Jedro

Izrekanje opomina po prvem odstavku 21. člena ZP-1 ni utemeljeno že z obstojem katerih koli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki jim je mogoče pripisati posebno težo. Pri tem prekrškovni organ oziroma sodišče prvenstveno upošteva objektivne okoliščine v času storitve prekrška (stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine, kraj, čas, način storitve), upoštevati pa je tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi storilca, njegovo prejšnje življenje ipd.).

V primeru prekrškov, pri katerih gre za višjo stopnjo ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine, mora biti izrek opomina še toliko bolj izjemen oziroma omejen na primere, v katerih so podane posebej tehtne olajševalne okoliščine.

Zaključek sodišča, da zgolj odmaknjenost dogodka ter nekaznovanost pravne osebe v obravnavanem primeru utemeljujeta izrek opomina po prvem odstavku 21. člena ZP-1, je materialnopravno napačen.

Izrek

Ugotovi se, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba prvega odstavka 21. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Urad RS za meroslovje je dne 22. 6. 2009 pravni osebi H. d. o. o., izdal plačilni nalog, št. 06011-690/2009/2, zaradi prekrškov po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o meroslovju (v nadaljevanju ZMer-1) ter ji izrekel enotno globo v višini 1.251,87 EUR. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo ZSV 375/2009 z dne 24. 2. 2012 zahtevi za sodno varstvo pravne osebe delno ugodilo in plačilni nalog glede sankcije spremenilo tako, da je pravni osebi za storjene prekrške izreklo opomin, v ostalem pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in 4. točke 156. člena ZP-1 v zvezi z 21. členom ZP-1. Navaja, da sodišče ni utemeljilo, zakaj je kršiteljici izreklo opomin. Pogoj za izrek opomina je, da je prekršek storjen v očitno olajševalnih okoliščinah, ki jim organ pripiše posebno težo, pri tem pa mora upoštevati seznam primeroma naštetih okoliščin iz drugega odstavka 26. člena ZP-1. Pavšalno sklicevanje na prvi odstavek 21. člena ZP-1 in navedba o odmaknjenosti dogodka ter o nekaznovanosti storilke ne more predstavljati utemeljitve izrečene kazenske sankcije. Po drugi strani pa iz spisovnega gradiva izhajajo obteževalne okoliščine, ki prav gotovo ne opravičujejo izreka opomina. Navaja, da je bil praktično celoten bencinski servis neoverjen, da je neustreznost trajala več kot eno leto ter da je točnost naprav za merjenje tekočih goriv ter merilnikov tlaka v pnevmatikah bistvenega pomena za varovanje javnega interesa. Prav tako se je pravna oseba na vsako dejanje v prekrškovnem postopku pritožila brez tehtnih razlogov in v žaljivem tonu. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je torej sodišče uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo, in sicer 21. člen ZP-1, s čimer je kršilo določbo 4. točke 156. člena ZP-1. Poudarja, da je isto okrajno sodišče po isti okrajni sodnici v prekrškovni zadevi zoper istega kršitelja, s sodbo ZSV 4/2012 z dne 22. 5. 2012, ponovno nadomestilo izrečeno globo z opominom, iz česar izhaja, da je izpodbijana sodba zelo negativno vplivala na prihodnje ravnanje storilke.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena zakonitemu zastopniku pravne osebe, ki je v odgovoru navedel, da je odločitev okrajnega sodišča realna in človeška, saj je v sedanji krizi potrebno gledati tudi na eksistenco podjetja in zaposlenih. Navaja, da je strošek overitve zelo visok ter da so pri vsakodnevni borbi na to pozabili. Po oceni zastopnika je cilj države uničenje malih podjetij in pomoč velikim, zato se sprašuje, kakšne meritve imajo veliki prodajalci goriv.

B.

4. V obravnavanem primeru je bila pravna oseba H. d. o. o. spoznana za odgovorno treh prekrškov po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZMer-1, ker je imela dne

16. 6. 2009 na lokaciji bencinskega servisa v Juršincih pri Ptuju v uporabi tri merila z neveljavno overitveno oznako, in sicer dve merili za merjenje tekočih goriv in en merilnik za merjenje tlaka v pnevmatikah. Vsem trem merilom je enoletni rok overitve potekel dne 31. 5. 2008. 5. Sodišče je v izpodbijani sodbi, s katero je zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo ter namesto izrečene enotne globe

