Jedro

Glede na 1. in 3. odstavek 3. člena Uredbe o prispevku oseb z začasnim zatočiščem k oskrbi in nastanitvi v nastanitvenem centru in višini človekoljubne pomoči, ki jo lahko prejemajo osebe z začasnim zatočiščem (Uradni list RS, št. 54/99 in 1/2000 - Uredba) se upoštevajo vsi prihodki oseb, ki živijo v istem gospodinjstvu s prosilcem, ne glede na to, da to ni njegova družina.

Izrek

Pritožbi se ugodi, 1. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1180/2000-6 z dne 13.12.2000, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo tožečih strank na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zoper odločbo tožene stranke z dne 7.6.2000 (1. točka izreka), s katero je tožena stranka tožečima strankama dodelila človekoljubno pomoč za obdobje šestih mesecev v višini 34.390.00 SIT mesečno. Odločila je, da se pomoč izplačuje tožniku D.O. od 1.5.2000 dalje preko poštne nakaznice. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik D.O. dne 17.4.2000 vložil zahtevek za dodelitev človekoljubne pomoči zase in za svojo ženo tožnico N.O. Tožena stranka je v ugotovitvenem postopku ugotovila, da tožeči stranki ne živita v nastanitvenem centru in da mesečni prihodek na družinskega člana ne presega višine, predpisane v 3. členu Uredbe o prispevku oseb z začasnim zatočiščem k oskrbi in nastanitvi v nastanitvenem centru in višini človekoljubne pomoči, ki jo lahko prejemajo osebe z začasnim zatočiščem (Uradni list RS, št. 54/99 in 1/2000 - Uredba). Vsaki izmed tožečih strank je bila dodeljena človekoljubna pomoč v znesku 17.195,00 SIT mesečno, torej skupno 34.390,00 SIT.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je odvisno od odločitve tožene stranke, od kdaj naprej bo prosilec prejemal pomoč, pri čemer pa sodišče soglaša s tožečima strankama, da mora tožena stranka v primerih, ko pomoč predstavlja vir preživljanja za prosilce, odločiti hitro. Zakon o začasnem zatočišču (ZZZat, Uradni list RS, št. 20/97) in citirana uredba ne vsebujeta določb, da se prosilcem prizna in izplača človekoljubna pomoč od dneva vložitve vloge dalje. Ker ZZZat in citirana uredba ne določata roka, v katerem mora tožena stranka odločiti o zahtevi osebe z začasnim zatočiščem za določitev človekoljubne pomoči, velja glede odločitve o vlogi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Tako mora upravni organ v primerih, ko se uvede postopek na zahtevo stranke in je pred odločitvijo treba izvesti poseben ugotovitveni postopek, izdati odločbo in jo vročiti stranki, najpozneje v dveh mesecih (1. odstavek 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 - dalje ZUP). Če vloga ni popolna, začne zakonski rok za vročitev odločbe teči od dneva, ko je organ prejel popolno vlogo (2. odstavek 222. člena ZUP). Da je vloga popolna in zrela za obravnavanje, pa v primeru dodeljevanja človekoljubne pomoči odloči Urad. V zvezi s tožbenimi ugovori tožečih strank, da je tožena stranka neupravičeno zavlačevala s postopkom, ko je zahtevala dodatno pojasnilo v zvezi z zaposlitvijo njune hčerke, pa sodišče prve stopnje pripominja, da je tožena stranka na podlagi določb citirane uredbe dolžna ugotoviti, ali osebe, ki zaprosijo za človekoljubno pomoč, izpolnjujejo pogoje, ki jih določa Uredba. Kar pa se tiče tožbenega ugovora, ki se nanaša na obrazložitev izpodbijane odločbe, in sicer datum 17.4.2000 kot datum vložitve vloge za pridobitev človekoljubne pomoči, pa iz upravnih spisov izhaja, da sta tožeči stranki tega dne odgovorili na dopis tožene stranke z dne 17.3.2000. Tožena stranka je po presoji prvostopnega sodišča pravilno ocenila, da sta tožeči stranki s tem odgovorom vlogo dopolnili in da je ta zrela za obravnavanje.

