Jedro

Pri opredelitvi namembnosti zemljišč ni bistvena namembnost, določena v prostorskih aktih, niti v gradbenem dovoljenju, pač pa je odločilno, v kakšne namene se v obravnavanem primeru nepremičnine dejansko uporabljajo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. 4224-1165/2013-17 z dne 8. 7. 2015 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2013 v skupni višini 41.418,15 EUR in sicer od objekta na naslovu A. Iz izreka odločbe izhaja, da je bila kot namembnost neto tlorisne površine objekta 6.156 m2 upoštevana uporaba za storitvene in trgovske dejavnosti, v skupni površini 321 m2 pa za družbene dejavnosti. Odmera temelji na določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84) ter Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list RS št. 130/03 in naslednji, v nadaljevanju Odlok).

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo s pojasnilom, da je bilo NUSZ pravilno odmerjeno na podlagi ZSZ/84 ter določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Odloka. Ugotovljena neto tlorisna površina objekta temelji na podatkih REN, pri čemer je bila od neto tlorisne površine objekta 6.794 m2 odšteta površina treh odprtih lož in dveh odprtih teras v izmeri 316,80 m2. Od površine 6.477 m2 je bila glede na podatke REN odšteta še površina, ki se uporablja za zdravstvo, v izmerah 26 m2, 121 m2 in 174 m2 in je bila glede navedene površine upoštevana namembnost družbene dejavnosti. Pojasnjuje, da je treba tudi površine skupne rabe šteti za poslovne prostore, od katerih se odmerja nadomestilo. Glede pritožbenega očitka, da je bila namembnost teh nepremičnin določena v neskladju z OPN in gradbenim dovoljenjem, pa pojasnjuje, da je odločilno, v kakšne namene se nepremičnine dejansko uporabljajo. Glede predloženih kupoprodajnih pogodb, iz katerih izhaja, da je tožnik že pred letom 2013 prodal nekatere dele predmetne nepremičnine, navaja, da so nedovoljena pritožbena novota.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnih predpisov in kršitve pravil postopka. Poudarja, da je toženka za odmero zavzela napačne kriterije. Med drugim navaja, da bi morala toženka od ugotovljene neto tlorisne površine objekta odšteti dele, ki predstavljajo skupne prostore, kar podrobneje pojasni. Opozarja, da je smisel pobiranja javnih dajatev v tem, da so podlage za zaračunavanje popolnoma jasne, kar v obravnavanem primeru ni podano. Navaja tudi, da zdravstvena dejavnost zaseda pet parkirnih mest, zato bi bilo tudi glede navedenih parkirnih mest treba upoštevati, da gre za zdravstveno dejavnost. Zakaj toženka tega ni upoštevala, ni znano. Da je namembnost napačno opredeljena, izhaja tudi iz veljavnega OPN, po katerem predmetna stavba stoji na območju centralnih dejavnosti za izobraževanje in raziskovalne ustanove. Toženka je v izračunu upoštevala, da gre za storitvene in trgovske dejavnosti, kar pa ne ustreza dejanskemu stanju. Predlaga ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Obveznost plačila NUSZ je določena v šestem poglavju ZSZ/84, ki se v tem delu uporablja v skladu s peto točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ). Ta ureditev ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki v 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti dela ZUreP-1, ki se nanaša na plačevanje NUSZ. Veljavna je torej ureditev po ZSZ/84, dopolnjena s 180. členom ZUreP-1, ki določa, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. V tem smislu je Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v določbah členov 218. do 218.b (med drugim) natančneje opredelil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmeri NUSZ, v določbah členov 218.c, 218.č in 218.d pa še uskladitev podatkov za odmero nadomestila in uskladitev predpisov, ki so namenjeni pridobivanju podatkov za odmero.

7. Nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe (drugi odstavek 60. člena ZSZ/84), pri čemer je poslovna površina stavbe čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom (četrti odstavek 60. člena ZSZ/84). Podobno določa 5. alineja prvega odstavka 4. člena Odloka, po kateri je osnova za določitev višine nadomestila za zazidano stavbno zemljišča v primeru nestanovanjske stavbe površina poslovnih prostorov v njej in individualnih prostorov, ki pripadajo določenim poslovnim prostorom, kot so pokrito ali nepokrito skladišče, parkirišče, delavnica na prostem in podobno, če niso sestavni del poslovnega prostora.

8. Po prvem odstavku 218.c člena ZGO-1 mora občina za namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb, kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, lahko pa uporabi tudi podatke iz tega katastra, ki so prevzeti iz drugih evidenc. V primeru uporabe takih podatkov zakon predpisuje poseben postopek seznanitve zavezancev s temi podatki in njihovo usklajevanje (drugi do peti oziroma šesti odstavek 218. c člena ZGO-1). Ker tožnik ne navaja, da postopek seznanitve tožnika s podatki, ki izhajajo iz evidence Registra nepremičnin (REN) in so bili v obravnavnem primeru podlaga za odmero spornega nadomestila, ni bil opravljen na način, kot ga predpisuje zakon, niti ne navaja, da bi v skladu s tretjim odstavkom 218. c člena ZGO-1 pri pristojni geodetski upravi predlagal vpis novih ali spremenjenih podatkov, se v skladu s četrtim odstavkom navedene določbe šteje, da so navedeni podatki občine o neto tlorisni površini objekta na naslovu ... pravilni.

