Jedro

„Celostna medicinska rehabilitacija“ je v konkretnem primeru materialno pravni standard, za zapolnitev katerega je potrebno tudi znanje medicinske stroke. Kadar je pravni termin opredeljen kot nedoločen pravni pojem, ki vnaprej ne predvideva vseh pravnih položajev, je potrebno vsebino norme prilagajati raznolikim dejanskim okoliščinam ravnanja in vedenja subjektov, na katere se nanaša. Na ta način se izoblikuje pravni standard. Ker sodišče samo ni kvalificirano, da bi o vprašanjih s področja medicinske stroke odločalo samo, mora vključiti izvedence. Naloga izvedencev je zagotoviti sodniku znanje, ki ga ta nima in brez katerih odločitev v sporu ni mogoča. Izvedenec v mnenju dejstvo oceni iz stališča svoje stroke in da odgovore na postavljena vprašanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 3. 2019 in št. ... z dne 7. 2. 2019 ter da se tožeči stranki prizna pravica do zdraviliškega zdravljenja. Hkrati je odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške postopka.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev tožeči stranki stroškov postopka. Sodišče je izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, zaradi česar je prezrlo relevantne dejanske okoliščine, ki se nanašajo na vprašanje celotne rehabilitacije v terciarni ustanovi Inštitutu A. v obdobju od 10. 9. 2018 do 26. 10. 2018. Zaradi slednjega je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, do katerega je prišlo tudi zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki so bili ustrezno substancirani. Sodišče je pretirano poenostavilo ugotavljanje dejanskega stanja, ko je samo brez strokovnega medicinskega znanja ugotovilo, da glede na trajanje in obseg obravnave v Inštitutu A. ni mogoče šteti, da je v tožnikovem primeru šlo za manj obsežno rehabilitacijo, kot se izvaja v naravnih zdraviliščih, temveč za bolj obsežno in strukturirano celostno medicinsko rehabilitacijo. Takšno postopanje sodišča je privedlo do tega, da se sodišče ni opredelilo do bistvenih dejanskih okoliščin, ki so se izkazale za ključne, niti jih ni ugotavljalo, zato tudi nanje ni moglo opreti izpodbijane odločitve. Nasprotno je razvidno iz celotne trditvene podlage tožeče stranke, ki je izkazovala, da tožeča stranka v okviru zdravljenja v Inštitutu A. ni mogla imeti vodne terapije, ki bi ji po mnenju zdravnikov pomagala pri njeni ozdravitvi. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko potrdil, da tožnik ni opravil celostne medicinske rehabilitacije pri izvajalcu na terciarni ravni, ker naj bi šlo za pravno nedoločen pojem, ki je v domeni sodišča. Ali je konkretni pravni standard izpolnjen ali ne, se ugotovi z opredelitvijo medicinsko strokovnih izhodišč, ki determinirajo odgovor na pravna vprašanja. Tudi pri sojenju nepremoženjske škode in pravične denarne odškodnine je potrebna strokovna pomoč izvedencev medicinske stroke, da ima sodišče za opredelitev pravnih standardov na voljo odgovore na ustrezna strokovna medicinska vprašanja. Sodišče bi moralo, glede izpolnjenosti pravnega standarda celostne medicinske rehabilitacije, imenovati sodnega izvedenca medicinske stroke. Sodišče ključne dokazne listine odpustnega pisma Inštituta A. 26. 10. 2018 ni upoštevalo. Povzelo je le zdravstveno stanje tožeče stranke in opravljene teste, zaradi katerega je bila tožeča stranka po obravnavi v travmatološkem oddelku splošne bolnišnice B. premeščena na Inštitut A. na strjeno rehabilitacijsko obravnavo zaradi sindroma kavde ekvine. Ob odpustu iz Inštituta A. tožnikovo funkcionalno stanje še ni bilo zadovoljivo in niso bili doseženi cilji fizikalne rehabilitacije. Lečeči kirurg, specialist nevrokirurgije, ki je tožečo stranko ves čas vodil je ob pregledu 31. 