Jedro

Poročanje mora biti korektno in novinar je pred objavo občutljivih informacij/podatkov/očitkov, dolžan preveriti tudi drugo plat zgodbe, in to najmanj v okviru, na katerega ga ta, na čigar osebnost se ti podatki/informacije/očitki nanašajo, vnaprej opozori. Ker tožena stranka ni storila vsega, kar bi morala, in je to celo imela možnost storiti, ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je članek objavila na podlagi njej tedaj znanih informacij. Če bi opravila svoje delo tako, kot se to od novinarja terja, bi imela na voljo tudi druga dejstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke in potrdilo svoj sklep, s katerim je izdalo začasno odredbo, ki toženi stranki pod grožnjo denarne kazni nalaga, da na svoji internetni strani nemudoma odstrani 18. 10. 2012 objavljeno besedilo pod naslovom „Ž. kupovala podpise volivcev“ s celotno pripadajočo vsebino in komentarji ter odstrani celotni objavljeni posnetek telefonskih pogovorov med tožnico in prodajalcema glasov, posnetem 16. 10. 2012, ter ji prepoveduje ponovno objavo besedila pod tem naslovom.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno pretehtalo osebnostne pravice tožnice in svobodo tožene stranke, da o pomembnih vprašanjih obvešča javnost. Vztraja, da je tožnica absolutno javna oseba, sodišče pa ji je priznalo širši obseg pravic, kot ji gre, pri čemer svoje odločitve ni v ničemer obrazložilo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je vse, kar napisala, res: tožnica se je pogajala o nakupu glasov, tožena stranka pa ima o tem pravico poročati. Nadalje navaja, da je sodišče napačno presodilo dolžnost tožene stranke, da preveri vsebino objavljenega članka. Sodišče bi namreč moralo presojati, katera dejstva so bila toženi stranki v trenutku, ko je bil članek objavljen, znana. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da ima članek zavajajoč naslov. V nadaljevanju povzema dejstva, ki so ji bila znana v trenutku objave, in navaja, da ni bila dolžna nadalje raziskovati evidentno neutemeljene tožničine zgodbe. Sploh pa ni bilo česa, kar bi bila tožena stranka dolžna preverjati. Navaja še, da je sodišče nepravilno presodilo pomen dodatnega pojasnila tožnice, ki ga je v članek vključila tožeča stranka. Ugotovitev sodišča, da je bilo pojasnilo preneseno na tak način, da daje vtis, da gre zgolj za izgovore tožnice, ki nimajo opore v realnosti, je neutemeljena. Tožena stranka ni imela nobene opore, da bi verjela tožničini zgodbi, zato je trditve predstavila v pogojniku, saj takrat ni imela potrdila policije, ki ga je prejela šele v tem postopku. Ni pa dolžnost tožene stranke, da preverja resničnost zgodbe, ki jo je podala tožnica. Dodaja, da tožnici še danes ne verjame, da ni imela namena kupiti glasov. Končno navaja še, da je sodišče nepravilno presodilo možnost javnosti, da se seznani s širšim kontekstom zadeve. Tožena stranka mora imeti pravico, da opozarja na ravnanja politikov, ki so protipravna ali pa vsaj videti očitno protipravna, saj je to ključnega pomena za delovanje demokracije in svobodo medijev. Ostro nasprotuje stališču, da morajo biti članki uravnoteženi, saj ima pravico komentirati in podajati mnenje o aktualnih dogodkih. Ko poroča o dejstvih, je ta dejstva dolžna preveriti, ko pa se do dejstev opredeljuje, jih lahko komentira, četudi s svojimi subjektivnimi zaključki. Pravni red dopušča, da se kdo tudi kdaj o čem zmoti, sicer bi bila svoboda govora povsem izvotljena, če bi vsako odgovarjal za vsak odstop od materialne resnice, ki bi jo naknadno ugotavljalo sodišče. Dodaja še, da tožnici z objavo članka ne bi mogla več nastati nobena škoda. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožnica je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v zvezi z nedenarnim delom svojega tožbenega zahtevka predlagala začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica izkazala vse, za izdajo začasne odredbe potrebne zakonske pogoje iz 272. člena ZIZ, ter je njenemu predlogu ugodilo, ugovor tožene stranke pa z izpodbijanim sklepom pravilno zavrnilo.

