- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSL Sodba in sklep I Cp 1128/2024
ECLI:SI:VSLJ:2025:I.CP.1128.2024 Civilni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Toženka se je že med postopkom opredeljevala do drugačne razlage pravne podlage, ki jo je vzpostavila nova sodna praksa. Zato se na neobrazložen odstop od sodne prakse, ki jo je poznala, se do nje opredeljevala, se je o njej tudi sama izjavila, ne more sklicevati. Konkretni primer namreč ne po dejanski ne po pravni plati ne odstopa od drugih primerov iz sodne prakse, v katerih je bilo na podlagi ugotovitve o nepoštenosti pogodbenega pogoja zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti ugodeno zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnih poslov.
Izrek
I.Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II.Ugotovi se, da je pritožba tožeče stranke - upnika zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1528/2019 z dne 24. 3. 2025 umaknjena.
III.Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Potek postopka in odločitev sodišča prve stopnje
1.Tožnika sta s tožbo, vloženo 14. 11. 2019, zahtevala: 1. ugotovitev ničnosti potrošniške hipotekarne devizne kreditne pogodbe CHF z devizno klavzulo z dne 13. 12. 2007 1 in notarskega zapisa SV 369/07 z dne 17. 12. 2007 z zavarovanjem s hipoteko pri nepremičninah prvega tožnika; in 2. ugotovitev, da je vknjižba hipoteke neveljavna in se izbriše.
2.Po tožbenih trditvah so bile pogodbene določbe nične, v nasprotju z ZpotK, 2 v 1kodo potro61nikov (21. 1len ZPotK) in po dolo0dbah OZ 3 zaradi nedopustne podlage (0detrti odstavek 39. 1lena OZ in prvi odstavek 86. 1lena OZ). To7enika sta se sklicevala na sodbi SEU C-26/13, C do 186/16 - Andriciuc in trdila, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dol7enosti do to7nikov. 4 To7enka se je branila, da ima pogodba dovoljeno podlago po ZpotK; da je kreditna pogodba jasna; da vsebuje klavzulo zamenljivosti/konverzija, kar izklju0duje ni0dnost, da je bila pojasnilna dol7enost opravljena pisno in ustno; da sta to7nika zavestno podpisala in sprejela izjavo o seznanjenosti s tveganji glede sprememb referen0dne obrestne mere in valutnega te0daja ter se nista poslu7eila konverzije; da ju to7ena stranka ni zavajala in ravnala v nasprotju z vestnostjo in po61tenjem, da je bila valutna klavzula posami0dno dogovorjena (na izrecno povpra61evanje/zahtevo to7nika); da banka ni bila v slabi veri, ker ni mogla napovedati prihodnjih gibanj te0dajev in da neravnote7eja ni bilo zaradi pravic to7nika do pretvorbe kredita v drugo valuto.
3.To7nica je ob sklicevanju na pravo EU vse to7enkine ugovore argumentirano zavra0dala. 24. 5. 2021 je spremenila to7bo zaradi okoli610din po vlo7eitvi to7be z raz61iritvijo z denarnim dajatvenim zahtevkom, ki ga je 4. 12. 2023 pove0dala tako, da poleg ugotovitve ni0dnosti pravnih poslov in stro61kovnega zahtevka zahteva 61e pla0dilo 12.989,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od 5. 7. 2018 naprej.
4.To7enka je podala ugovor zastaranja zoper kondikcijski zahtevek, to7nica ga je argumentirano zavra0dala, sodi610de pa je na glavni obravnavi dne 20. 12. 2023 sprejelo sklep o izdaji vmesne sodbe, ki jo je izdalo 19. 2. 2024.
5.V nadaljevanju postopka je to7nica podala predlog za izdajo za0dasne odredbe (18. 2. 2025). Sodi610de prve stopnje je izdalo sklep o za0dasni odredbi 24. 3. 2025.
