odločitev v postopku ne more vplivati, prav tako tudi ne načrtovanje tožnika, da bi sporni objekt vključil v turistično ponudbo kmetije. Drugostopenjski organ ne dvomi v pravilnost opravljenih izmer objekta, saj je gradbeni inšpektor oseba, ki je ustrezno usposobljena na področju gradbeništva ali arhitekture ter ima delovne izkušnje s področja graditve objektov. Trditve, da naj bi prišlo pri meritvah objekta do napak, tožnik ni izkazal s primernim dokazom. Drugostopenjski organ se ne strinja s tožnikovo pritožbeno navedbo, da v izpodbijani odločbi ni pojasnjena materialnopravna podlaga, zaradi katere je gradbeni inšpektor štel, da je sporni objekt nelegalni objekt, saj je to v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljeno. Dodaja, da se je sporni objekt pričel graditi v času veljavnosti Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUreP-1), ki je za tovrstno gradnjo ali za drugačen poseg v prostor predpisoval lokacijsko dovoljenje ali odločbo o dovolitvi priglašenih del, vendar pa tožnik ni predložil dokazov, da bi bilo tako dovoljenje oziroma odločba pridobljeno.

6. Drugostopenjski organ v nadaljevanju pojasnjuje, kdaj se je po kasneje veljavnih Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost in Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost gradnje štelo, da je objekt enostaven objekt. Ugotavlja, da po določbi 5. člena GZ izdaja gradbenega dovoljenja za enostaven objekt ni potrebna. Te objekte opredeljuje Uredba o razvrščanju objektov, ki v 8. členu določa, da je enostaven objekt stavba, če ima smo eno etažo, če njena višina ne presega 4 m, če njena globina ne presega 1 m in če njen nosilni razpon ne presega 4 m. Ugotavlja, da sporni objekt tudi po teh pravilih ni enostavni objekt in bi zato moralo biti za njegovo izgradnjo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Sporni objekt je torej nelegalni objekt, če pa je objekt nelegalen, gradbeni inšpektor na podlagi 82. člena GZ odredi, da se njegova gradnja ustavi, objekt pa odstrani in zemljišče vrne v prvotno stanje. Po presoji drugostopenjskega organa je bila zato izpodbijana odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Ocenjuje, da je rok ki ga je prvostopenjski organ določil za izvršitev izpodbijane odločbe primeren, tožnik pa ni utemeljil, zakaj naj bi bil prekratek, tako kot zatrjuje. Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega organa, da zavrže tožnikov predlog za ustavitev ali prekinitev predmetnega postopka, kar je v izpodbijani odločbi pojasnil že prvostopenjski organ in se temu stališču drugostopenjski organ pridružuje. Tožniku je bila v postopku dana možnost, da se o stališčih prvostopenjskega organa izjavi, njegovo sklicevanje, da je na območju pristojnosti Gradbenega inšpektorata Območna enota Koper nelegalnih več objektov, pa ni razlog, ki bi lahko vplival na sprejeto odločitev.

7. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in inšpekcijski postopek ustavi, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka. Pojasnjuje, da je pristopil k legalizaciji spornega objekta, vendar pa je inšpektor kljub temu opravil več nenapovedanih obiskov, izdal sklepe o dovolitvi izvršbe, zoper njega pa je uvedel tudi prekrškovni postopek. Tožena stranka v postopku ni upoštevala njegovih navedb in pripomb, četudi je vseskozi pojasnjeval okoliščine gradnje, korektno sodeloval v postopku, poudarjal pa tudi, da bo sledil vsem napotkom in navodilom gradbenega inšpektorja in da bo objekt legaliziral. Pojasnil je tudi, da ima vse pripravljeno na začetek gradnje turističnega objekta, vključno z vsemi potrebnimi dovoljenji, sporni objekt pa da bo dopolnitev te dejavnosti. To je nenazadnje tudi v interesu Občine Pivka in države, saj bodo od izvajanja te dejavnosti pobrani davki, na pivškem pa se bo izboljšala lokalna turistična ponudba.

