Jedro

V obravnavani zadevi se prvostopenjski organ pri svoji odločitvi sklicuje na negativno mnenje Študentskega sveta, ki pa ga vsebinsko ne povzema, ampak navaja zgolj to, da je Študentski svet svoje negativno mnenje izčrpno obrazložil. Pri tem pa v odločbi tudi ni navedeno, iz katerih razlogov je organ sledil temu mnenju, nikjer ni opredelitve do vsebine tega mnenja. Navedeno je zgolj to, da se je senat dne 27. 1. 2014 na svoji drugi redni seji seznanil z negativnim mnenjem Študentskega sveta o pedagoškem delu tožnika. Nadalje je navedeno, da glede na to, da je mnenje Študentskega sveta negativno, so člani senata izvedli glasovanje in odločili, da se tožnika ne izvoli v naziv. Taka odločitev pa v obrazložitvi nima razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov, zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti.

Prvostopenjski organ bi se moral opredeliti tako do rezultatov študentskih anket kot do vsebine mnenja Študentskega sveta in pojasniti, zakaj sprejema oziroma ne sprejema vsebine tistega, kar iz tega mnenja in rezultatov študentskih anket izhaja.

Prvostopenjski organ je avtonomen pri odločanju o izvolitvi v naziv in velja avtonomija univerze, vendar pa je pri odločitvi vseeno potrebno upoštevati osnovne procesne pravice stranke v postopku, med katere spada tudi pravica do obrazložene odločbe. Tako senat fakultete lahko nekoga izvoli ali pa ga ne izvoli, vendar pa mora biti v vsakem primeru sprejeti akt obrazložen v tolikšnem obsegu, da je upoštevano ustavno določilo o pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. V okvir te pravice sodi tudi pravica do obrazložene odločitve, najpomembnejši del obrazložitve pa je tisti, ki se nanaša na razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov oziroma razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Kakorkoli se tožena stranka odloči, mora biti pojasnjeno, iz katerih razlogov sledi enemu mnenju, ne pa argumentom, ki temu mnenju nasprotujejo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Univerze v Ljubljani, Zdravstvene fakultete, št. HAB-113-S4/2013 z dne 17. 2. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 313,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z v ponovljenem postopku z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za ponovno izvolitev v naziv „višji predavatelj za področje Javno zdravstvo“. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik 11. 6. 2012 vložil navedeno vlogo ter podrobneje opisuje potek postopka na prvi stopnji. Med drugim navaja, da je senat prvostopenjskega organa imenoval tri poročevalce za izdelavo strokovnih ocen o usposobljenosti kandidata za ponovno izvolitev v naziv ter da je tudi Študentski svet podal svoje mnenje o tožnikovem pedagoškem delu. Vsi trije poročevalci so podali o tožniku pozitivno mnenje, mnenje Študentskega sveta pa je bilo nepopolno, zaradi česar je bilo vrnjeno Študentskemu svetu v ponovno presojo. Študentski svet je podal negativno mnenje, zaradi česar tožnik v prvem postopku ni bil izvoljen ponovno v naziv višji predavatelj za področje javno zdravstvo. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ je pritožbi ugodil in vrnil zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku ponovno začel postopek v fazi pridobivanja nedvoumnega študentskega mnenja. Študentskemu svetu so bili poslani tudi rezultati šestih študentskih anket. Študentski svet je dne 15. 1. 2014 izdelal mnenje o pedagoškem delu tožnika na podlagi študentskih anket in neformalnih informacij in ponovno podal negativno mnenje o pedagoškem delu tožnika. Ni pa se prvostopenjski organ odločil za izvedbo mediacije. Ker je bilo mnenje Študentskega sveta negativno, so se člani senata prvostopenjskega organa odločili, da tožnika ne izvolijo ponovno v naziv višjega predavatelja.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi med drugim navaja, da je bila v pritožbenem postopku tožniku dana možnost, da vpogleda v spisno dokumentacijo in se pisno opredeli do vseh dejstev v pritožbenem postopku. Tudi drugostopenjski organ se sklicuje na mnenje Študentskega sveta in pri tem navaja, da je le-ta izčrpno pojasnil svoje mnenje.