6. Članek, ki ga je tožena stranka na svoji spletni strani objavila 18. 10. 2012 (priloga A 7), skupaj s posnetkom (priloga A 12), na katerega se članek nanaša in z neposrednim zapisom v članku „Ekskluzivno: Objavljamo telefonski pogovor“ vabi javnost k poslušanju (1), lahko po prepričanju pritožbenega sodišča pri poslušalcih pusti samo en vtis: še do nedavnega predsedniška kandidatka Ž. kupuje podpise volivcev in je zanje pripravljena plačati najmanj 7.000,00 EUR. Nobenega dvoma ni, da tak vtis o posamezniku, kot ga dobi bralec/poslušalec ob branju članka/poslušanju posnetka, ni nič pozitivnega, nasprotno, ima izrazito negativno konotacijo in predstavlja, zlasti če ni resničen, grob poseg v čast in dobro ime posameznika. Vprašanje, ali je tak posameznik relativno ali absolutno javna oseba, niti ni pravno odločilno. Ne gre namreč za poseg v pravico do zasebnosti, katere polje se krči obratno sorazmerno s stopnjo javnosti (bolj ko je oseba javna, manjše je pričakovano polje njene zasebnosti), temveč za poseg v čast in dobro ime. Tožena stranka ima vselej pravico poročati, če kdo (ne glede na to, kakšen je njegov status v javnosti) kupuje volilne glasove ali se o tem pogaja, ne pomeni pa to, da ima več pravic/večje pravice (v smislu manjše dolžnosti preverjanja verodostojnosti pridobljenih informacij) pri poseganju v čast in dobro ime posameznika glede na stopnjo njegovega udejstvovanja v javnosti, kot zmotno meni pritožnica.

7. Tožnica je najmanj s stopnjo verjetnosti izkazala, da je najkasneje po drugem telefonskem pogovoru obvestila policijo, zato nadaljnji telefonski pogovori vsebinsko niso tisto, kar s člankom in posnetkom pogovorov javnosti sporoča tožena stranka, tj., da je tožnica kupovala glasove volivcev. Ker je tožnica obvestila policijo o sumih preprodaje predvolilnih glasov in v času nadaljnjih telefonskih pogovorih že sodelovala s policijo (priloga A 3), najmanj zadnji štirje telefonski pogovori na posnetku niso realna slika dogajanja.

8. Tožnica je v tem postopku tudi dokazala, da je toženo stranko še pred objavo članka in posnetka (17. 10. 2012) obvestila, da gre za nezakonit posnetek telefonskih pogovorov, prepovedala njegovo objavo ter pojasnila, da sodeluje s policijo (priloga A 10). Najmanj, kar bi morala tožena stranka storiti pred objavo članka in posnetka, je, da bi pri Policijski postaji G. preverila, ali je tožnica res podala ovadbo oziroma ali s policijo sodeluje. Pritožbeno sklicevanje, da tega ni bila dolžna storiti, ni na mestu. Poročanje mora biti korektno in novinar je pred objavo tako občutljivih informacij/podatkov/očitkov, kot so ti iz tu spornega članka/posnetka, dolžan preveriti tudi drugo plat zgodbe, in to najmanj v okviru, na katerega ga ta, na čigar osebnost se ti podatki/informacije/očitki nanašajo, vnaprej opozori. Ker tožena stranka ni storila vsega, kar bi morala, in je to celo imela možnost storiti, ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je članek objavila na podlagi njej tedaj znanih informacij. Če bi opravila svoje delo tako, kot se to od novinarja terja, bi imela na voljo tudi druga dejstva.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu tudi glede razlogov, da je nadaljnje postopanje tožene stranke, ko je prvotni članek dopolnila tako, da je naslovu dodala vprašaj, članku pa nov odstavek, ki predstavlja odziv tožnice, ne popravlja prvotnega vtisa, ki ga pušča članek, temveč ga v že pridobljenem vtisu celo poglablja. Resda je naslov sedaj postavljen pod vprašaj, a je prvotni del članka ohranil trdilno slovnično obliko, medtem ko je novi odstavek, ki predstavlja tožničino obrambo, zapisan v pogojni obliki, kar bralca napeljuje na sklep, da gre za tožničine izgovore in nanjo meče še slabšo luč kot članek v prvotni obliki.

10. Pritožbeno sodišče glede na povedano nima nikakršnih pomislekov glede pravilnosti tehtanja osebnostnih pravic tožnice in svobodo tožene stranke, da o pomembnih vprašanjih obvešča javnost, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka svoje poslanstvo očitno napačno dojema: to, kar je storila v članku in s posnetkom, namreč ni komentiranje, kot zmotno meni, temveč poročanje, poročala pa je o nepreverjenih oziroma neresničnih dejstvih, na kar je bila opozorjena celo pred njihovo objavo, pa ni izpolnila svoje dolžnosti in jih ni preverila. Sklicevanje pritožnice na zmoto ne more biti uspešno, saj je za to, da se je znašla „v zmoti“, odgovorna izključno sama.

11. Po povedanem pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožničina terjatev najmanj verjetno izkazana, izpolnjena pa je tudi druga predpostavka za izdajo začasne odredbe. Ni namreč mogoče spregledati, da je tožena stranka članke in posnetek umaknila na podlagi začasne odredbe z dne 25. 10. 2012 in je od umika poteklo že več kot leto in pol, zato ohranjanje članka v spletnem arhivu, upoštevaje hitrost menjave informacij na spletu, nima več takšnega pomena, njegova začasna odstranitev pa toženi stranki ne bo prizadejala večjih posledic, kot bi sicer nastajale oziroma se ohranjale tožnici (2).

12. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev postopka, saj je v izpodbijanem sklepu odgovorilo na vse ugovorne navedbe pritožnice. Ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje, v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, potrdilo.

(1) Gre za sklop več, točneje šestih telefonskih pogovorov, ki so na posnetku nanizani eden za drugim.

(2) Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 9. 2013, opr. št. II Cp 2201/2012.