1. 2019 poudaril nujnost potrebe po zdraviliškem zdravljenju, ki bi edino lahko uspešno pripomoglo k rehabilitaciji tožeče stranke. Obravnave v zdravilišču so veliko obsežnejše tako časovno kot vsebinsko, zato je tudi ideja zdravilišč, posebno pri rehabilitacijah dokazano učinkovita. Sodišče je napačno zaključilo, da je bila pri tožniku celostna medicinska rehabilitacija pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti na terciarni ravni zaključena. Na Inštitutu A. ni bilo nobenih terapij v bazenih, ki lahko nudi zdravljenje v naravnem zdravilišču in ki je prav namenjeno bolnikom kot je tožeča stranka. Takšno zdravljenje bi ugodno vplivalo na tožnikovo zdravstveno stanje in prispevalo k izboljšanju. Ker sodišče ni izvedlo ustreznega dokaznega postopka je podana kršitev določb 8. in 215. člena ZPP, s tem pa tudi bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je takšna napačna dokazna ocena vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožečo stranko v postopku je zastopal odvetnik, ki mu sodba ni bila vročena, niti ni sodišče upoštevalo njegovega dokaznega predloga z imenovanjem izvedenca medicinske stroke. Sodba je nezakonita in jo je potrebno razveljaviti.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izpostavila, da je sodišče v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v celoti povzelo odpustno pismo Inštituta A. z dne 26. 10. 2019, iz katerega so razvidni številni testi preiskave in obravnave pri specialistih različnih strok na Inštitutu A.. Slednje dokazuje, da je bil tožnik deležen celostne medicinske rehabilitacije tako na psihofizičnem kot tudi družbeno socialnem področju. Tožeča stranka bi lahko fizikalno terapijo opravila tudi v najbližji ustrezni zdravstveni ustanovi z delovnim nalogom osebnega zdravnika, kjer je možnost hidroterapije, pa tožeča stranka te možnosti ni izkoristila. Za priznanje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja obstoji pozitivno pravna omejenost, kar je sodišče tudi pojasnilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Gre zgolj za pravno vprašanje ali je bila pri tožniku opravljena celostna medicinska obravnava na Inštitutu A., ki ustreza pravnemu standardu celostne medicinske rehabilitacije. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga po imenovanju sodnega izvedenca, saj gre v konkretnem primeru za presojo ali je materialno pravni standard podan, kar je v domeni sodišča. Ali bo sodišče ugodilo in poverilo izdelavo mnenja enemu ali več izvedencem je predmet formalnega procesnega vodstva, zato ni utemeljen očitek, da zavrnitev dokaznega predloga ni ustrezno in zadostno obrazložena. Sodišče je natančno povzelo vsebino odpustnega pisma z dne 26. 10. 2019. Ni utemeljen niti pritožbeni ugovor, da tožnikovo funkcionalno stanje ob odpustu iz Inštituta A. ni bilo zadovoljivo, oziroma niso bili doseženi cilji fizikalne rehabilitacije, saj je sodišče v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno povzelo, da je rehabilitacija tožeče stranke potekala 46 dni oziroma več kot 6 tednov. Dejstvo, da zdraviliško zdravljenje traja praviloma 14 dni, dokazuje, da je bila tožeči stranki zagotovljena celo daljša rehabilitacija kot v primeru, če bi mu bila priznana pravica do zdraviliškega zdravljenja na stacionaren način. Nerelevantno je zatrjevanje tožeče stranke, da bi hidroterapija zelo ugodno vplivala na tožnikovo zdravstveno stanje in prispevala k njegovem izboljšanju.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zaradi napačno uporabljenega materialnega prava, pa je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