9. Toženka je v tem smislu glede neto tlorisne površine stavbe pravilno upoštevala podatke, ki izhajajo iz Registra nepremičnin (REN), saj predmetne nepremičnine v času izdaje odločbe še niso bile vpisane v kataster stavb (kar je sicer po tretjem odstavku 81. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin dolžnost tožnika). Tako je pri objektu ... kot poslovno površino upoštevala 6794 m2, od katere je odštela odprte terase in lože v skupni izmeri 316,8 m2. Da bi bili v REN glede neto tlorisne površine stavbe navedeni drugačni podatki, tožnik ne navaja. Tudi sicer pa ni pravilno stališče tožnika, da se prostorov, ki so v skupni rabi, pri osnovi za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ne sme upoštevati. Kaj takega iz citiranih predpisov namreč ne izhaja. Sicer pa bi bilo dejstvo, da so nekateri deli stavbe, na kateri je vzpostavljena etažna lastnina, v skupni rabi, lahko pomembno le pri določitvi zavezanca za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj je na skupnih delih vzpostavljena solastnina.

10. Pravilno je tudi stališče drugostopenjskega organa, da pri opredelitvi namembnosti zemljišč ni bistvena namembnost, določena v prostorskih aktih, niti v gradbenem dovoljenju, pač pa je odločilno, v kakšne namene se v obravnavanem primeru predmetne nepremičnine dejansko uporabljajo. Navedeno izrecno izhaja iz drugega odstavka 8. člena Odloka, ki določa, da kadar obstoječa namembnost stavbnega zemljišča ni skladna s predvideno namembnostjo v prostorskem aktu, se pri točkovanju zazidanih zemljišč upošteva obstoječa namembnost. 11. Zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora, da je bila namembnost posameznih delov stavbe v obravnavanem primeru napačno ugotovljena. Pri tem sodišče opozarja, da se drugostopenjski organ glede namena uporabe predmetnega objekta sklicuje na klasifikacijo dejanske rabe, ki izhaja iz evidence REM, iz katere izhaja, da gre za stavbo, katere pretežna dejanska raba je (1220301) poslovni prostori. Navedena dejanska raba, ki izhaja iz evidence REM, pa se ne ujema z razvrstitvijo stavbnih zemljišč glede na namembnost v skupine, ki izhaja iz Priloge 2 Odloka, ki ga je v obravnavnem primeru treba uporabiti pri odmeri NUSZ.

12. Toženka bi morala zato za vsak posamezen del stavbe ugotoviti, kakšna je njegova namembnost glede na razvrstitev, ki izhaja iz Priloge 2 Odloka. Pri tem sodišče opozarja še na določbe Uredbe o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena, ki se glede na prvi odstavek 1. člena kot obvezna uporablja tudi pri uporabi definicij stavb in gradbenih inženirskih objektov v veljavnih predpisih s področja graditve objektov in urejanja prostora, iz katere med drugim izhaja, da se objekti razvrščajo glede na pretežen namen uporabe (prvi odstavek 5. člena) in da kadar gre za večnamenski objekt, ga je treba razvrstiti kot eno klasifikacijsko enoto, po njegovem pretežnem namenu (4. točka prvega odstavka). Navedeno pomeni, da mora toženka pri ugotavljanju namembnosti objekta glede na določbe Odloka ugotoviti, kakšen je njegov pretežni namen in ga uvrstiti v to klasifikacijsko enoto, ne glede na to, da je v določenem delu njegov namen drugačen.

13. Utemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da so bile v obravnavnem primeru kršene določbe postopka. Iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi o odločilnem dejstvu, in sicer, zakaj je toženka v obravnavnem primeru tožnika štela za zavezanca za plačilo predmetnega nadomestila, zato je v navedenem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Iz 62. člena ZSZ izhaja, da mora plačati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Iz obrazložitve odločbe ne izhaja, da bi toženka ugotovila, da iz zemljiške knjige izhaja, da je bil tožnik v letu, za katerega se nadomestilo odmerja, neposredni uporabnik celotne stavbe (vseh posameznih delov), za katero se nadomestilo odmerja. Tožnik pa je v upravnem postopku predložil več dokazov (pogodb), s katerimi je dokazoval, da v letu 2013 ni bil več lastnik vseh delov stavbe, na katere se izpodbijana odločba nanaša. 14. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljene nepravilnosti odpraviti.

15. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa sta v postopku zastopala pooblaščenca, ki sta odvetnika, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).