Jedro

Sodna praksa stoji na stališču, da se višina prispevka v rezervni sklad v smislu 41. člena SZ-1 lahko zviša (le), če tako določijo etažni lastniki v načrtu vzdrževanja, sprejetem po 26. členu SZ-1. Bistveno je torej, da se o zvišanju prispevka v rezervni sklad ne more odločati samostojno, ampak vedno le v povezavi s sprejetim načrtom vzdrževanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo povišanega prispevka v rezervni sklad večstanovanjske stavbe. Tako je odločilo, ker tožnik ni uspel dokazati, da bi bil sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad sprejet na zakonsko ustrezen način. Obravnavana zadeva je glede na vrednost spornega predmeta spor majhne vrednosti (SMV) v smislu 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku.1

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da naj bi bilo v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med sami temi listinami. Hkrati je tožniku tudi kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje. Iz spornih zapisnikov nedvomno izhaja, da je bil načrt vzdrževanja predmet odločanja, etažni lastniki so o njem glasovali in sprejeli sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad. Nikoli bi bilo sporno, da je na obeh zborih lastnikov šlo za ponovljen zbor, zato so odločitve bile lahko sprejete najmanj z večino prisotnih etažnih lastnikov.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti izrecno očitanih, niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev določb postopka in pravilno uporabilo materialno pravo, medtem ko relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v sporih majhne vrednosti niso predmet pritožbenega preizkusa (458. člen ZPP).

6. Pritožnik se uvodoma sklicuje na kršitev ustavnih pravic; v zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se ustavne procesne pravice uresničujejo skozi procesne zakone (ZPP), zato je tudi kršitve ustavnih procesnih jamstev treba uveljavljati prek kršitev (zakonskih) določb postopka, ne pa s posplošenim sklicevanjem na člene Ustave. Očitek o »sodniški samovolji« je povsem pavšalen in neobrazložen, tako da se do njega pritožbeno sodišče niti ne more opredeliti.

7. Pritožnik uveljavlja kršitev določbe iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t.i. protispisnost), ki pa v obravnavanem primeru ni podana. Ta kršitev nastane takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. Je predvsem napaka tehnične narave, gre za napačen »postopek prenosa« v obrazložitev sodbe tistega, kar je zapisano v listinah.2 Drugačno pravno tolmačenje listin (kar je bistvo spora v tej zadevi) že pojmovno ne more biti kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Eden ključnih materialnopravnih razlogov prvostopenjskega sodišča za zavrnitev zahtevka je, da je mogoče o zvišanju prispevka v rezervni sklad odločiti le na podlagi veljavno sprejetega načrta vzdrževanja v smislu 26. člena Stanovanjskega zakona,3 saj je treba določbe o zvišanju prispevka v rezervni sklad iz tehtnih razlogov, ki jih prvostopenjsko sodišče pravilno povzame, razlagati ozko (glej 10. in 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Teh materialnopravnih izhodišč prvostopenjske sodbe pritožba obrazloženo sploh ne napada. Tudi sodna praksa stoji na stališču, da se višina prispevka v rezervni sklad v smislu 41. člena SZ-1 lahko zviša (le), če tako določijo etažni lastniki v načrtu vzdrževanja, sprejetem po 26. členu SZ-1.4 Bistveno je torej, da se o zvišanju prispevka v rezervni sklad ne more odločati samostojno, ampak vedno le v povezavi s sprejetim načrtom vzdrževanja.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo in skrbno obrazložilo, kaj mora vsebovati zapisnik zbora lastnikov (med drugim seznam navzočnih lastnikov s podpisi, predloge sklepov in rezultate glasovanja – primerjaj 13. točko obrazložitve na 8. strani prvostopenjske sodbe), česar pritožba prav tako argumentirano ne izpodbija. Pritožbeno sodišče se strinja, da mora biti zbor lastnikov izveden v skladu z določbami SZ-1 in Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb,5 kar vključuje tudi v skladu s predpisi popolno sestavljen zapisnik. V nasprotnem primeru ni mogoče govoriti o tem, da so bili na zboru lastnikov sklepi veljavno in zavezujoče sprejeti. Določbe 38. člena SZ-1 in Pravilnika o zapisniku so kogentne in jih je treba zato spoštovati. Zakonske določbe o zboru lastnikov in zapisniku so jasne, potrebno pa jih je razlagati dosledno, saj sklepi zbora lastnikov, če so bili sprejeti na ustrezen način, zavezujejo tudi nenavzoče etažne lastnike, zato je pomembno, da so izključeni vsakršni dvomi v pravilnost in zakonitost sprejetja takšnih sklepov. Zato je pri upravljanju večstanovanjskih stavb potreben red in striktno spoštovanje predpisov, tudi kar se tiče vsebine in oblike zapisnikov s sklepi etažnih lastnikov.

10. Na podlagi teh izhodišč je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izkazano, da bi bila (niti na zboru leta 2014 niti 2017) veljavno sprejet načrt vzdrževanja, ki bi lahko bila podlaga za sprejetje sklepa o povišanju prispevka v rezervni sklad. Da bi bil ta načrt sprejet kdaj prej (in kdaj, kako), tožnik ni niti zatrjeval, še manj dokazal. Kot že pojasnjeno, sklepa o povišanju prispevka v rezervni sklad ni mogoče sprejeti, če ni pred tem ali skupaj s tem sklepom sprejet načrt vzdrževanja.