Tožeči stranki v pritožbi zoper 1. točko izreka sodbe navajata, da sta na podlagi citirane uredbe Vlade RS dne 27.7.1999 oddali vlogo za človekoljubno pomoč na Urad za preseljevanje in begunce v L. Navedeni urad jima je s svojo odločbo, izdano v zakonskem roku enega meseca oziroma dne 25.8.1999. leta, odobril človekoljubno pomoč za obdobje šestih mesecev, in sicer od 1.8.1999 leta naprej. Ker jima po poteku šestih mesecev navedeni urad po uradni dolžnosti ni izdal nove odločbe za dodelitev človekoljubne pomoči za naslednje obdobje šestih mesecev, sta dne 24.2.2000 samoiniciativno oddala novo vlogo za dodelitev te pomoči. Po sporočilu tega urada, ki je bilo dostavljeno vsem beguncem in objavljeno v časopisu "Begunski čas", bi jima Urad za priseljevanje in begunce moral izdati novo odločbo o človekoljubni pomoči najpozneje do 24.3.2000 in to pomoč dodeliti od 1.2.2000 za nadaljnjih 6 mesecev, ne pa od 1.5.2000, kot je navedeno v izpodbijani odločbi. Urad za priseljevanje in begunce je 3 in pol mesece, in sicer od 24.2.2000 do 7.6.2000, zavlačeval postopek o njuni zahtevi. S tem jima je ta urad, ne da bi utemeljelil razlog za to, odvzel pripadajočo človekoljubno pomoč, kar pa je sodišče prve stopnje potrdilo kot zakonito. To navajata zaradi tega, ker so drugi begunci človekoljubno pomoč dobili za mesece februar, marec in april leta 2000, onadva pa sta to pomoč po izpodbijani odločbi pričela prejemati šele 1.5.2000. Poznata več beguncev, ki niso ponovno oddali vloge za dodelitev človekoljubne pomoči, ampak so na zahtevo Urada za priseljevanje in begunce dali le izjavo o tem, da pri njih ni nobenih sprememb in jim je na podlagi te izjave bila odobrena človekoljubna pomoč. Smiselno predlagata, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Predlagata tudi, da ju sodišče oprosti plačila sodne takse.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ni odločilo v skladu s podatki in listinami v upravnih spisih.

Po Uredbi pripada človekoljubna pomoč osebam z začasnim zatočiščem, ki ne žive v nastanitvenem centru, če mesečni prihodek družine na družinskega člana ne presega določene višine. V dohodek družine pa se vštevajo vsi prihodki družinskih članov oziroma oseb, ki žive z družino v istem gospodinjstvu (1. in 3. odstavek 3. člena Uredbe). To pa pomeni, da se upoštevajo vsi prihodki oseb, ki živijo v istem gospodinjstvu s prosilcem, ne glede na to, da to ni njegova družina.

Ker v obravnavanem primeru hči tožečih strank ni družinski član tožnikov, ker je odrasla in je starši niso več dolžni preživljati, in ker iz upravnih spisov (niti iz vloge z dne 24.2.2000 in iz kasnejših dopolnjevanj, niti iz zahteve tožene stranke za dopolnitev vloge, ne izhaja, da bi hči tožečih strank živela s tožečima strankama v skupnem gospodinjstvu, po presoji pritožbenega sodišča za odločitev o odobritvi človekoljubne pomoči tožečima strankama niso bili relevantni podatki glede dohodka njune hčere. Ker pa je že iz začetne vloge tožečih strank z dne 24.2.2000 povsem razvidno, da je vloga vložena za tožeči stranki in da tožeči stranki nimata nobenega vira preživljanja, kar torej pomeni, da med njuno prvotno vlogo z dne 27.7.1999, na podlagi katere jima je bila z odločbo tožene stranke z dne 25.8.1999 odobrena človekoljubna pomoč, ni nobenih sprememb, je torej treba šteti, da je bila njuna druga vloga popolna že ob vložitvi, torej 24.2.2000. Že iz nje namreč izhaja, da tožeči stranki izpolnjujeta pogoje za priznanje človekoljubne pomoči. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je odločitev tožene stranke, da tožnikoma prizna človekoljubno pomoč šele od 1.5.2000, nezakonita in nepravilna ter nima podlage v upravnih spisih.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo 1. točko izreka izpodbijane sodbe (zavrnitev tožbe) ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (74. člen v zvezi s 3. odstavkom 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče ni odločalo o pritožbenem predlogu tožečih strank o oprostitvi plačila sodnih taks, ker je o tem odločilo že sodišče prve stopnje (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je namreč ugodilo predlogu tožečih strank za oprostitev plačila sodnih taks, kar velja za upravni spor v celoti, torej tudi za pritožbeni postopek.