O sklepu o zavarovanju
6.Sodi610de prve stopnje je predlogu za izdajo za0dasne odredbe delno ugodilo (za za0dasno zadr7eanje u0dinkovanja kreditne pogodbe), delno ga je zavrnilo (za prepoved razpolaganja s terjatvami).
7.Zoper zavrnilni del je to7nica vlo7eila prito7ebo. Prito7eba je bila vro0dena to7eni stranki, ki nanjo ni podala odgovora.
8.e preden je prito7ebno sodi610de odlo0dilo o prito7ebi zoper izpodbijani sklep, je 7. 7. 2025 prejelo umik prito7ebe to7e0de stranke.
9.Dokler sodi610de druge stopnje ne izda odlo0dbe, lahko stranka umakne 7ee vlo7eeno prito7ebo. Ker pritoebno sodi610de o vlo7eeni prito7ebi to7e0de stranke v 0dasu do njenega umika 1e ni izdalo odlo0dbe, je umik pritoebe dopusten in upo61teven. Pritoebno sodi610de o pritoebi ne bo vsebinsko odlodalo, temve0d le ugotavlja, da je pritoeba umaknjena (drugi odstavek 334. 1lena ZPP 5).
10.O stro1kih postopka ni bilo treba odloditi, ker to7enka, ki ni podala odgovora na pritoebo in ji je bil umik pritoebe vro0den 10. 7. 2025, morebitnih stro1kov postopka ni priglasila.
O sodbi z dne 19. 2. 2024
11.Sodi610de prve stopnje je z vmesno (pravilno: delno) sodbo razsodilo, da se ugotovi, da sta obravnavani pogodbi o dolgoro0dnem kreditu in sporazum o zavarovanju denarne terjatve v notarskem zapisu ni0dni. Odlodilo je, da bo o stro1kih postopka odlodeno s kondno sodbo.
12.Pritoeba toene stranke uveljavlja vse pritoebne razloge iz prvega odstavka 338. 1lena ZPP. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tobenega zahtevka in plailom pravdnih in pritobenih stro1kov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodi610du prve stopnje v ponovno odlodanje.
13.Sodi610du oita napa0dno uporabo materialnega prava, sklicuje se na prese7eeno sodno prakso, 6 po kateri je ni0dnost kreditne pogodbe z valutno klavzulo podana, 0de so kumulativno izpolnjeni pogoji transparentnosti, nedobrovernosti banke in znatno neravnote7eje v pogodbenih pravicah in obveznostih. Sodi610de se je oprlo na neobrazlo7een odstop od sodne prakse (VSRS II Ips 8/2022) in zmotno neposredno uporabilo 24. 1len ZVPot. 7 Sodba je pomanjkljiva in materialnopravno zmotna, ker ne razlikuje med "glavnim predmetom pogodbe" in "pogodbenim pogojem", kot jih definira Direktiva Sveta 93/13/EGS. Uporaba prvega odstavka 24. 1lena ZVPot je evidentno napa0dna, ker gre za glavni predmet pogodbe. Ni razlogov o trditvah to7enke, da je bila valutna klavzula posami0dno dogovorjena. Dejansko in pravno zmotno je stali610de v to0dkah 15 in 12 sodbe, da je 6elo za glavni predmet pogodbe. To7enka je tekst pogodbe le zapisala, valutno klavzulo je vklju0dila vanjo v skladu z izrecnim dogovorom s pogodbenima strankama, ni je dolo0dila enostransko in samovoljno. Vztraja, da je 6elo za posami0dno dogovorjeni/glavni predmet pogodbe.