8. Tožnik trdi, da dejanske okoliščine, na katerih tožena stranka utemeljuje izpodbijano odločbo, ne držijo, saj objekt s takimi dimenzijami in lastnostmi, kot so navedene v izpodbijani odločbi, na parc. št. 2182 k.o. ... ne obstaja. Če je imela tožena stranka v mislih leseno brunarico, je ta bistveno manjših dimenzij, ki skupaj ne presegajo 32 m2 tlorisne površine, nobena stranica pa ne dosega sedmih metrov. Gre za napačno meritev inšpektorja, ki v objekt ni nikoli vstopil, bi mu pa tožnik po predhodni najavi to vsekakor omogočil. V objektu ni betonskega stropa, pač pa gre za leseno konstrukcijo, prav tako k brunarici ni dograjen prizidek. Ob vhodu je le provizorična niša, namenjena prostoru za koš za smeti in orodje, kot so lopate in metla. Iz obrazložitve odločbe ne izhaja, na kakšen način je tožena stranka prišla do napačnih izmer in ugotovitev. Odločitev je že zato nepravilna in posledično neizvršljiva ter lahko celo nična. Odločbe se tudi ne da preizkusiti, saj ni priložena nobena skica, fotografija ali načrt. Ker pritožbeni organ ni sledil njegovemu predlogu, da se postopek ustavi, bi bilo treba v ponovnem postopku opraviti ustrezne meritve objekta, saj bi se šele s tem ugotovilo, za kakšen objekt gre. Če tožena stranka ne razpolaga z ustreznimi znanji in pripomočki za izvedbo meritev, naj v zadevi angažira izvedenca ustrezne stroke, npr. gradbene in/ali arhitekturne.

9. Tožena stranka po mnenju tožnika ni pojasnila materialnopravne podlage, zaradi katere meni, da je sporni objekt nelegalen. V izpodbijani odločbi je zgolj splošno navedla, da tožnik za objekt ni pridobil gradbenega dovoljenja, ne da bi pojasnila, kateri predpis bi bilo treba upoštevati in kako je objekt uvrščen sedaj in kako je bil uvrščen v času gradnje. Odločbe se zaradi opisanih pomanjkljivosti ne da preizkusiti. Tožnik je med postopkom zatrjeval, da gradbeno dovoljenje za sporni objekt po predpisih, veljavnih v času začetka gradnje, ni bilo potrebno. Gradnja je bila namreč začeta in končana še pred uveljavitvijo Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči. Tožnik meni, da gre pri spornem objektu za enostaven objekt, četudi to ne bi držalo, pa ima odprto možnost njegove legalizacije po 114. členu GZ. Tožena stranka je imela možnost, da po 82. členu v povezavi s 86. členom GZ odredi, da se objekt "drugače sanira" oziroma, da "odredi odpravo nepravilnosti", ne pa nujno zahtevati odstranitev objekta. Prav tako ni preverila, ali je možna sanacija objekta s preureditvijo, npr. z znižanjem strehe, z odstranitvijo določenega dela objekta, ipd. Odločitev v 1. točki izreka pa je tudi sicer brezpredmetna, saj se zahteva ustavitev gradnje, četudi se ta na objektu ne izvaja, pač pa se objekt le vzdržuje z namenom preprečevanja njegovega propadanja. Brez obrazložitve pa je tudi odločitev tožene stranke glede roka, določenega za odstranitev objekta. Drugostopenjski organ je opisane pomanjkljivosti sicer skušal odpraviti z navajanjem materialnih podlag za sprejeto odločitev, kar je samo po sebi nedopustno. Predvsem pa bi moralo biti tožniku v postopku omogočeno, da zavaruje svoje pravice in da se uporabijo ukrepi, ki so zanj ugodnejši. 10. Tožnik še navaja, da je tožena stranka zavrgla njegov predlog za ustavitev ali prekinitev postopka, četudi noben predpis takega predloga ne prepoveduje. Tožena stranka tožniku tudi ni dala realne možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kar je kršitev načela zaslišanja stranke. Tako možnost je tožniku ponudila zgolj formalno, saj se do njegovega odgovora nato niti ni opredelila, kar je bistvena kršitev določb postopka.

11. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

12. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2024 sodišče obvestil, da je za sporni objekt po vložitvi tožbe pri Upravni enoti Postojna pridobil dovoljenje za objekt daljšega obstoja brez gradbenega dovoljenja št. 351-151/2023-6236-10 z dne 31. 8. 2023. To dokazuje, da je bila izpodbijana odločba izdana vsaj preuranjeno, glede na pojasnila, ki jih je tožnik predložil gradbenemu inšpektorju, pa je tudi nezakonita.

