Jedro

Dejstvo, da se državna tožilka ob spremembi obtožbe ni sklicevala na zakonsko določen razlog za presojo dopustnosti spremembe obtožnice, ne pomeni, da je bilo obsojencu onemogočeno, da bi se seznanil o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe in tudi njene spremembe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 143/2003 z dne 19.3.2008 obsojenega A.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ ter mu izreklo kazen 6 (šest) mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, odločilo pa, da je dolžan plačati povprečnino v znesku 300,00 EUR. Z isto sodbo je sodišče obdolženega A.K. po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za poskus kaznivega dejanja ropa po prvem in tretjem odstavku 213. člena v zvezi s 25. členom KZ in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom I Kp 1008/2008 z dne 11.6.2009 zavrnilo zagovornikovo pritožbo, vloženo zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sodno takso. Pritožbi okrožne državne tožilke je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu (točka IV) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik je zoper pravnomočni del navedene sodbe pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, in sicer 1., 3. in 4. točke 370. člena ZKP in 22., 23. ter 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Nasprotuje očitku zahteve glede pomanjkanja subjektivnih elementov, zavrača pa tudi razloge, povezane z modifikacijo obtožnice. Po njegovem stališču je pomembno, da modifikacija ne spreminja bistvene vsebine očitka, pač pa pomeni le konkretizacijo okoliščin, zaradi katerih je obsojenec vedel, da gre za kriminalno dejavnost in za predmet, ki izvira iz take dejavnosti.

5. Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja - bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker o odločilnem dejstvu, GSM aparatu, obstaja „razlika med izrekom in sodbo“ tako, da je ni mogoče preizkusiti in ker je izrek napadene sodbe nerazumljiv oziroma v nasprotju z razlogi sodbe glede navedbe v opisu dejanja, da je bil GSM aparat pridobljen s kaznivim dejanjem, pri katerem je bil obsojenec zraven, kakor tudi, da je bil zraven pri dogovoru o storitvi kaznivega dejanja ropa, čeprav zanj ni bil obsojen; - kršitev 344. člena ZKP, 29. člena Ustave, b. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP ter 22. in 23. člena Ustave, ker je sprememba obtožnice bila izvedena v nasprotju s 344. členom ZKP, ker državna tožilka ni obrazložila spremembe obtožnice ter spremembo uveljavila na način, ki škoduje obsojencu in mu otežuje položaj in ker je pritožbeno sodišče o enakem vprašanju zavzelo različna stališča v tej zadevi in v zadevi I Kp 461/2002 z dne 22.8.2002. 7. V opisu kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek prvostopenjske sodbe je med ostalim navedeno, da je obsojeni A.K. sprejel GSM aparat Ericsson, tip 128, v vrednosti 208,64 EUR. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je obsojenec neposredno po dejanju, opisanem pod točko II prejel GSM aparat znamke Ericsson T28. Sodišče druge stopnje je enak pritožbeni ugovor, ki je ponovljen v zahtevi za varstvo zakonitosti, presodilo in sklepalo, da gre pri izpustitvi številke ena za očitno pisno napako, da se ugotovljena pomanjkljivost ne nanaša na odločilno dejstvo, ter zavrnilo pritožbeni očitek, da je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe je podano samo, če se nanaša na določeno pravno relevantno dejstvo. Sodišče je vezano na izrečeno in javno razglašeno sodbo in zato morajo biti razlogi sodbe skladni z izrekom razglašene sodbe. Nasprotja ni in tudi ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če je nasprotje posledica očitnih pisnih in računskih pomot, ki jih je mogoče popraviti s posebnim sklepom (prvi odstavek 365. člena ZKP). Pomanjkljivost, ki jo vsebuje obrazložitev prvostopenjske sodbe in ki se nanaša na navedbo tipa GSM aparata je, kot je utemeljeno zaključilo pritožbeno sodišče, posledica očitne pisne napake, ki jo lahko sodišče odpravi s posebnim sklepom. Glede na dejanske zaključke in ostale razloge prvostopenjske sodbe, ni mogoče sklepati, da gre v obrazložitvi prvostopenjske sodbe za navedbo drugega GSM aparata, kot je opredeljen v izreku.