O vsebini pojasnilne dol7enosti je sodba obremenjena z absolutno bistveno kr61itvijo pravil postopka po 8. to0dki drugega odstavka 339. 1lena ZPP, ker se sodi610de ni opredelilo do trditev to7enke o izjavi o sprejemu tveganj, ki jo povzema. Zaklju0dki so materialno pravno zmotni, sodi610de je zmotno interpretiralo obseg pojasnilne dol7enosti. Pogodba je bila sestavljena skladno s tedanjo zakonodajo, to je 61e pred Novelo ZPotK-B, ki je prinesel zakonsko dolo0dilo, da mora pogodba vsebovati tudi opozorilo, da se ob spremembi te0daja lahko spreminjajo zneski posameznih pladil.
Z interpretacijo vsebine pojasnilne dol7enosti se kr61i na0delo pravne dr7ave (2. 1len Ustave RS), enakega varstva pravic (22. 1len Ustave RS) in pravica do sodnega varstva (23. 1len Ustave RS), ker sodi610de sledi dvema problemati0dnima sodbama Vrhovnega sodi610da. Gre za nedovoljeno povratno razumevanje zakona. Kar nalaga banki, da bi morala izpolniti v okviru pojasnilne dol7enosti, ni bilo nikjer predpisano, niti tega ni mogo0de izlu610diti iz zakonodaje s pomo0djo razumnih in uveljavljenih metod interpretacije. Pogodba je vsebovala vse sestavine, ki jih je v 0dasu sklepa sklepanja vseboval zakon.
O klavzuli zamenljivosti je odlo0ditev v to0dki 10 sodbe dejansko in pravno zmotna. Ob klavzuli zamenljivosti je standard pojasnilne dol7enosti ni7ei. Pogodba zaradi nje ni ni0dna. To7eena stranka se ni poslu7eila te klavzule, z njo bi lahko takoj odpravila valutno tveganje. Sodi610de se ni opredelilo do naziranja to7enke, da zaradi klavzule zamenljivosti pogodba ni ni0dna, zato je sodba obremenjena s kr61itvami po 8. in 14. to0dki drugega odstavka 339. 1lena ZPP in z napa0dno uporabo materialnega prava.
O dobri veri so to0dke 13 do 18 sodbe neobrazlo7ene. Sodi610de se ni opredelilo do ugovornih navedb glede dobre vere to7enke, o tem ni razlogov (kr61itve po 8. in 14. to0dki drugega odstavka 339. 1lena ZPP). Manjko dobre vere sam po sebi ne privede do ni0dnosti. Dobra vera ni navedena v nobeni od alinej 24. 1lena ZVPot. Sodi610de ni konkretiziralo alineje 24. 1lena ZVPot, po kateri je opravilo presojo, niti se opredelilo do izjave pri0de A. A., zagre61ilo je kr61itev po 8. in 14. to0dki 339. 1lena ZPP.
Sodba je pomanjkljiva tudi zato, ker ni opredelitev do ugovornih navedb o standardu slovenskega potro61nika. To7enka je navajala, da je slovenski potro61nik v primerjavi z drugimi evropskimi potro61niki nadpovpre0dno razgledan glede menjave valut in gibanja te0dajev.
14.13. To7eena stranka je odgovorila na prito7ebo. Argumentirano in s sklicevanjem na evropsko in doma0do sodno prakso zavra0da vse pritoebne navedbe. Predlaga zavrnitev pritoebe in potrditev izpodbijane sodbe s stro1kovno posledico za to7eno stranko.
15.14. Pritoeba ni utemeljena.
16.15. Po 315. 1lenu ZPP sodi610de lahko z vmesno sodbo odlo0di o utemeljenosti ugovora zastaranja. Sodi610de po0daka z obravnavanjem tobenega zahtevka, dokler ne postane vmesna sodba pravnomo0dna.