13. Sodišče je pripravljalno vlogo vročilo toženi stranki, ki se nanjo ni odzvala.

K točki I izreka:

14. Tožba je utemeljena.

15. Po določbi prvega odstavka 4. člena GZ, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, je za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta treba: (-) imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje; in (-) začetek gradnje objekta prijaviti v skladu s 63. členom tega zakona. Gradbeno dovoljenje za gradnjo in prijava začetka gradnje nista pogoj za: (-) enostaven objekt, vzdrževanje objektov in vzdrževalna dela v javno korist; (-) začasen objekt; in (-) izvrševanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa (prvi odstavek 5. člena GZ). Gradnja v teh primerih ne sme biti v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, predpisi, s katerimi se podrobneje določijo bistvene in druge zahteve, in drugimi predpisi (tretji odstavek 5. člena GZ). Objekt, ki se gradi ali ki je zgrajen brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja ali v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, če ga gradbeno - tehnično ni mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem, je nelegalen objekt, prav tako pa sta nelegalen objekt tudi: (-) objekt, za katerega je bilo gradbeno dovoljenje ali dovoljenje za objekt daljšega obstoja odpravljeno ali razveljavljeno in (-) objekt, za katerega ni predpisano gradbeno dovoljenje, če je zgrajen v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom ali drugim predpisom občine (18. točka prvega odstavka 3. člena GZ). V primeru nelegalnega objekta gradbeni inšpektor, drug pristojni inšpektor ali občinski inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča (prvi odstavek 82. člena GZ).

16. Predmet presoje v tem postopku upravnega spora je izpodbijana odločba; sodišče je njeno pravilnost in zakonitost zato presojalo glede na dejansko stanje in materialno podlago v času njene izdaje. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik za objekt, lociran na zemljišču s parc. št. 2182 k.o. ..., v času izdaje izpodbijane odločbe ni imel gradbenega dovoljenja. Sporno tudi ni, da je lastnik te nepremičnine ter da je sporni objekt pridobil ob tem, ko je po svojem pravnem predniku prevzel zaščiteno kmetijo, katere sestavni del je tudi ta objekt. 17. Tožnik ugovarja, da v postopku gradbenega inšpektorja ne bi smel biti zavezanec, ki bi mu bilo mogoče naložiti izvršitev inšpekcijskih ukrepov, saj je objekt zgradil njegov pravni prednik v času, ko je bil sam star 12 let in za gradnjo ni niti vedel. Sodišče takemu tožnikovemu stališču ne sledi, saj je inšpekcijski zavezanec v postopku inšpekcijskega nadzora sicer investitor, vendar pa se inšpekcijski ukrepi po GZ izrekajo tudi njegovim pravnim naslednikom in jih zavezujejo (prvi in tretji odstavek 79. člena GZ). Prav tako ne sledi tožnikovemu stališču, da bi morala tožena stranka presoditi, ali je izrečeni ukrep odstranitve objekta sorazmeren in skladno s tem preveriti, ali bi ga bilo mogoče legalizirati oziroma ga s posegi prilagoditi tako, da gradbeno dovoljenje zanj ne bi bilo potrebno. Če se namreč ugotovi, da je objekt nelegalen (torej, da bi moral zavezanec zanj pridobiti gradbeno dovoljenje, pa takega dovoljenja nima), lahko gradbeni inšpektor v skladu s prvim odstavkom 82. člena GZ izreče izključno ukrep ustavitve gradnje in odstranitve objekta ter vzpostavitve v prejšnje stanje, vse na stroške inšpekcijskega zavezanca. Prilagoditve objekta, kot jih navaja tožnik, bi bile mogoče le, če bi bil objekt neskladen, torej objekt, za katerega bi bilo izdano gradbeno dovoljenje, bi pa njegova izgradnja od tega dovoljenja odstopala, kar pa za sporni objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, ne velja.