11. Pritožba prvostopenjskemu sodišču očita, da naj bi zagrešilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi iz obeh zapisnikov zbora lastnikov izhajalo, da je bil načrt vzdrževanja »predmet odločanja,« vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zapisnikih z dne 22. 5. 2014 (priloga A7) in 10. 5. 2017 (priloga A8) nikjer ni zapisano to, za kar se zavzema pritožba. Iz zapisnikov je sicer razvidno, da je bil načrt vzdrževanja točka na dnevnem redu in da »se je obravnaval,« vendar pa ne izhaja iz zapisnikov, da bi stanovalci o načrtu vzdrževanja glasovali (v zapisniku z dne 22. 5. 2014 je izrecno zapisano, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, da naj bi bil načrt vzdrževanja že sprejet v preteklosti), temveč je zapisano le, da so bili sprejeti sklepi o povečanju prispevka v rezervni sklad. Skratka, v zapisnikih ni zapisanega tega, kar vehementno zatrjuje pritožba. O tem, kaj se je na zboru lastnikov dogajalo, ni mogoče sklepati z ugibanjem in interpretacijo (pomanjkljivih) zabeležk, temveč morajo biti odločilna dejstva (da se je glasovalo, kako se je glasovalo in kakšen sklep je bil sprejet) jasno in nedvoumno zapisana.

12. K nobenemu od zapisnikov tudi ni priložen seznam navzočih s podpisi (drugi odstavek 38. člena SZ-1), prav tako nikjer ni navedeno, kako naj bi navzoči za predlagane sklepe glasovali, nasprotne pritožbene trditve pa preprosto ne ustrezajo resnici. Pritožbeno sodišče poudarja, da »obravnavati« določeno vprašanje še ni isto kot glasovati o njem in tudi ne isto kot sprejeti določen sklep. Sodišče prve stopnje je sporni listini (zapisnika) povsem pravilno materialnopravno interpretiralo.

13. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka sploh ni podala niti trditev o tem, koliko lastnikov je bilo na posameznem zboru prisotnih in kako so glasovali. V prvi pripravljalni vlogi je v zvezi s sprejemanjem sklepov zgolj pavšalna navedba, da je bil »s sklepom etažnih lastnikov sprejet načrt vzdrževanja« (primerjaj vlogo z dne 17. 10. 2018, 3. stran); toženec je v prvi pripravljalni vlogi izrecno in podrobno ugovarjal, da sklepi niso bili sprejeti z ustrezno večino in na ustrezen zakonit način (primerjaj 5. točko prve pripravljalne vloge toženca z dne 5. 2. 2019), na kar je tožnik odgovoril s prepisom dela zapisnika, da naj bi bil načrt vzdrževanja na dnevnem redu (kar še ne pomeni, da se je o njem glasovalo, niti, kako se je glasovalo), potem pa še navrgel lakonično trditev, da »ne more biti nobenega dvoma, da je bil na zboru etažnih lastnikov […] sprejet načrt vzdrževanja« (2. stran pripravljalne vloge z dne 28. 2. 2019). Dodatno se je še skliceval na preiskovalni dokaz z zaslišanjem prič, ki naj bi to potrdile.6 Da je šlo za ponovljene zbore etažnih lastnikov, je sicer omenil toženec,7 vendar tožnik šele v pritožbi prvič podaja trditve, da so bile odločitve na zborih lastnikov sprejete najmanj z večino prisotnih etažnih lastnikov, saj v postopku na prvi stopnji teh trditev ni oblikoval, torej so bile njegove navedbe tozadevno nesklepčne.

14. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe (ki bi lahko pomenile kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče zahtevek zavrnilo tudi zato, ker k zapisnikom niso priloženi seznami navzočih. Iz 13. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe (na 8. strani sodbe) je jasno razvidno, da je sodišče kot pomanjkljivost spornih zapisnikov (pravilno) ugotovilo tudi pomanjkanje seznama navzočnih etažnih lastnikov in razlogovalo, da (tudi) zaradi teh pomanjkljivosti sporna zapisnika nista razumljiva in popolna. Pritožbeno sklicevanje, da naj bi overovitelja zapisnik potrdila (kar niti ni sporno), ni utemeljeno, saj tudi to, da overovitelja potrdita zapisnik zbora lastnikov, ne more sanirati morebitnih pomanjkljivosti zapisnika. Overovitelja tako s svojim podpisom potrdita hibni zapisnik, ki pa iz razlogov, ki so bili navedeni v prejšnjih odstavkih, ne more biti pravno zavezujoč.

15. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in pravilno ter popolno obrazložena, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3, in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Tako J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 312 do 313. 3 Uradni list RS, št. 69/2003 in nadaljnji, v nadaljevanju SZ-1. 4 Glej na primer odločbe VSL I Cp 2598/2017 z dne 4. 5. 2018, II Cp 1721/2014 z dne 1. 10. 2014, I Cp 3431/2015 z dne 23. 2. 2016, I Cp 2598/2017 z dne 4. 5. 2018 in že s strani prvostopenjskega sodišča citirano II Cpg 522/2018 z dne 27. 11. 2018. 5 Uradni list RS, št. 60/2009 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravilnik. 6 Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokaze s pričami, ki naj bi potrdile, da so bili sklepi sprejeti, saj bi bilo to dejstvo mogoče dokazovati le z ustreznim zapisnikom ali drugimi v zakonu predvidenimi listinami (npr. podpisno listino v smislu 35. člena SZ-1), ne pa tudi s pričami, in te odločitve sodišča prve stopnje pritožba niti ne izpodbija. 7 Nikakor se ni mogoče strinjati s pritožbo, da naj bi bila zadostna večina (kvorum) za sprejetje sklepov s strani toženca priznana kot nesporna. Ko se celovito, vsebinsko prebere toženčeve trditve (npr. 5. točka prve pripravljalne vloge, list. št. 51), je jasno razvidno, da je toženec ugovarjal, da sta sklepa neveljavna (tudi) zaradi neustreznega kvoruma.