17.16. Sodi610de prve stopnje je ugovor zastaranja sicer obravnavalo v to0dkah 8 in 9 sodbe, a o utemeljenosti ugovora ni odlo0dilo v izreku sodbe. Zato ne gre za vmesno sodbo po 315. 1lenu ZPP, kot jo je zmotno poimenovalo sodi610de prve stopnje, ampak za delno sodbo (prvi odstavek 314. 1lena ZPP), saj je sodi610de z njo 7ee odlo0dilo o delu tobenega zahtevka, ki se nana61a na ni0dnost obravnavanih pravnih poslov, medtem ko o kondikcijskem in obrestnem zahtevku 61e ni odlo0deno. Napa0dno poimenovanje odlodbe na njeno pravilnost in zakonitost ne vpliva. Sprejeto odlo0ditev je kljub temu v okviru pritobenih navedb in po uradnem preizkusu (drugi odstavek 350. 1lena ZPP) mogo0de vsebinsko preizkusiti. Za posledico pa ima le to, da bo moralo sodi610de prve stopnje o ugovoru zastaranja kondikcijskega zahtevka ponovno odlo0dati v kondni odlodbi o utemeljenosti kondikcijskega in obrestnega zahtevka, svojo odlo0ditev pa bo morala ponovno v celoti in popolno obrazlo7eiti.
18.17. Sodi610de prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da to7enka ni opravila pojasnilne dol7enosti v skladu s profesionalno skrbnostjo. Oprlo se je na stali610de novej61e sodne prakse 8 in po ugotovitvi, da to7enka ni v zadostni meri vsebinsko pojasnila valutnega tveganja kreditojemalcema, ocenilo, da je pogodba vsebovala nepo61ten pogodbeni pogoj in da je bilo ravnanje to7enke v nasprotju z na0delom vestnosti in po61tenja. Skladno z drugim odstavkom 23. 1lena ZVPot in prvim odstavkom 24. 1lena ZVPot je presodilo, da so zaradi nepo61tenega pogodbenega pogoja obravnavani pravni posli ni0dni in tobenemu zahtevku v tem delu ugodilo.
19.18. Odlo0ditev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Ni obremenjena z o0ditanimi niti tistimi procesnimi kr61itvami, na katere pazi pritobeno sodi610de po uradni dol7enosti. Pravilno in popolno so ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva o obsegu in vsebini pojasnilne dol7enosti, kar izpodbija pritoba. V sodbi ni o0ditanih pomanjkljivosti (kr61itev po 14. to0dki drugega odstavka 339. 1lena ZPP). Sodi610de se je opredelilo do relevantnih navedb obeh pravdnih strank. Razlogi in ugotovitve o zatrjevanem posami0dno dogovorjenem pogodbenem pogoju, o izjavi o sprejemu tveganja ter o klavzuli zamenljivosti so v to0dkah 10 in 18, o dobri veri pa v to0dkah 11 - 17. Sodi610de se mora opredeliti le do tistih navedb strank, ki so pravno relevantne in bistvene za odlo0ditev. Ob ugotovitvi, da pojasnilna dol7enost ni bila pravilno opravljena in navedbi pravnih izhodi610d glede dobre vere v vsebinskem in postopkovnem pogledu, dodatno razlagovanje sodi610da prve stopnje o slabi veri banke ni bilo potrebno. Enako velja za ocenjevanje zasli61anja pri0de A. A., na katero se v zvezi z dobrovernostjo banke sklicuje pritobnica. 0eprav je sodi610de zapisnik o njegovi izpovedbi v soglasju strank prebralo, dodatna dokazna ocena v smeri dobrovernosti banke glede na druge dejanske ugotovitve o neizpolnjeni pojasnilni dol7enosti ni bila potrebna. Standard slovenskega povpre0dnega potro61nika v sodni praksi ni oblikovan kot pravno relevantna okoli610dina pri presoji pravilno izpolnjene pojasnilne dol7enosti. Do navedb in dokazov za obravnavani spor, ki niso relevantni, pa se sodi610du ni treba opredeljevati. Absolutne bistvene kr61itve pod po 8. to0dki drugega odstavka 339. 1lena ZPP ni.