18. Sodišče tudi ne sledi tožnikovi trditvi, da meritve, ki jih je opravil gradbeni inšpektor, niso pravilne, saj za to, da naj bi bile napačne, ni predložil nobenega dokaza. Kot pravilno ugotavlja drugostopenjski organ, je gradbeni inšpektor ustrezno usposobljena oseba, ki pozna področje gradbeništva in s tem povezane meritve, njegove zaključke o tem pa bi lahko ovrgel le temu nasproten dokaz, ki pa ga tožnik ni predložil. Ker je navajal, da je pri meritvah prišlo do napake, je bilo na njem dokazno breme, da to tudi dokaže. Sodišče nadalje meni, da ni utemeljen niti tožnikov ugovor, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je postavljeni rok za odstranitev objekta primeren. Tožena stranka je ta rok ocenila kot primeren glede na lastnosti spornega objekta, kolikor pa tožnik meni, da je prekratek, bi moral to svojo trditev utemeljiti, pa tega ni storil. 19. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je odločitev tožene stranke, ki je zavrgla njegovo vlogo za ustavitev postopka, nepravilna in da bi morala o tem predlogu odločiti po vsebini. Ustavitev inšpekcijskega postopka je namreč vsebinska odločitev inšpektorja, ki postopek ustavi takrat, ko ugotovi, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa (prvi odstavek 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, v nadaljevanju ZIN). Kot je pravilno pojasnil drugostopenjski organ, se določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede postopkovnih predlogov strank (in drugih postopkovnih pravil) uporabljajo le, če gre za vprašanja, ki niso urejena z ZIN ali s posebnimi zakoni (drugi odstavek 3. člena ZIN). Ker ustavitev inšpekcijskega postopka ureja prej opisani 28. člen ZIN, se je torej tožena stranka utemeljeno oprla na to zakonsko določbo, odločila, da o tožnikovem predlogu za ustavitev inšpekcijskega postopka ne more odločati po vsebini in ga zavrgla. Pravilna pa je tudi njena odločitev, da zavrže tožnikov predlog za prekinitev postopka. Ker prekinitve postopka ZIN ne ureja, je podlaga za to v določbah ZUP. ZUP ureja prekinitev postopka v 153. členu1, kjer taksativno našteva razloge, zaradi katerih je prekinitev postopka dopustna, med temi pa ni razlogov, na katere se sklicuje tožnik (da bi tožena stranka prekinila postopek za čas postopka legalizacije objekta). To pomeni, da tožnikov predlog za prekinitev postopka ne izpolnjuje procesnih predpostavk za njegovo obravnavo in je zato odločitev tožene stranke, da ga zavrže, utemeljena.

20. Sodišče pa pritrjuje tožniku, da mu je bila v postopku tako prvostopenjskega, predvsem pa drugostopenjskega organa kršena pravica do izjave. Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS je v sklepu, opr. št. X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015, sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. Prav s slednjim pa tožena stranka tožnika ni seznanila.

21. Iz upravnega spisa izhaja, da je gradbeni inšpektor tožnika s svojimi ugotovitvami seznanil z dopisom št. 06122-1868/2019/4 z dne 3. 9. 2019. Pojasnil mu je, kaj je ugotovil ob inšpekcijskem pregledu spornega objekta dne 9. 7. 2019, nadalje pa še, da je tožnik ob tem, ko ga je seznanil z uvedenim postopkom, sporočil na kakšen način je pridobil objekt, kdaj se je gradnja izvajala, za kaj se objekt uporablja, da za objekt ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje ter da je objekt pripravljen legalizirati in poravnati ustrezne dajatve. Seznanitev tožnika je prvostopenjski organ zaključil s pojasnilom, da se sporni objekt po sedaj veljavni Uredbi o razvrščanju objektov uvršča med manj zahtevne objekte, za katere je v skladu z GZ treba pridobiti gradbeno dovoljenje in še dodal, da je bilo za tak objekt treba gradbeno dovoljenje pridobiti tudi v času njegove gradnje in po kasnejših predpisih. Šele drugostopenjski organ je po tem, ko je tožnik v pritožbenem postopku ugovarjal, da gradbeni inšpektor ni pojasnil materialnopravne podlage, zaradi katere meni, da je objekt nelegalen, razširil obrazložitev sprejete odločitve s tem, da je pojasnil, kakšne so bile razvrstitve objektov glede na predpise oziroma podzakonske akte, ki so veljali od uveljavitve ZGO-1 dalje. Navedel je, da je pomanjkljivost izpodbijane odločbe, ki takega pojasnila ni obsegala, s tem saniral, da pa ta ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe (7. stran drugostopenjske odločbe). Očitno torej je, da je drugostopenjski organ zaznal pomanjkljivosti v postopku prvostopenjskega organa, njegovo odločitev pa štel za vsebinsko pravilno in zato v obrazložitvi drugostopenjske odločbe natančno pojasnil materialno podlago, na kateri temelji sprejeta odločitev.

22. Sodišče meni, da je ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 248. člena ZUP2 sicer dopustno, da drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe v svoji odločbi navede tudi dodatne razloge za odločitev, ki jih prvostopenjski organ ni navajal (konkretno, da razširi materialno podlago sprejete odločitve), vendar pa mora, ob upoštevanju tožnikove pravice do izjave, s svojim videnjem (tudi) glede uporabe materialnega prava, ki je drugačno (širše) od utemeljitve prvostopenjskega organa, tožnika seznaniti in mu omogočiti, da se do tega opredeli.3 Drugostopenjski organ pa tožnika s svojimi stališči ni seznanil, torej mu ni pojasnil, na katerih materialnih predpisih temelji njegova presoja, da je izpodbijana odločitev zakonita. To pa pomeni, da se tožnik do njegovih stališč ni mogel izjaviti, kar je bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

