Jedro

Skupna odškodnina za zvin vratne hrbtenice v višini 1,500.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta tožena stranka Z. in F.L. dolžna solidarno plačati tožnici V.M. odškodnino 1,500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 128.135,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka poškodovana v prometni nesreči, ki jo je povročil drugi toženec. Ta odgovarja po pravilih o krivdni odgovornosti po Zakonu o obligacijskih razmerjih, zavarovalnica pa je odgovorna na podlagi obveznega zavarovanja proti odgovornosti za škode, povzročene drugim, v obsegu, kolikor je za škodo odgovoren povzročitelj. Sodišče prve stopnje je določilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 650.000,00 SIT od zahtevanih 1,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prav tako 650.000,00 SIT od zahtevanih 3,000.000,00 SIT, za strah pa je določilo odškodnino v znesku 200.000,00 SIT od zahtevanih 800.000,00 SIT. V presežku je torej tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se tožeča stranka pritožuje v zavrnilnem delu in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni pravilno uporabilo določb 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Pri določanju višine posameznih vrst odškodnine je premalo upoštevalo subjektivne elemente posledic. Pri določanju višine odškodnine za posamezne vrste odškodnine in tudi celotne odškodnine je utemeljen očitek neskladja z ugotovljenimi posledicami tako po izvedencu kot tudi osebne prizadetosti zaradi teh posledic tožnice same. Tožnica je posebej poudarila strah pred vožnjo po nezgodi kot tudi strah ob sami nezgodi. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek kar za 3/4. Enako velja glede od odškodninskega zahtevka iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin. Nepravično je zavrnjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je od zahtevanih 3,000.000,00 SIT priznalo le odškodnino v višini 650.000,00 SIT. Taka odškodnina ni v sorazmerju s posledicami, ki jih je utrpela in jih trpi tožnica.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Razlogi izpodbijane sodbe glede posamezne vrste negmotnih škod so izčrpni, popolni in pravilni, tako, da jim ni kaj dodajati in bi podrobnejše razčlenjevanje pomenilo le ponavljanje razlogov sodišča prve stopnje. Pri tem velja pripomniti, da se pritožba, ko navaja razloge, iz katerih sodbo izpodbija, sklicuje na vse pritožbene razloge, medtem ko obrazloži le pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava - ko se torej ne strinja z višino odškodnine. Tako torej v pritožbi ni zapisano, katere bistvene kršitve določb postopka naj bi sodišče prve stopnje storilo, pritožbeno sodišče pa jih tudi pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo. Tako je torej treba odgovoriti le še na pritožbene trditve: Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Natančno je obrazložilo, zakaj šteje, da je odškodnina za določene vrste škod primerna. Izvedenec je ugotovil, kakšne poškodbe je tožnica utrpela, medtem ko je o utemeljenosti zahtevkov pravilno odločalo sodišče prve stopnje, tako da ni mogoče trditi, da je utemeljenost zahtevkov potrdil izvedenec.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi subjektivne elemente posledic pri odmeri odškodnine upoštevalo v povsem pravi meri, zato je ta očitek v pritožbi neutemeljen.

Izhodišče za prisojo odškodnine za negmotno škodo so najprej objektivne posledice, kar v konkretnem primeru pomeni vrsto poškodb, ki jih je tožnica utrpela. Šele potem je mogoče ugotavljati subjektivne elemente, kar poudarja pritožba. Ob upoštevanju tega je torej v prvi vrsti treba ugotoviti, da gre v obravnavani zadevi za udarnino desne strani obraza v predelu desne ličnine, udarnino prednje strani desnega kolena in za zvin vratne hrbtenice. Zvin hrbtenice je povzročil okvaro ligamentarnega aparata vratne hrbtenice med četrtim in petim vratnim vretencem. Omenjena poškodba, pri kateri je bila, po ugotovitvah spisa, zdravniška oskrba le ambulantna, more spadati le med lahke primere, če je telesne poškodbe mogoče razdeliti v šest skupin: zelo lahki, lahki, srednje hudi, hudi, zelo hudi in izredno hudi primeri (primerjaj mag. Dunja Jadek Pensa: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Gospodarski vestnik 1995, stran 16). Odškodnina, ki jo tožeča stranka zahteva, je tako pretirana, ne glede na to, kakšen subjektiven odnos je tožnica imela do poškodbe.

To, da je sodišče ugodilo le 1/4 zahtevka za strah, 1/2 zahtevka za telesne bolečine in 1/5 zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ni posledica napačne odločitve sodišča, ampak pretiranega zahtevka tožeče stranke. Tako je torej odškodnina za telesne bolečine določena pravilno, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo vse elemente, ki jih je pri tem treba upoštevati. Enako velja za strah, prav tako pa za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vse tisto, kar podrobno navaja tožnica v pritožbi, je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje.

Po vsem povedanem je bilo tako treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).