3. Tožnik v tožbi navaja, da bi moral Študentski svet k izdelavi mnenja pozvati senat, pozval pa ga je dekan prvostopenjskega organa. Treba bi bilo šteti, kot da mnenje sploh ni bilo predloženo. Poleg tega mnenje Študentskega sveta ni skladno z vsebino, kot jo za takšno mnenje določajo Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Merila). Mnenje ne opredeljuje ocenjevalnega obdobja, na katerega se nanaša, prav tako ne opredeljuje količinskih in kakovostnih kazalcev, ki so bili podlaga ocene pedagoškega dela tožnika, ne vsebuje niti časovnih, količinskih in vsebinskih opredelitev konkretnih pomanjkljivosti, kot to zahteva 90. člen Meril. Poleg tega v mnenju niso navedeni elementi za presojo pedagoške usposobljenosti tožnika, kot jih opredeljuje 53. člen Meril. Tožnik opozarja tudi na neustreznost anket, ki so se po njegovem mnenju do leta 2013 izvajale neskladno s Pravilnikom o študentski anketi. Nobenega komentarja ni tudi o tem, kako so bili rezultati anket upoštevani pri odločitvi oziroma pripravi mnenja Študentskega sveta. V skladu z 89. členom Meril bi moral Študentski svet mnenje, ki odstopa od rezultatov anket, izčrpno obrazložiti in utemeljiti, česar pa ni storil, ampak se je oprl predvsem na neformalne informacije, ki jih je pridobil od študentov. Študentski svet je nekaj posamičnih dogodkov posplošil in jih pretvoril v pedagoško lastnost tožnika za namen ocenjevanja njegove pedagoške usposobljenosti. Drugostopenjskemu organu tožnik očita, da ni bilo odgovorjeno na očitek tožnika, da niso bile upoštevane boljše ocene v nadaljnjih študijskih letih, da se mnenje nikjer ne ukvarja z rezultati anket, da ni nikakršnega komentarja o tem, kako so bili ti rezultati upoštevani pri odločitvi oziroma pripravi mnenja, da dekan s tožnikom ni opravil razgovora ter da bi moral Študentski svet pri pripravi mnenja, v katerem se je opiral na neformalne in formalne informacije od študentov, le-te upoštevati z rezervo in jih preveriti ter pridobiti dodatne informacije iz drugih virov. Obe odločbi nista tako obrazloženi, kot zahteva 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po 41. členu Meril bi moral senat upoštevati tako mnenje Študentskega sveta kot rezultate anket, česar pa v odločbi ni storil. Razen tega senat v postopku izvolitve v ponovni naziv tožniku ni dal možnosti, da bi se lahko izjasnil o navedbah v postopku predložene oziroma pridobljene dokumentacije. Tožnik ni imel možnosti preveriti rezultatov anket niti možnosti razgovora z dekanom. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, da bi senat tehtal med strokovnimi ocenami poročevalcev, rezultati anket in mnenjem Študentskega sveta in s tem utemeljil težo mnenja Študentskega sveta. Drugostopenjski organ se sploh ni opredelil do tožnikovih navedb o anonimnem elektronskem sporočilu, poslano od izredne študentke, kjer je bil tožnik deležen pohvale in več kot pozitivnih ocen. Iz tega sporočila je tudi možno razbrati, da je odnos sodelavcev do tožnika bil že takrat neprimeren. Tožnik opozarja tudi na to, da je senat drugostopenjskega organa v prvotnem postopku predlagal, da se po potrebi izvede mediacijski postopek, prvostopenjski organ pa temu ni sledil. Argument neodvisnosti Študentskega sveta kot razlog, da se mediacija ne opravi, po tožnikovem mnenju ne more biti resen. Tožnik tudi meni, da so mu bile kršene ustavne pravice in sicer pravica do svobode dela, pravica do enakega varstva pravic in pravica do osebnega dostojanstva. Neizvolitev ponovno v naziv je neposredno povezana z zaposlitvijo tožnika, odsotnost strokovnih razlogov v obrazložitvi odločbe pa pomeni, da je bil tožnik v postopku v ponovno izvolitev zgolj objekt postopka, to pa je v nasprotju s pravico do osebnega dostojanstva. Senat mora pri neizvolitvi ponovno v naziv vključiti tudi vsebinske razloge, sicer sodišče odločbe ne more presojati z vidika pravil odločanja po prostem preudarku ob upoštevanju načela avtonomije univerze. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je bilo z njo poseženo v pravico do svobode dela, do enakega varstva pravic in pravico do osebnega dostojanstva. Podrejeno predlaga, naj se zgolj ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in tudi v tem primeru naj se še posebej ugotovi, da je bilo z odločbo poseženo v pravico do svobode dela, do enakega varstva pravic in pravico do osebnega dostojanstva. Pri obeh zahtevkih (primarnem in podrejenem) zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni jasno, katera stranka je tožena, saj je tožeča stranka navedla kot toženo stranko Univerzo v Ljubljani, Zdravstveno fakulteto. Le-ta pa ni izdala upravnega akta, s katerim bi bil postopek odločanja končan. Pri prvostopenjski odločbi gre za volilno odločbo in tožnik v ničemer ne oporeka volilnemu postopku in je že iz tega razloga potrebno tožbo zavrniti. Študentski svet je negativno mnenje temeljito obrazložil, saj vsebuje poglobljeno in podrobno analizo pedagoškega dela tožnika. Opredelil se je do vseh bistvenih vidikov pedagoškega procesa. Nepomembno in nebistveno pa je to, kdo je formalno zaprosil Študentski svet za izdelavo mnenja. Sicer pa je dekan po svoji funkciji tudi predsednik senata. Študentski svet tudi ni zamudil nobenega roka za izdelavo mnenja in zato ni mogla nastopiti fikcija pozitivnega mnenja. Mnenje Študentskega sveta tudi ne temelji zgolj na dveh posameznih osamljenih dogodkih. Poleg tega je tudi edino pravilno, da je Študentski svet obravnaval tudi tožnikovo pedagoško delo iz leta 2013 in tožnik zmotno meni, da ne bi smel upoštevati dejstev, ki so nastala po vložitvi njegove vloge za ponovno izvolitev v naziv. Neutemeljeni so tudi tožnikovi očitki glede neustreznosti anket pred letom 2012. Študentski svet je svoje mnenje oprl na neformalne informacije, ki jih je pridobil od študentov, te informacije pa imajo bistveno večjo vrednost kot povprečje numeričnih ocen iz opravljenih anket. Tožnik se je seznanil z vsem procesnim gradivom, ki je vplivalo na odločitev o njegovi vlogi za ponovno izvolitev v naziv. Večkrat mu je bil omogočen pregled spisa in fotokopiranje listin iz tega spisa, nobena njegova vloga za pregled spisa ni bila zavrnjena. Nadalje tožena stranka še navaja, da mediacija ni primerna podlaga za pripravo mnenja Študentskega sveta, ker bi postopek mediacije posegel v neodvisnost Študentskega sveta kot samostojnega organa na fakulteti. Tožena stranka tudi zanika, da bi bile kršene tožnikove ustavne pravice, saj ni bil le objekt izvolitve, bil je seznanjen z vsem gradivom in je imel možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in dokazih. Tožnik nima iztožljive pravice, s katero bi lahko zahteval ponovno izvolitev v naziv. Pri izvolitvi v naziv je treba upoštevati, da so postopki za izvolitev namenjeni uresničevanju ustavno zagotovljene avtonomije univerze. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev svojih stroškov postopka.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2015 dodatno pojasnjuje svoja stališča in tožbo popravlja tako, da se ime tožene stranke glasi: Univerza v Ljubljani, Kongresni trg 12, 1000 Ljubljana. Med drugim tudi navaja, da rezultati anket nimajo manjše vrednosti kot neformalne informacije pri izdelavi mnenja Študentskega sveta. To, da je postopek pridobivanja študentskega mnenja netransparenten, pa izhaja tudi iz Poročila o podaljšanju akreditacije študijskih programov. Iz poročila izhaja, da Študentski svet vsebinsko ne prepozna svoje vloge in da je zaznati zgolj formalno delovanje Študentskega sveta kot organa fakultete. Poročilo je izdelala Nacionalna agencija RS za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS). Res je sicer, da so postopki za izvolitev namenjeni uresničevanju avtonomije univerze, vendar pa to še ne pomeni, da se lahko postopek izvaja mimo siceršnjih pravil, kot jih določajo Merila. Ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. Tožnik tudi pojasnjuje, da res ni potrebno, da člani senata obrazložijo svoj glas, vendar pa mora biti pred izvedbo volitev izpeljana obravnava strokovnih argumentov za in proti izvolitvi.

6. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 6. 5. 2015 glede Poročila o podaljšanju akreditacije študijskih programov ugovarja prekluzijo iz tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj tožnik z ničemer ni izkazal, da je poročilo res pridobil šele v času po prejemu odgovora na tožbo in ne obstajajo upravičeni razlogi, zaradi katerih se ne bi mogel nanj sklicevati že v predhodnem postopku. Sicer pa glede tega, kaj je navedeno v poročilu, meni, da ni mogoče razbrati nobene konkretne povezave z obravnavano zadevo tožnika. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 214/2009, kjer je navedeno, da so lahko predmet presoje v upravnem sporu le formalni razlogi, ne pa tudi vsebinski, ko gre v postopku izvolitve v naziv. Naknadno je v vlogi z dne 7. 5. 2015 tožena stranka še navedla, da tožeča stranka ni pojasnila, kaj je s tožbo proti Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani, da ni izjavila, ali pri njej vztraja ali jo umika.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2015 navaja, da je poročilo NAKVIS pridobil šele v času, ko je že potekal upravni spor in z njim ni bil prekludiran.

8. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2015 vztraja pri tem, da mora sodišče opraviti predhodni preizkus tožbe in odločiti, kdo je tožena stranka. Vztraja pa tudi pri tem, da se poročila NAKVIS ne sme upoštevati, saj tožnik ni navedel konkretnih dejstev, zakaj se ni na to poročilo skliceval že v predhodnem postopku, razen tega pa to poročilo kot dokaz ni obstajal v času izdaje prvostopenjske odločbe. Ne glede na to pa to poročilo ne vsebuje nobenih konkretnih ugotovitev v zvezi s postopkom izvolitve tožnika v naziv.

9. K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da ne pritrjuje navedbam tožene stranke, da naj bi ostalo nejasno, kdo je tožena stranka. Tožnik je namreč v prvi pripravljalni vlogi ime tožene stranke popravil tako, da se glasi: Univerza v Ljubljani, Kongresni trg 12, 1000 Ljubljana. S tem je po mnenju sodišča dovolj jasno opredelil, da tožena stranka ni: Univerza v Ljubljani, Fakulteta A., ampak: Univerza v Ljubljani. Sodišče tako ne šteje, da bi bila tožba vložena zoper Fakulteto A., ampak šteje, da je vložena zoper Univerzo v Ljubljani, kar je tudi skladno z 17. členom ZUS-1, ki v petem odstavku določa, da je toženec med drugim tudi pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan.

12. Skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o visokem šolstvu voli docente, izredne profesorje, višje predavatelje, predavatelje, lektorje, znanstvene sodelavce in višje znanstvene sodelavce za pet let senat fakultete, umetniške akademije oziroma strokovne šole. V obravnavani zadevi se prvostopenjski organ pri svoji odločitvi sklicuje na negativno mnenje Študentskega sveta, ki pa ga vsebinsko ne povzema, ampak navaja zgolj to, da je Študentski svet svoje negativno mnenje izčrpno obrazložil. Pri tem pa v prvostopenjski odločbi tudi ni navedeno, iz katerih razlogov je prvostopenjski organ sledil temu mnenju, nikjer ni opredelitve do vsebine tega mnenja. Navedeno je zgolj to, da se je senat dne 27. 1. 2014 na svoji drugi redni seji seznanil z negativnim mnenjem Študentskega sveta o pedagoškem delu tožnika. Nadalje je navedeno, da glede na to, da je mnenje Študentskega sveta negativno, so člani senata izvedli glasovanje in odločili, da se tožnika ne izvoli v naziv. Taka odločba pa v obrazložitvi nima razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti.