O0ditek v smeri kr61itve po 14. to0dki drugega odstavka 339. 1lena ZPP, 0de1 da je sodi610de neobrazlo7eno odstopilo od ustaljene sodne prakse glede uporabe prvega odstavka 24. 1lena ZVPot pri presoji nepo61tenosti glavnega predmeta pogodbe, je neutemeljen. Sodba sodi610da prve stopnje je bila izdana 19. 2. 2024 po spremembi dotedanje sodne prakse, na katero se 61e v pritobi neutemeljeno opira to7enka stranka. Sodi610de prve stopnje je kot preceden0dni pravni vir pravilno upo61tevalo, povzelo in sledilo stali610bam iz sodbe VSRS II Ips 8/2022. Ob izdaji sodbe je tudi 7ee obstajala odlo0dba Ustavnega sodi610da RS Up-54/19 z dne 6. 7. 2023. 9 To7e0da stranka je med postopkom argumentirano zavra0dala pravna stali610da sodne prakse, na katere se je opirala to7enka. V nadaljnjem razvoju sodne prakse pa so bila po odlo0dbah Ustavnega sodi610da RS in v njih zavzetih stali610bah o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ni0dnostnih zahtevkov0 and upo61tevaje nadaljnjo prakso SEU, 11 navedena stali610da revidirana in nadgrajena z novimi izhodi610dmi o: - nepo61tenosti pogodbenega pogoja, - o merilu dobre vere, - o standardu pojasnilne dol7enosti in - o standardu materialnopravne preglednosti pogodbenega pogoja. 12
20.S sodbo II Ips 8/2022, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, je VSRS začrtalo izhodišča za navedeno nadaljnjo sodno prakso, katere bistvo je v: - zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; - stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno; - razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani; ter - vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del.<sup>13</sup>
21.Bistveno za ta postopek je, da se je toženka že med postopkom opredeljevala do drugačne razlage pravne podlage, ki jo je vzpostavila nova sodna praksa, saj je tožnica ob sklicevanju na pravo EU, kasneje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 ter odločbe VSRS II Ips 18/2022 ter II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2022, kritizirala staro domačo sodno prakso in zagovarjala stališča o dopustni uporabi ZVPot.<sup>14</sup> Zato se na neobrazložen odstop od sodne prakse, ki jo je poznala, se do nje opredeljevala (čeprav jo zavrača) oziroma se je o njej tudi sama izjavila, ne more sklicevati. Sodišču prve stopnje pa ne očitati, da ji je neutemeljeno sledilo. Konkretni primer namreč ne po dejanski ne po pravni plati ne odstopa od drugih primerov iz sodne prakse, v katerih je bilo na podlagi ugotovitve o nepoštenosti pogodbenega pogoja zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti ugodeno zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnih poslov.
22.Nestrinjanje z razlogi, dokazno oceno in s pravno odločitvijo sodišča prve stopnje ne vodi do kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve 22. člena Ustave RS. Pritožba s temi očitki v resnici kritizira sprejeto dokazno oceno o vsebini pojasnilne dolžnosti. S tem ne more uspeti. Kršitve 8. člena ZPP ni, ker je dokazna ocena o pojasnilni dolžnosti opravljena po metodoloških napotkih iz navedenega pravnega določila. Celovito in popolno so ocenjeni vsi dokazi (zaslišanje tožnikov, bančnega uslužbenca, ki je tožnikoma predstavljal kredit, in drugih kreditojemalcev pri toženki, listine) in ne le trditvena podlaga toženke o podpisani izjavi tožnikov, klavzuli zamenljivosti in individualno določenem pogodbenem pogoju, na kar ponovno opozarja v pritožbi. Z enostranskim vztrajanjem in ponavljanjem ugovorov, ki so bili v dokaznem postopku ovrženi in obrazloženo zavrnjeni, celovite dokazne ocene sodišča ne uspe omajati.