6. Pravno podlago za razrešitev sporne zadeve predstavlja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 20/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami, v nadaljevanju Pravila). ZZVZZ v 23. členu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v obliki zdraviliškega zdravljenja. Pravila izdana na podlagi 26. člena ZZVZZ v 44. členu določajo pravico zavarovane osebe do zdraviliškega zdravljenja pri zdravstvenih stanjih iz 45. člena Pravil, če je pričakovati povrnitev funkcionalnih sposobnosti. Za priznanje te pravice mora biti izpolnjen vsaj eden od bolezenskih stanj iz 45. člena Pravil in hkrati pogoj iz 44. člena Pravil, hkrati pa ne sme biti podan negativni pogoj iz 49. člena Pravil.1

7. Predmet sodne presoje sta odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 3. 2019 in št. ... z dne 7. 2. 2019 o upravičenosti do zdravljenja v naravnem zdravilišču. 8. Iz listinske dokumentacije in ostalega procesnega gradiva, ki tvori podlago izpodbijane sodbe je razvidno, da je imenovani zdravnik z odločbo z dne 7. 2. 2019 odločil, da tožeča stranka ni upravičena do zdravljenja v naravnem zdravilišču. Tožeča stranka je bila od 6. 7. 2018 do 10. 9. 2018 hospitalizirana v splošni bolnišnici B. zaradi septičnega šoka in abscesov na ilopsoasu. Po operativnem zdravljenju spondilodictisa posakralne hrbtenice zaradi sindroma kavde ekvine, je bil tožnik iz splošne bolnišnice B. premeščen na strnjeno rehabilitacijsko obravnavo na Inštitut A.. Stanje po rehabilitaciji v Inštitutu A.- parapareza v glavnem na vozičku, retenca urina in blata.2 Kot šifri diagnoze sta navedeni streptokokna infekcija (A491) in zua discitis torakalni predel (m4646).

9. Tožena stranka opozarja, da določba prvega odstavka 49. člena Pravil zahteva dva kumulativno izpolnjena pogoja, ki morata biti podana, da se lahko prizna pravica do zdraviliškega zdravljenja.3 Eden izmed pogojev je, da je od poteka predhodno odobrenega zdraviliškega zdravljenja ali predhodno zaključene celostne medicinske rehabilitacije pri izvajalcu na terciarni ravni zaradi iste bolezni ali poškodbe poteklo 2 leti, drugi pogoj pa je, da gre pri zavarovani osebi za izkazano klinično pomembno funkcionalno poslabšanje njene bolezni ali poškodbe.

10. Glede na tožnikovo trditveno podlago4 je sodišče kot bistveno dejstvo opredelilo predhodno izvedeno strnjeno rehabilitacijsko obravnavo pri izvajalcu na terciarni ravni.5 Sporno vprašanje je ali je bil tožnik deležen „celostne medicinske rehabilitacije“ pri izvajalcu na terciarni ravni, kot jo opredeljuje 2. alineja prvega odstavka 49. člena Pravil. Sodišče je z izpodbijano sodbo pritrdilo stališču tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje enega izmed dveh kumulativno določenih pogojev iz prvega odstavka 49. člena Pravil, ker je bil tožnik že deležen „celostne medicinske rehabilitacije“ po operativnem zdravljenju pri izvajalcu na terciarni ravni na Inštitutu A. v obdobju od 10. 9. 2018 do 26. 10. 2018, negativni časovni pogoj 2 let pa še ni izpolnjen.6