9. Obsojencu je očitano kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ, ki je storjeno z direktnim naklepom. Storilec se namreč zaveda, da je bila stvar, ki si jo pridobi (prikrije ali razpeča), pridobljena s kaznivim dejanjem. V zaključnem delu opisa kaznivega dejanja je z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin opredeljena obsojenčeva zavest o nezakonitem izvoru GSM aparata. V skladu s tem je sodišče ugotovilo in obrazložilo obsojenčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja in dejanje pravilno pravno opredelilo. V takem položaju izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv in tudi ni v nasprotju z njenimi razlogi. Povsem jasno je namreč, za katero kaznivo dejanje gre, obrazložitev sodbe v zvezi z odločilnimi dejstvi tudi ni v nasprotju z opisom dejanja, ki ga vsebuje izrek. Zato zahteva neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Okrožna državna tožilka je na glavni obravnavi 30.1.2008 spremenila obtožbo v zvezi s kaznivim dejanjem, očitanim obsojenemu A.K. (in tudi obsojenemu B.D.) glede vrednosti GSM aparatov, v ostalem pa besedilo „pri tem pa sta vedela, da so bili predmeti vzeti z dejanjem, opisanim pod točko zgoraj“ nadomestila z navedbo „pri tem pa sta vedela, da sta oba aparata pridobljena s kaznivim dejanjem velike tatvine, opisanim pod točko II, saj sta bila zraven, prav tako pa sta bila zraven pri dogovoru o storitvi kaznivega dejanja ropa, katerega so skladno z dogovorom tudi skupno poskušali izvršiti na način, kot je opisano pod točko I“. Zaradi priprave obrambe na spremenjeno obtožbo je sodišče prve stopnje glavno obravnavo preložilo na dne 19.3.2008 in pisno spremembo obtožbe vročilo obsojencu in zagovorniku.

11. Sodišče prve stopnje je v sodbi (14. in 15. stran prvostopenjske sodbe) navedlo razloge, zaradi katerih je dovolilo spremembo obtožbe. Po presoji sodišča ni odločilno, da okrožna državna tožilka ni navedla zakonsko določenih razlogov za spremembo obtožbe, ker so pogoji za tako spremembo predpisani v določbah 344. člena ZKP, iz vsebine spremenjene obtožbe pa je razvidno, da je bila spremenjena le v obsegu, ki ga je po oceni državne tožilke narekovalo stanje postopka na glavni obravnavi. Hkrati je sodišče poudarilo, da je spremenjena obtožba ostala v okviru istega historičnega dogodka in istih obdolžencev kot prvotna obtožba. Glede na to in glede na dano možnost priprave obrambe je sodišče prve stopnje sklepalo, da je bila obtožba spremenjena skladno s 344. členom ZKP in zato njena sprememba tudi dopustna.

12. Višje sodišče je zavrnilo ugovore, s katerimi je pritožba izpodbijala navedeno odločitev in razloge prvostopenjske sodbe. Bistvo utemeljitve sodišča druge stopnje, ki je izhajalo tudi iz stališč, zavzetih v odločbah Vrhovnega sodišča in ustavnih odločbah, je v sklepanju, da je sprememba obtožnega akta s strani tožilstva vse do konca glavne obravnave dopustna, če tožilec presodi, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot je bilo zatrjevano v obtožbi, ob pogoju, da to še vedno temelji na istem historičnem dogodku, lahko pa ima spremenjena obtožnica spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar ne na način, da bi to predstavljalo drugo ali drugačno kaznivo dejanje, saj bi nedovoljeno spremembo obtožbe sodišče sankcioniralo na način, predviden v 3. točki 352. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je presodilo tudi ostale pritožbene navedbe, nanašajoče se na spremembo obtožbe.