23.Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti dejanskih ugotovitev, da v obravnavanem primeru pojasnilna dolžnost ni bila opravljena s potrebno profesionalno skrbnostjo. Z zaslišanjem tožnikov in toženkinega uslužbenca, ki jima je predstavil obravnavane pravne posle, se je sodišče zanesljivo prepričalo, da jima je bil kredit v CHF predstavljen kot bolj ugoden in varen ter da pri sklepanju pogodbe nista bila opozorjena na kakršnakoli tveganja. Drži, da je tudi na podlagi listine v prilogi B6 (zahteva za kredit za fizične osebe) ugotovilo, da sta bila tožnika tista, ki sta toženko naprosila za sklenitev pogodbe. Vendar to še ne dokazuje dejstva, da bi bil pogodbeni pogoj (valutna klavzula) dogovorjen posamično, kot vztraja pritožnica. Z zaslišanjem tožnice se je namreč zanesljivo prepričalo, da je bila toženka tista, ki je tožnici predstavila in svetovala, naj vzame kredit v švicarskih frankih kot bolj ugoden in varen. Ni pa bilo sporno, da je kreditno pogodbo pripravila toženka. Po že ustaljeni sodni praksi gre v primeru potrošniškega kredita, vezanega na tujo valuto, za tipsko obliko pogojev, ki jih banka enostransko vnaprej pripravi. Gre za posamično dogovorjen pogodbeni pogoj, nasprotno pritožbeno stališče je zmotno in pravilno zavrnjeno.
24.Nobenega dvoma ni o pravilnosti nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka ob sklepanju obravnavane pogodbe ni opravila pojasnilne dolžnosti v skladu z zahtevano profesionalno skrbnostjo (6. člen OZ). Sprejeta odločitev sledi kriterijem o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti, ki jih je po razvoju sodne prakse in odločbi Ustavnega sodišča RS ter v njih zavzetih stališčih o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ničnostnih zahtevkov, oblikovalo VSRS, upoštevaje relevantna določila ZVPot (22. do 24. člen), Direktive in relevantno prakso SEU<sup>15</sup> v novejši sodni praksi.<sup>16</sup>
25.Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne in ekonomske posledice pogodbenega pogoja za svoje finančne obveznosti. Ni dovolj, da se potrošnik zaveda možnosti spremembe valutnega tečaja. Banka ga mora opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju, potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati. Kot strokovnjak mora banka poznati, predvideti in potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev.<sup>17</sup> Nasprotno nadziranje pritožbe je zmotno. Na ta način banka potrošniku omogoči, da konkretno razume potencialne resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj. Le na ta način mu omogoči sprejem informirane in zato pravno veljavne odločitve za sklenitev pravnega posla.
26.Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje toženka takih pojasnil, čeprav jih je dokazovala z listinami in bančnim uslužbencem, ki je sklepal pogodbe, ni dokazala. Zatrjevala je, da je preverjala kreditno sposobnost tožencev z izračuni pribitkov od 17,6 % in celo do 30 %. Vendar je bilo prav po zaslišanju bančnega uslužbenca, zlasti pa po zaslišanju tožnice in drugih komitentov toženke ugotovljeno, da niti o teh izračunih toženka potrošnikov ni informirala. Sodišče je upravičeno sledilo prepričljivi izpovedbi tožnice, da ni bila poučena o kakršnihkoli tveganjih. Njena izpovedba o vsebini in obsegu pojasnilne dolžnosti je bila glede odločilnih pravno relevantnih okoliščin skladna z izpovedbami drugih komitentov in bančnega uslužbenca. Pritožba dokazne ocene ne omaje s sklicevanjem na podpisano izjavo o prejetih opozorilih na spremembo referenčne obrestne mere in spremembo valutnega tečaja, niti s sklicevanjem na pogodbeno možnost konverzije. Sodišče prve stopnje teh navedb ni prezrlo. Pravilno jih je obravnavalo in po celoviti dokazni oceni zavrnilo