11. Neutemeljena je sicer pritožbena trditev o absolutno bistveni kršitvi pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga z imenovanjem sodnega izvedenca. Iz 3. točke obrazložitve sodbe je namreč razvidna argumentacija, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po imenovanju sodnega izvedenca medicinske stroke, ker gre za pravno nedoločen pojem,7 ki je del materialno pravne podlage sodne odločbe, presoja o tem pa je posledično del materialno pravnega preizkusa, ki je v celoti v domeni sodišča. 12. Sodišče se je pri svoji utemeljitvi sicer oprlo na odpustno pismo Inštituta A. z dne 26. 10. 2019 in podatke o obračunanih storitvah z dne 28. 5. 2019, vendar je pri tem lahko kot sodišče, ki nima medicinskega znanja, samo povzelo zabeležke o kliničnem stanju tožeče stranke ob sprejemu na Inštitut A., rezultate meritev gibljivosti in raznih predhodnih testiranj, vključenosti tožnika v programe fizioterapije različnih oblik. Sodišče je v 7. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da je šlo glede na časovno trajanje medicinske rehabilitacije za bolj obsežno in strukturirano rehabilitacijo, kot se izvaja v naravnih zdraviliščih. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je bila pri tožniku na Inštitutu A. izvedena „celostna medicinska obravnava“. Izpostavilo je, da termin „strnjenega rehabilitacijskega programa“ ne izključuje „celostne medicinske obravnave“, temveč zgolj pojasnjuje način izvedbe rehabilitacije, s čimer pritožbeno sodišče sicer lahko soglaša. 13. Ni pa mogoče pritrditi toženi stranki, da je sodišče že s tem ko je v 7. točki obrazložitve povzelo ugotovitve iz odpustnega pisma z dne 26. 10. 20198 opravilo tudi vsebinsko presojo kaj šteje za „celostno medicinsko rehabilitacijo“. Zgolj povzemanje zabeležk iz odpustnega pisma ne predstavlja vsebinske presoje9 ali izvedena strnjena rehabilitacija ustreza pojmu „celostne medicinske rehabilitacije“, opredeljene v 2. alineji prvega odstavka 49. člena Pravil, zato je takšen zaključek sodišča, najmanj preuranjen. Samo navajanje in naštevanje opravljenih testov, preiskav in obravnav pri specialistih različnih strok na Inštitutu A. ne utemeljuje zaključka, da je šlo za „celostno medicinsko rehabilitacijo“, kot jo opredeljujejo Pravila. Tega ne dokazuje niti daljše obdobje trajanja rehabilitacije, kot to napačno navaja prvostopno sodišče. Res je, da dejstvo, da bi morebitno zdraviliško zdravljenje ugodno vplivalo na tožnikovo zdravstveno stanje in prispevalo k njegovemu izboljšanju, ne zadošča za priznanje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, vendar bi bila ta ugotovitev lahko le logični nasledek dejstva, da je bil tožnik res deležen „celostne medicinske rehabilitacije“, kar pa je v predmetni zadevi ostalo nerazčiščeno. Primarno je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje ali je pri tožniku šlo za „celostno medicinsko rehabilitacijo“, kot jo v 2. alineji prvega odstavka 49. člena opredeljujejo Pravila.

14. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je pri ugotavljanju pravnega standarda potrebno opredeliti in pojasniti medicinsko strokovna izhodišča, ki jih nato oceni sodišče. „Celostna medicinska rehabilitacija“ je v konkretnem primeru materialno pravni standard, za zapolnitev katerega je potrebno tudi znanje medicinske stroke. Kadar je pravni termin10 opredeljen kot nedoločen pravni pojem, ki vnaprej ne predvideva vseh pravnih položajev, je potrebno vsebino norme prilagajati raznolikim dejanskim okoliščinam ravnanja in vedenja subjektov, na katere se nanaša. Na ta način se izoblikuje pravni standard.11 Ker sodišče samo ni kvalificirano, da bi o vprašanjih s področja medicinske stroke odločalo samo, mora vključiti izvedence. Naloga izvedencev je zagotoviti sodniku znanje, ki ga ta nima in brez katerih odločitev v sporu ni mogoča. Izvedenec v mnenju dejstvo oceni iz stališča svoje stroke in da odgovore na postavljena vprašanja.12

15. Tako pritožbeno sodišče ne more soglašati s preuranjenim zaključkom sodišča prve stopnje, da obravnava tožeče stranke na Inštitutu A. v relevantnem obdobju ustreza pravnemu standardu „celostne medicinske rehabilitacije“ pri izvajalcu na terciarni ravni iz 2. alineje prvega odstavka 49. člena Pravil. Na tej ravni je vsekakor potrebno znanje medicinske stroke, ki ga sodišče nima. Izvedenec medicinske stroke je kot strokovni pomočnik sodišča, sicer vezan na navodila sodišča, a je hkrati posrednik sodniku manjkajočega medicinskega znanja in izkušenj, na podlagi katerih bo sodišče zapolnilo pravni standard „celostne medicinske rehabilitacije“.13