13. Stališče, ki sta ga nižji sodišči zavzeli v zvezi s pravico pristojnega tožilca do dopustnosti spremembe obtožnice na glavni obravnavi, je v skladu z dosedanjo ustavno in sodno prakso, ki je posledica sistemske ureditve kazenskega postopka in razmerja med procesnimi pravicami obeh strank. Pri tem je treba znova opozoriti na odločbo Ustavnega sodišča U-I-289/95 z dne 4.12.1997, v kateri je med drugim poudarjeno, da pravica do spremembe obtožnice na glavni obravnavi sama po sebi ni v neskladju z ustavnimi jamstvi v kazenskem postopku, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Glede prvega pogoja je Ustavno sodišče navedlo, da lahko predstavlja zlorabo pravice že okoliščina, da se sprememba uveljavlja na način, ki škoduje obdolžencu ali pa mu „otežuje njegov položaj“. Glede drugega pogoja je navedeno, da sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice obrambe, pri čemer spoštovanje te pravice posamezniku zagotavlja, da je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe in ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe.

14. Ob upoštevanju že prikazanega poteka postopka, ki je povezan s spremembo obtožnice, ni mogoče pritrditi stališču vložnika zahteve, da je državna tožilka uveljavila to upravičenje v nasprotju s prvim odstavkom 344. člena ZKP. Do spremembe obtožnice je bila upravičena, če so po njeni oceni na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokazali na drugačno dejansko stanje, kot ga je videla ob vložitvi obtožnice. Samo dejstvo, da se državna tožilka ni sklicevala na zakonsko določen razlog, za presojo dopustnosti spremembe obtožnice v fazi postopka, v kateri je do tega prišlo, ni odločilno. Vsebina spremembe obtožbe, ki se nanaša na vrednost GSM aparata in samo na natančnejši opis enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ne pomeni, da je odsotnost obrazložitve onemogočila obsojencu, da bi se seznanil o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe in tudi njene spremembe. Še posebej, ker mu je ob vročitvi pisne spremembe in preložitvijo glavne obravnave za primeren čas bila dana taka možnost in tudi možnost za pripravo obrambe. Zato po eni strani ni mogoče sklepati, da je državna tožilka uveljavila spremembo obtožbe z zlorabo te pravice in na takšen način, ki bi škodoval obsojencu ali otežil njegov dejanski in pravni položaj, po drugi strani tudi ne, da je bila okrnjena njegova pravica obrambe. Zato postopkovne, ustavne in konvencijske kršitve, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane.

15. Po navedbah zahteve je sodišče druge stopnje v zadevi I Kp 461/2002 z dne 22.8.2002 drugače kot v obravnavanem primeru razlagalo določbo prvega odstavka 344. člena ZKP ter s tem o enakem vprašanju (dolžnosti tožilca, da navede razloge za spremembo obtožnice) zavzelo različni stališči, kar je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije. Izpodbijanima sodbama, ki sta dopustili spremembo obtožbe pa v povezavi z navedenim očita nepristranskost in s tem še kršitev 23. člena Ustave.

16. Enako varstvo pravic (22. člen Ustave) pomeni, da sodišče ne sme obravnavati stranke v postopku neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. Hkrati mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, ki so udeležene v postopku. Če je pritožbeno sodišče razlagalo določbo prvega odstavka 344. člena ZKP le v primeru, na katerega se sklicuje vložnik zahteve, drugače kot v obravnavani zadevi, ni mogoče sklepati, da gre za odstop od rednega odločanja v podobnih ali enakih primerih oziroma za odstop od ustaljene sodne prakse. Po drugi strani presoja, ali je sodišče postopalo na zatrjevani način, zahteva primerjavo relevantnih procesnih dejstev, ki jih zahteva ne ponuja in ji zato tudi v tem obsegu ni mogoče pritrditi.

17. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).