Jedro

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se je Vrhovnemu sodišču porodil precejšen dvom o resničnosti dejstva, ki je odločilno z a uporabo petega odstavka 235. člena ZVCP-1, to je, ali storilec opravlja vožnjo motornih vozil kot svoj osnovni poklic.

Izrek

Izpodbijani sklep Višjega sodišča v Ljubljani se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Vrhniki je s sklepom EPVD 28/2011 z dne 14. 6. 2011 J. P. izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije, ki so bile vpisane v vozniško dovoljenje na dan 1. 4. 2011, ter mu naložilo plačilo sodne takse .

Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom EPVDp 177/2011 z dne 7. 7. 2011 pritožbo storilca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedena sklepa vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Po navedbah vrhovne državne tožilke se pritožbeno sodišče ni opredelilo do zatrjevanj pritožbe, da kršitelj z motornimi vozili kategorije C in E opravlja osnovni poklic. Sodišče ni ocenilo pritožbenih navedb o licenci za opravljanje prevozniške dejavnosti, katere kopija je priložena pritožbi, prav tako pa je sklep pritožbenega sodišča v nasprotju z drugim dopisom upravne enote, iz katerega očitno izhaja, da je upravna enota v prvem dopisu napravila napako, ko ni posredovala podatkov o vpisani kodi 95. Pri tem ni nepomembno sodišču znano dejstvo, da je gospodarska družba I. d. o. o. podjetje, ki je registrirano le za cestni transport in nima nobene druge dejavnosti. Vlagateljica opozarja tudi na dokumentacijo, ki jo je Vrhovnemu državnemu tožilstvu posredoval storilec in iz katere izhaja, da storilec opravlja delo voznika motornih vozil C in E kategorije. Slednje potrjuje, da odločbi sodišč nimata potrebnih razlogov, nujnih za odločitev o uporabi petega odstavka 235. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in petega odstavka 22. člena ZP-1. 3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu in njegovim zagovornikom, ki so izjavili, da z navedbami zahteve v celoti soglašajo.

B.

4. Vrhovno sodišče ne more slediti navedbam vlagateljice, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb. Iz obrazložitve drugostopnega sklepa izhaja, da se je pritožbeno sodišče z navedbami pritožnika glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja seznanilo ter ocenilo, da storilec ni predložil dokazil, s katerimi bi utegnil dokazati, da opravlja vožnjo motornih vozil kot svoj osnovni poklic .

Po presoji pritožbenega sodišča zgolj pritožbena zatrjevanja storilca ter priložena listina takšnega zaključka ne omogočajo, iz dopisa upravne enote z dne 25. 5. 2011 pa ni razvidno, da bi bila v vozniško dovoljenje storilca vpisana koda 95. Zahteva prav tako neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 s sklicevanjem na dokumentacijo, ki jo je storilec priložil šele pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj navedena dokumentacija ni bila predmet pritožbenih navedb.

5. Vendar pa se je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti porodil precejšen dvom o resničnosti dejstva, ki je odločilno z a uporabo petega odstavka 235. člena ZVCP-1, to je, ali storilec opravlja vožnjo motornih vozil kot svoj osnovni poklic. Storilec je v pritožbi navajal, da je zaposlen kot poklicni voznik v podjetju I. d. o. o., da je opravil posebno izobraževanje in usposabljanje ter da je pridobil kodo 95, pritožbi pa je priložil fotokopijo licence za opravljanje prevozniške dejavnosti za navedeno podjetje. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je pritožbeno sodišče tudi samo napravilo poizvedbe o zaposlitvi storilca v registru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter pridobilo podatek, da je storilec zaposlen v navedenem podjetju I. d. o. o. Glede na takšne okoliščine, je pritožbeno sodišče preuranjeno zaključilo, da storilec vožnje motornega vozila ne opravlja kot svoj osnovni poklic. Slednje namreč potrjujejo dokazila, ki jih je storilec tožilstvu posredoval po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa: potrdilo o spremembi podatkov zavarovanja z dne 25. 7. 2011, iz katerega izhaja, da storilec opravlja poklic voznika težkih tovornjakov in vlačilcev in tudi drugi dopis upravne enote z dne 22. 7. 2011, iz katerega je mogoče razbrati, da je upravna enota v prvem dopisu napravila napako, ko sodišču ni posredovala podatkov o pridobljeni temeljni kvalifikaciji oziroma vpisani kodi 95, zaradi česar je sodišče druge stopnje svoje zaključke oprlo na nepravilne podatke.

C.

6. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano odločbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo potrebno ponovno presoditi, ali storilec opravlja vožnjo motornega vozila kot svoj osnovni poklic ter glede na vse okoliščine primera oceniti, ali je storilcu mogoče pustiti v veljavi vozniško dovoljenje za tiste kategorije, s katerimi tak poklic opravlja.