16. Glede ocene ali je bila pri tožeči stranki izvedena rehabilitacija v obdobju od 10. 9. 2018 do 26. 10. 2018, kot jo opredeljuje določilo iz 2. alineje prvega odstavka 49. člena Pravil je tako sodišče zmotno ugotovilo, da gre za pravni standard, ki je v celoti del materialnopravnega preizkusa. Ker je primarno potrebno odgovoriti na strokovna medicinska vprašanja, s katerim sodišče ne razpolaga, bo dejansko stanje v nakazani smeri, sodišče ugotavljalo s pritegnitvijo sodnega izvedenca ustrezne medicinske stroke.14

17. Po pridobitvi izvedenskega mnenja, bo sodišče prve stopnje postopalo v skladu z določbami ZPP in če bo potrebno, bo sodnega izvedenca še zaslišalo. Če bo iz izvedenskega mnenja razvidno, da „celostna medicinska rehabilitacija“ kot jo določa 2. alineja prvega odstavka 49. člena Pravil, pri tožniku ni bila izvedena, bo moralo sodišče nadalje presojati o izpolnjenosti ostalih pogojev za priznanje zdraviliškega zdravljenja in odločiti o tožbenem zahtevku.

18. Ker je ostalo zaradi zmotnega pravnega izhodišča sodišča prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Upoštevaje gornja stališča naj sodišče dopolni dejanske ugotovitve oziroma dokazni postopek (zaradi napačnega razlogovanja, da je presoja o obstoju „celostne medicinske rehabilitacije“ v celoti v domeni sodišča kot del materialno pravnega preizkusa) in ponovno presodi utemeljenost zahtevka.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Negativni pogoj opredeljen v prvem odstavku 49. člena Pravil se nanaša na naslovnike. To so zavarovane osebe, ki so predhodno opravile celostno medicinsko rehabilitacijo pri izvajalcu na terciarni ravni pred potekom dveh let zaradi iste bolezni ali poškodbe ob njenem klinično pomembnem funkcionalnem poslabšanju pa lahko uveljavljajo pravice do zdraviliškega zdravljenja. 2 V Inštitutu A. je rehabilitacija tožeče stranke potekala od 10. 9. 2018 do 26. 10. 2018. 3 Seveda ob upoštevanju preostalih pogojev, ki jih določajo Pravila glede zdraviliškega zdravljenja. 4 Tožnik je zatrjeval, da je upravičen do izvedbe zdraviliškega zdravljenja ter da pri njemu ni bila izvedena celostna medicinska rehabilitacija, ki je v 49. členu opredeljena kot negativni pogoj za priznanje novega zdraviliškega zdravljenja. 5 Nesporno je obdobje tožnikove rehabilitacije na terciarni ravni Inštituta A. potekalo od 10. 9. 2018 do 26. 10. 2018, da je bil podan predlog za zdraviliško zdravljenje s strani tožnikovega osebnega zdravnika dne 6. 2. 2019 torej šele 3 mesece po zaključku opravljene rehabilitacije, da gre za isto bolezen ali poškodbo, kar je sodišče ugotovilo s šiframi diagnoze. 6 Predlog imenovanemu zdravniku za odobritev zdraviliškega zdravljenja pa je bil vložen komaj tri mesece po zaključeni zatrjevani celostni medicinski rehabilitaciji tožeče stranke pri izvajalcu na terciarni ravni 6. 2. 2019. 7 Kakšna medicinska rehabilitacija je bila izvedena pri tožniku pri izvajalcu na terciarni ravni. 8 Pri čemer ni podane ugotovitve s strani lečečih specialistov, da je bil tožnik deležen „celostne medicinske obravnave“. 9 Upoštevaje medicinske razloge in standarde medicinske doktrine. 10 V konkretnem primeru negativni pogoj iz druge alineje prvega odstavka 49. člena Pravil. 11 V napolnjevanje vsebine takšnega standarda je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokratnega življenjskega primera. Dejansko stanje se nanaša le na dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. 12 Mnenje je tako le posledica, ki jo izvedenec z uporabo znanja lege artis potegne iz določenih dejstev. Sodišče pa je pri oceni izvedenskega mnenja skladno z 8. členom ZPP prosto in neodvisno. 13 Tako tudi sodba VDSS Psp 464/2018 z dne 17. 1. 2019. 14 Najverjetneje fizikalne in rehabilitacijske medicine.