23. Tožnik utemeljeno opozarja, da je v drugostopenjski odločbi sicer pojasnjena kronologija spreminjanja predpisov s področja graditve objektov oziroma njihovega razvrščanja, ni pa pojasnjeno, na podlagi katerih dejanskih podatkov o sporni stavbi tožena stranka zaključuje, da ta ne izpolnjuje meril za enostavni objekt iz Priloge 1 Uredbe o razvrščanju objektov (in s tem meril, ki dopuščajo postavitev objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja). Sodišče ugotavlja, da v obrazložitvi drugostopenjske odločbe ni pojasnjeno, kaj je bila podlaga za zaključek, da nosilni razpon objekta presega 4 m (in da zato ni enostavni objekt), saj ta podatek v zapisniku o opravljenem inšpekcijskem pregledu ni naveden, pač pa so navedene le tlorisne dimenzije objekta in njegova etažna višina. Ugotovitve drugostopenjskega organa, da znaša nosilni razpon objekta 4 m, zato ni mogoče preizkusiti, s tem pa tudi ne preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje v tej smeri v celoti raziskano in razjasnjeno. Vsekakor pa je mogoče pritrditi tožniku, da ni bilo razjasnjeno dejansko stanje glede strehe na objektu, za katero tožena stranka trdi, da je armiranobetonska, tožnik pa navaja, da je lesena. Do te njegove trditve se nista opredelila ne prvostopenjski in ne drugostopenjski organ, predvsem pa nista pojasnila, na kakšen način je bilo ugotovljeno iz kakšnega materiala je streha izdelana, saj je gradbeni inšpektor pregled opravil sam, brez tožnikove navzočnosti. Ta okoliščina ostaja zato nerazjasnjena, v tem obsegu pa dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

24. Ob upoštevanju vsega povedanega sodišče zaključuje, da je tožnikova tožba iz razlogov, kot so opisani od 20. do 23. točke te obrazložitve, utemeljena in ji je na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Tožena stranka pa naj v ponovljenem postopku upošteva tudi to, da je tožnik v času teka tega postopka pri Upravni enoti Postojna dne 31. 8. 2023 pridobil dovoljenje za objekt daljšega obstoja brez gradbenega dovoljenja št. 351-151/2023-6236-10 za počitniški objekt in oporni zid na zemljišču s parc. št. 2182 k.o. Zagorje ter naj v zvezi s tem preveri, ali se to gradbeno dovoljenje nanaša (legalizira) na sporni objekt. Če bo tožena stranka prišla do zaključka, da je s pridobitvijo dovoljenja za objekt daljšega obstoja brez gradbenega dovoljenja sporni objekt legaliziran in da zato ni več podlage za vodenje inšpekcijskega postopka, naj v skladu s tem ter ob upoštevanju ustreznih določb ZIN sprejme temu skladno odločitev.

25. Odločitev v zadevi je sodišče sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj sta obe stranki obravnavi odpovedali in soglašali, da sodišče odločitev sprejme na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov ter listin upravnega spisa.

K točki II izreka:

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetniška družba. Za tožbo plačano sodno takso bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Prvi odstavek 153. člena ZUP določa: "Postopek se prekine s sklepom: 1) če stranka umre in pravica ali obveznost oziroma pravna korist, ki se uveljavlja v postopku lahko preide na pravne naslednike; organ v takem primeru obvesti morebitne pravne naslednike o možnosti vstopa v postopek in jim vroči sklep; 2) če stranka izgubi poslovno sposobnost, pa v postopku nima pooblaščenca in se ji ne postavi začasnega zastopnika; organ v tem primeru vroči sklep o prekinitvi postopka skrbstvenemu organu; 3) če zakoniti zastopnik stranke umre ali izgubi poslovno sposobnost, stranka pa nima pooblaščenca ali zakonitega zastopnika in se ji tudi ne postavi začasnega zastopnika; organ v tem primeru vroči sklep o prekinitvi postopka skrbstvenemu organu, v primeru pravnih oseb pa se o tem obvesti organ za imenovanje zakonitega zastopnika; 4) če so za stranko nastopile pravne posledice uvedbe stečajnega postopka; sklep se vroči stečajnemu dolžniku; 5) če organ sklene, da ne bo sam reševal predhodnega vprašanja, oziroma ga po zakonu ne more reševati. 2 Tretji odstavek 248. člena ZUP določa: "Če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. " 3 Smiselno prim. sodbo Upravnega sodišča I U 832/2016 z dne 20. 4. 2017.