1.251,87 EUR pravni osebi izreklo opomin, navedlo, da je bil obravnavani prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Do tega sklepa je sodišče prišlo upoštevaje okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, odmaknjenost dogodka (od storitve prekrška pa do izreka sodbe so pretekla skoraj tri leta) ter nekaznovanost pravne osebe za prekrške.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe torej izhaja, da se je sodišče opredelilo do okoliščin, ki naj bi utemeljevale izrek opomina, zato ni moč pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da sodišče o tem ni navedlo nikakršnih razlogov. Pravilno pa vrhovni državni tožilec opozarja, da so navedeni razlogi sodišča materialnopravno zmotni oziroma da okoliščine, ki jih navaja sodišče v obrazložitvi sodbe (časovna odmaknjenost dogodka in nekaznovanost pravne osebe), ne predstavljajo okoliščin v smislu prvega odstavka 21. člena ZP-1, ki bi upravičevale izrek opomina.

7. V skladu s citirano določbo sme prekrškovni organ in sodišče izreči opomin za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Izrekanje opomina tako ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ pripiše posebno težo. Pri tem prekrškovni organ oziroma sodišče upošteva seznam (primeroma) naštetih olajševalnih okoliščin iz drugega odstavka 26. člena ZP-1. Skladno s prakso Vrhovnega sodišča je treba težo prekrška prvenstveno ocenjevati po objektivnih okoliščinah v času storitve prekrška (stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine, kraj, čas, način storitve), upravičeno pa je upoštevati tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi storilca, storilčevo prejšnje življenje ipd.). Če bo organ ugotovil zgolj subjektivne okoliščine, to ne bo upravičevalo izreka opomina, bo pa to lahko razlog za omilitev ali odpustitev sankcije (sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 9/2011, IV Ips 18/2011, IV Ips 19/2011 z dne 22. 2. 2011; glej tudi Filipčič, K. et al., Zakon o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 121).

8. V obravnavanem primeru sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo nikakršnih objektivnih okoliščin v smislu prvega odstavka 21. člena ZP-1 .

Sodišče sicer izpostavlja časovno oddaljenost obravnavanih dogodkov, vendar ta okoliščina v ničemer ne zmanjšuje teže obravnavanih prekrškov. Dejstvo, da pravna oseba do izreka izpodbijane sodbe še ni bila kaznovana, pa samo zase ne more utemeljiti izreka sankcije opominjevalne narave.

9. Glede na okoliščine obravnavanega primera Vrhovno sodišče še poudarja, da je pri presoji, ali so v posameznem primeru podani zakonski pogoji za izrek opomina, potrebno upoštevati tudi stopnjo ogrožanja oziroma poškodbe zavarovane dobrine. Zakon izreka opomina sicer ne omejuje samo na prekrške, za katere je na primer predpisana globa do določene višine, in nobenega področja prekrškov ne izvzema. Vendar mora biti v primeru prekrškov, pri katerih gre za višjo stopnjo ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine, izrek opomina še toliko bolj izjemen oziroma omejen na primere, v katerih so podane še posebej tehtne olajševalne okoliščine. Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja, da je točnost priprav za merjenje tekočih goriv ter merilnikov tlaka v pnevmatikah ključnega pomena za zagotavljanje varstva potrošnikov in varnosti v cestnem prometu. Poleg tega pa se pravni osebi očita, da so neustreznosti trajale več kot eno leto. Upoštevaje navedene okoliščine, ki kažejo na to, da stopnja ogrožanja varovane dobrine v obravnavanem primeru nikakor ni zanemarljiva, je na dlani, da zgolj časovna odmaknjenost dogodka ter nekaznovanost kršiteljice ne upravičujeta nadomestitve izrečene globe s sankcijo opominjevalne narave.

10. Zaključek sodišča, da so v obravnavanem primeru podani pogoji za izrek opomina, je torej materialnopravno napačen. Okoliščine, ki jih ugotavlja sodišče, namreč niso olajševalne okoliščine v smislu prvega odstavka 21. člena ZP-1, ki bi prekršek delale posebej lahkega. Sicer pa iz obrazložitve sodbe tudi ne izhaja, da bi bili izpolnjeni pogoji za izrek opomina po drugem odstavku 21. člena ZP-1, po katerem je opomin mogoče izreči tudi, če je storilec pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost ali povrnil povzročeno škodo. S tem, ko je sodišče pravni osebi izreklo opomin, ne da bi bili za to podani zakonski pogoji, je zagrešilo kršitev po drugem odstavku 158. člena ZP-1. C.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti utemeljena. Ker je zahteva vložena v škodo obsojene pravne osebe, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zgolj ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo prekršena določba prvega odstavka 21. člena ZP-1, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.