Jedro

Iz dnevnika tožene stranke sicer izhaja, da je v noči pred škodnim dogodkom sporna pešpot bila posipana in soljena, da pa je tožnica vendarle padla na poledeneli poti, kar - tudi po izpovedi reševalcev o spolzki in poledeneli poti - omogoča sklepanje, da pešpot ni bila vzdrževana tako, kakor bi morala biti.

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v skupnem znesku 2.250.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja do plačila. Pritožbi tožene stranke in njenega stranskega intervenienta je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa znižanje dosojene odškodnine z določitvijo tožničine soodgovornosti za nastalo škodo. Svojo odločitev o temelju odškodninske odgovornosti sta sodišči nižjih stopenj oprli na izpovedbi prič B. P. in B. P., niso pa bile upoštevane izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka (Z. Č., A. K. in F. O.). Tudi dnevnik o izvajanju del ni bil upoštevan. Iz slednjega sledi, da je tožena stranka v noči pred dogodkom cestišče, na katerem je tožnica padla in se poškodovala, posipala s peskom in soljo. Za varno hojo je tožena stranka torej poskrbela. Ravnala je skrbno in v skladu s pravili dejavnosti, ki jo opravlja. Reševalca, ki sta tožnico odpeljala po padcu, nista povedala, da pot ni bila ustrezno posuta, rekla sta le, da je bila spolzka. Končno tožena stranka izpodbija tudi odločitev o višini odmerjene odškodnine in meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje previsoka in odstopa od podobnih primerov, obravnavanih v sodni praksi.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka je bila ustanovljena z odlokom Občine R. kot javno podjetje, ki je zadolženo tudi za vzdrževanje občinskih cest in javnih poti v občini. Tudi Odlok o zimski službi Občine R. nalaga primerno vzdrževanje cest in poti v zimskih razmerah v skladu s planom zimske službe. Vendar pa dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da je tožena stranka pešpot, na kateri je tožnica zaradi poledenelosti padla in se poškodovala, primerno vzdrževala glede na zimske razmere. Sodišči prve in druge stopnje sta sprejeli dokazno oceno, v kateri sta zavzeli stališče do dejstva, da iz dnevnika tožene stranke sicer izhaja, da je v noči pred škodnim dogodkom sporna pešpot bila posipana in soljena, da pa je tožnica vendarle padla na poledeneli poti, kar - tudi po izpovedi reševalcev o spolzki in poledeneli poti - omogoča sklepanje, da pešpot ni bila vzdrževana tako, kakor bi morala biti. S tem v zvezi so bile ocenjene tudi izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka in ki jih omenja v reviziji. Dokazna ocena, sprejeta pri sodiščih druge in prve stopnje, ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizija v svojem pretežnem delu izpodbija prav dokazno oceno in na njej temelječe dejanske ugotovitve. Kolikor bi revizijo morda bilo mogoče glede na njeno vsebino presojati tudi s stališča očitka nejasnosti in protislovnosti v dokazni oceni, pa obvelja razlaga, ki sledi predvsem iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje: zapis v dnevniku še ne dokazuje, da je sporna pešpot res bila ustrezno posuta, da bi bila varna za hojo.

Tožena stranka je torej tožnici odškodninsko odgovorna za nastalo škodo glede na določbi 154. in 158. člena ZOR. Ugotovljeno je njeno krivdno ravnanje (opustitev dolžne skrbnosti) in vzročna zveza med tako opustitvijo in nastalo škodo. O eventualnem tožničinem soprispevku k nastali škodi pa revizija, razen splošne in kratke navedbe o tem, ne vsebuje konkretnih trditev. To velja tudi za postopek pred nižjima sodiščema, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da ob dejanskih ugotovitvah tožnici ni mogoče pripisati kakršnekoli oblike lastne krivde za nastalo škodo.

Odločitev o višini odškodnine temelji na določbah 200. in 203. člena ZOR. Tožnica je utrpela poleg ostalega tudi dvojni zlom leve golenice v gležnju in zlom mečnice nad gležnjem. Gre za poškodbo, ki ji je prizadejala precejšnje nevšečnosti in dolgotrajno zdravljenje. Bila je trikrat operirana, v staležu bolnih pa se je nahajala od 23.2.1996 do 27.10.1996. Bolečinsko obdobje je bilo dolgotrajno zaradi treh operacij in komplikacij, slednje pa so po dejanskih ugotovitvah tožnici povzročile opazen strah za izid zdravljenja. Zavrta gibljivost levega gležnja z lažnim sklepom leve mečnice tožnici povzroča oviranost pri težjem delu in daljši hoji. Gre za trajno posledico, ki ji povzroča duševne bolečine. V tem obsegu je zato odstotkovna opredelitev zmanjšanja življenjske aktivnosti relativne narave. Primerjava s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje, obravnavanih v sodni praksi, pokaže, da se dosojena odškodnina v seštevku nahaja v spodnjih mejah primerljivih primerov. Zato odškodnine, ki je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem določena v znesku 950.000 SIT, za prestani strah v znesku 400.000 SIT in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti v znesku 900.000 SIT, ni mogoče še zniževati.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.