Jedro

V sodni praksi ni sporno vprašanje ali mora sodišče samo po uradni dolžnosti ugotoviti obveznosti strank pri vzajemnih izpolnitvah. Velja namreč pravilo, da sodišče le na ugovor dolžnika izreče v sodbi, da je dolžan izpolniti obveznost samo, če izpolni svojo obveznost tudi tožnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razvezalo prodajno pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama 20.01.1995 o nakupu stanovanja ter naložilo toženki, da izstavi tožnici zemljiškoknjižno listino, ki je potrebna za vknjižbo etažne lastnine na tožnico ter vknjižbo solastninskega deleža na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem. Toženkino pritožbo zoper navedeno sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (revizija navaja 337. člen) in kršitev določb Zakona o obligacijskih razmerjih. Toženka navaja, da niso bile izpolnjene predpostavke za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP, ker tožnica s tožbenim zahtevkom ni ponudila toženki vračilo koristi, ki jih je prejela od toženke na podlagi delno izpolnjene kupne pogodbe. To okolnost bi moralo upoštevati vsaj pritožbeno sodišče, ki pa toženko napotuje, da svoje pravice uveljavlja v pravdi. S svojo odločitvijo sta sodišči nižjih stopenj zagrešili tudi kršitev materialnega prava, ko sta dovolili tožnici, da obdrži vse dosežene koristi iz razvezane pogodbe. Revidentka predlaga, da se obe sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita in tožba zavrže ali pa sodbi razveljavita.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V tem primeru je bila na prvi stopnji izdana zamudna sodba na podlagi 318. člena ZPP. Po tem določilu sodišče izda zamudno sodbo, če sta med drugimi razlogi (ki v tej zadevi niso sporni) izpolnjena tudi naslednja: da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka navedenega člena) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka istega določila). Tožnica je s tožbo zahtevala razvezo kupoprodajne pogodbe, s katero je prodala toženki stanovanje za kupnino 1,645.140 SIT, ki se jo je toženka obvezala plačati s 180 obroki (v 15 letih). Ker je bila toženka v zamudi s plačilom že desetih obrokov kupnine, je tožnica vložila tožbo in zahtevala razvezo navedene pogodbe ter od toženke tudi izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Po oceni sodišča prve stopnje je utemeljenost postavljenega tožbenega zahtevka izhajala iz tožbe in njej priloženih dokazov. Zato je ugodilo tožničinemu zahtevku, sodišče druge stopnje pa je toženkino pritožbo zoper zamudno sodbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Po revizijskih izvajanjih naj bi sodišči nižjih stopenj zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje tudi iz 14. točke istega člena ter obe tudi kršitev določb Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (124 do 136. člen) ker nista naložili tožnici vrnitev koristi, ki jih je imela zaradi delno plačane kupnine.

Z revizijo uveljavljane procesne in materialnopravne kršitve naj bi bile zagrešene z izpodbijanima odločbama zato, ker ni bilo odločeno o koristih, ki jih je tožnica imela od dela kupnine, ki jo je plačala toženka. V reviziji se opozarja predvsem na kršitev 132. člena ZOR, (ki v tretjem odstavku določa za primere razdrtja pogodbe, da kadar imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. To pravilo pa določa predvsem 122. člen ZOR, po katerem v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svojih obveznosti (prvi odstavek), v drugem odstavku pa določa, da sodišče le na ugovor toženca odloči, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.

V skladu z zgoraj navedenimi pravili v sodni praksi ni sporno vprašanje ali mora sodišče samo po uradni dolžnosti ugotoviti obveznosti strank pri vzajemnih izpolnitvah. Kot navedeno, namreč velja pravilo, da sodišče le na ugovor dolžnika izreče v sodbi, da je dolžan izpolniti obveznost samo, če izpolni svojo obveznost tudi tožnik (tako tudi Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga, 403. stran).

V postopku ni bilo sporno, da je tožnica navedla v tožbi podlago, s katero je utemeljevala postavljeni zahtevek. V skladu z že navedenimi razlogi pa ni bila dolžna navajati dejstev v zvezi s koristjo, ki jo je (morda) imela od delno plačane kupnine (o koristi s pogojnikom se govori zato, ker v takih sporih praviloma stojita nasproti koristi od kupnine in nasprotne koristi od najemnine).

Po tožbenih navedbah je bila toženka v zamudi z izpolnitvijo svojih obveznosti (to je plačilom obrokov kupnine) in zapadlih obveznosti ni poravnala niti po opominih in ne po opozorilu, da bo tožnica s tožbo zahtevala razvezo pogodbe. Glede na tako podlago je odločitev sodišč nižjih stopenj o razvezi kupoprodajne pogodbe pravdnih stranki materialnopravno pravilna (124. in naslednji členi ZOR, posebno 129. člen). Dajatveni del odločitve pa je utemeljen v določbah 132. člena ZOR, (ki daje pogodbeniku pravico do vrnitve svoje izpolnitve).

Kot je razumeti revizijske razloge, so uveljavljane procesne in materialnopravne kršitve, ki naj bi bile zagrešene, pogojevane z domnevno nepravilno odločitvijo o tožničinih obveznostih do toženke iz naslova domnevnih koristi. Take pomanjkljivosti niso bile zagrešene kot je že pojasnjeno (ker tožnica v tej smeri tožbe ni oblikovala, predvsem pa toženka ni uveljavljala ugovora oziroma zahtevka). Zaradi povedanega niso mogli biti zagrešene niti ostale očitane pomanjkljivosti in sicer v smeri kršitev 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP oziroma 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (obstajale so vse predpostavke za izdajo izpodbijane zamudne sodbe kot sta pravilno zaključili sodišči nižjih stopenj). Končno ni mogla biti zagrešena niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne more vsebovati razlogov o nečem, kar glede na uveljavljeno tožbeno podlago ni moglo biti sestavina dejanske in pravne podlage izpodbijanih sodb.

Ker je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, na nobeni stopnji sojenja pa niso bile zagrešene očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je moralo revizijsko sodišče zavrniti toženkino revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).