13. Razen tega 41. člen Meril določa, da se pedagoška usposobljenost pri ponovni izvolitvi v naziv izkazuje z mnenjem Študentskega sveta in rezultati študentske ankete o kandidatovem pedagoškem delu. Iz tega določila ni razvidno, da bi imelo mnenje Študentskega sveta večjo težo od rezultatov študentskih anket o kandidatovem pedagoškem delu. Prvostopenjski organ bi se moral opredeliti tako do rezultatov študentskih anket kot do vsebine mnenja Študentskega sveta in pojasniti, zakaj sprejema oziroma ne sprejema vsebine tistega, kar iz tega mnenja in rezultatov študentskih anket izhaja.

14. Poleg tega bi moral prvostopenjski organ skladno z 9. členom ZUP še pred svojo odločitvijo tožnika izrecno pozvati, naj se opredeli do mnenja Študentskega sveta in rezultatov študentskih anket, mu dati rok za izjasnitev, nakar bi moral pri svoji odločitvi upoštevati tudi tožnikovo izjavo in v obrazložitvi navesti, zakaj pri svoji odločitvi bodisi sledi mnenju Študentskega sveta ali pa morebiti tožnikovi izjavi, kar bo potrebno storiti v ponovljenem postopku. S tem v zvezi pa sodišče ugotavlja, da tudi obrazložitev drugostopenjskega akta ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj tudi pri obrazložitvi drugostopenjske odločbe še vedno manjka presoja, zakaj je drugostopenjski organ sledil mnenju Študentskega sveta in zakaj ne tožnikovemu nasprotovanju tega mnenja, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

15. Glede očitka o kršitvi načela zaslišanja stranke sodišče ugotavlja, da iz uradnega zaznamka z dne 4. 2. 2014 res izhaja, da je pooblaščenec tožnika že tega dne prišel vpogledat v dokumentacijo ponovljenega habilitacijskega postopka in res je bil tudi opozorjen na to, da lahko v 10 dneh od vročitve svoje pritožbe ponovno vpogleda v spisno dokumentacijo in se pisno opredeli do vseh dejstev v pritožbenem postopku. Vendar pa sodišče meni, da zgolj s tem še ni bilo pravilno upoštevano načelo zaslišanja stranke. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ker tožniku že v postopku na prvi stopnji ni bil s strani prvostopenjskega organa postavljen rok, v katerem bi bil poučen, da se lahko še pred odločitvijo prvostopenjskega organa opredeli do mnenja Študentskega sveta (in ne šele, da mu ta pravica gre v pritožbenem postopku), postopek na prvi stopnji ni potekal v skladu z 9. členom ZUP. Res pa je, da je prvostopenjski organ z dopisom z dne 13. 3. 2014, kar je po izdaji prvostopenjske odločbe, pozval tožnika, da si lahko 18. 3. 2014 vpogleda dokumentacijo in da se lahko do nje v nadaljnjih 10 dneh pisno opredeli. Sodišče sicer meni, da je možno procesno kršitev pri prvostopenjskem odločanju popraviti tudi v pritožbenem postopku, saj 243. člen ZUP določa, da če organ, ki je izdal odločbo, ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln in da je to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi, dopolni postopek. Tožnik je k svoji pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo priložil tudi svoje pripombe na mnenje Študentskega sveta. Na te pripombe se v sami pritožbi tudi sklicuje, poleg tega so pripombe k pritožbi tudi priložene in jih je zato potrebno upoštevati kot del pritožbenih navedb in hkrati kot odgovor na študentsko mnenje. Sodišče pri tem ugotavlja, da je tožnik dal zelo podrobne in natančne pripombe na mnenje Študentskega sveta, ki so zapisane kar na 12 straneh. Večino trditev v mnenju je tožnik zanikal, ter pri tem zelo natančno in podrobno obrazložil, zakaj po njegovem mnenju trditve iz mnenja niso točne. Drugostopenjski organ pa se do teh tožnikovih navedb sploh ni opredelil, zaradi česar je tudi drugostopenjska odločba v obrazložitvi nepopolna in se je ne da preizkusiti. ZUP v prvem odstavku 251. člena določa, da kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti, bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu. Glede na to, da je drugostopenjski organ imel pri svojem odločanju tudi zelo obsežen odgovor tožnika na mnenje Študentskega sveta, bi moral pomanjkljivost obrazložitve prvostopenjske odločbe odpraviti tako, da bi se sam opredelil do vsebine mnenja Študentskega sveta kot tudi do odgovora tožnika na to mnenje ter tudi do rezultatov anket. Tega pa tudi drugostopenjska odločba ne vsebuje in je zato tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti (kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče je torej prvostopenjsko odločbo (v povezavi z drugostopenjsko odločbo) odpravilo iz razlogov, ker je pomanjkljivo obrazložena.

16. Sodišče nadalje še pojasnjuje, da je sicer res, da je prvostopenjski organ avtonomen pri odločanju o izvolitvi v naziv in da velja avtonomija univerze, vendar pa je pri odločitvi vseeno potrebno upoštevati osnovne procesne pravice stranke v postopku, med katere spada tudi pravica do obrazložene odločbe. Tako senat fakultete lahko nekoga izvoli ali pa ga ne izvoli, vendar pa mora biti v vsakem primeru sprejeti akt obrazložen v tolikšnem obsegu, da je upoštevano ustavno določilo o pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V okvir te pravice sodi tudi pravica do obrazložene odločitve, najpomembnejši del obrazložitve pa je tisti, ki se nanaša na razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov oziroma razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Kakorkoli se tožena stranka odloči, mora biti pojasnjeno, iz katerih razlogov sledi enemu mnenju, ne pa argumentom, ki temu mnenju nasprotujejo.

17. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo tako, da je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo. Ker je sodišče odločbo odpravilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče ni posebej odločilo o tožbenem zahtevku, naj se ugotovi, da je bilo z odločbo prvostopenjskega organa poseženo v pravico do svobode dela, enakega varstva pravic in pravico do osebnega dostojanstva, saj stoji na stališču, da ne more biti hkrati podana izpodbojna in ugotovitvena tožba, ker se to dvoje pojmovno izključuje. S tožbo se lahko zahteva bodisi odpravo upravnega akta (1. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ali pa ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (2. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Ugotovitev nezakonitosti upravnega akta iz razloga, ker je bilo z njim poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi bi prišla v poštev le, če bi sodišče pustilo izpodbijano odločbo v veljavi in je ne bi odpravilo in v tem primeru bi moralo posebej ugotavljati, ali je bilo z njo poseženo v ustavne pravice. Sodišče pa je tako že pri razlogih za odpravo izpodbijanega akta preverjalo, ali je bilo z njim poseženo v pravice oziroma temeljne svoboščine posameznika in je izpodbijani akt odpravilo ravno iz razloga, ker je bilo z njim poseženo v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic, v sklop katere sodi tudi pravica do obrazložene odločbe. Ker je odločbo odpravilo že iz tega razloga, se tudi ni opredeljevalo do tega, ali je bilo poseženo v pravico do svobode dela ali do osebnega dostojanstva. V to presojo bi se spuščalo samo, če bi pustilo odločbo v veljavi, skladno z določilom 2. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Tako je odločitev o tožbenem zahtevku, navedenim pod točko 2. zahtevka, vsebovana že v sami odločitvi, da se odločba odpravi in vrne zadeva v ponovno odločanje.

18. Sodišče tudi ni sledilo tožbenemu zahtevku, da bi izpodbijano odločbo zgolj odpravilo, ampak je tudi vrnilo zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, saj bi v primeru, če bi odločbo zgolj odpravilo, to logično pomenilo, da o tožnikovem zahtevku sploh ni odločeno, česar tudi narava stvari v konkretnem primeru ne dopušča (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

19. K točki II izreka:

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt sodišče odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo drugega odstavka 3. člena tega Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, 4. člen navedenega pravilnika pa določa, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10 % od zneskov določenih v prejšnjem členu.

21. K točki III izreka:

22. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki, prisojeni znesek pa plača toženec.