v razlogih v točki 10 in 18 sodbe. Pritožbeni očitki o pomanjkljivostih v sodbi, nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava so torej odveč. Po stališčih Ustavnega sodišča RS za presojo izpolnjenosti standarda pojasnilne dolžnosti pri sklepanju potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo med drugim ne zadošča podpisana izjava o abstraktnem prevzemu tečajnega tveganja, niti možno ravnanje potrošnika po sklenitvi pogodbe v smislu konverzije,<sup>18</sup> pa tudi jasno pogodbeno določilo delovanja konverzije tuje valute in pogodbena možnost odstopa potrošnika od pogodbe ne.<sup>19</sup>
27.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dejanskim in pravnim razlogom o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti in nepoštenosti glavnega pogodbenega pogoja v točkah 10 ter 11 - 18 sodbe. Za presojo nepoštenega pogodbenega pogoja je ključna pojasnilna dolžnost. Če ni izvedena z ustrezno profesionalno skrbnostjo, kot je v obravnavanem primeru pravilno ocenilo in ugotovilo sodišče prve stopnje, postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Zaradi kompleksnosti in prepletenosti je podan dejanski stan tudi po ostalih treh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot in je pogodba (v celoti) nična<sup>20</sup> (drugi odstavek 23. člena ZVPot).
28.Glede na dejanske ugotovitve o neopravljeni pojasnilni dolžnosti in ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja so neutemeljeni pritožbeni očitki o pomanjkljivostih v sodbi, češ da se sodišče ni opredelilo do toženkinih navedb, da je ravnala v dobri veri. Sodišče prve stopnje je v točkah 11 - 17 sodbe pravilno povzelo in opozorilo na stališča sodne prakse o tem. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadošča, da je dobra vera kršena bodisi v vsebinskem bodisi v postopkovnem pogledu, pri čemer je pomen načela vestnosti in poštenja v kontekstu ZVPot, da mora ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ravnati vestno in pošteno (dobrovernost v ravnanju<sup>21</sup>). Da ne zadosti zahtevam dobre vere (vestnosti in poštenja), zadošča, da banka poda pojasnila, ki ne ustrezajo zahtevam profesionalne skrbnosti. Merilo dobre vere je objektivno. Pojasnilna dolžnost je neločljivi element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, dobra vera v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev) pa je zajeta v vseh štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot.<sup>22</sup> Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno, razlogi sodbe v dobri veri zadostni in pravilni.
29.Zmotne so tudi pritožbene navedbe o napačni uporabi materialnega prava (ZVPot in Direktive) ter posledično o posegih v ustavne pravice toženke, ker se sodišče prve stopnje ni oprlo le na v času sklepanja pogodbe veljavni ZPotK in na presežena stališča domače sodne prakse. Ugovore glede uporabe evropskega in nacionalnega prava v potrošniških kreditnih pogodbah, ki vsebujejo valutno klavzulo, je obravnavalo in nanje odgovorilo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024. Sklep je javno objavljen in dostopen. Zato v odgovor na neutemeljene pritožbene navedbe zadošča sklicevanje pritožbenega sodišča na razloge navedenega sklepa v točkah 9 - 13 glede (ne)izključitve uporabe Direktive, na točko 14 - 19 glede kogentne vsebine pogodbenega pogoja prvega odstavka 7. člena tedaj veljavnega ZPotK, na točko 20 - 27 sklepa o dispozitivni in zakonski vsebini pogodbenega pogoja po določbah OZ in ZDP-1<sup>23</sup> in na točke 28 - 31 o uporabi nacionalnega prava z višjo ravnjo varstva potrošnikov, kot ga nudi z Direktivo.
30.Sodišče je pravilno uporabilo določbe ZVPot pri presoji nepoštenosti glavnega pri predmeta pogodbe. ZPotK je v razmerju do ZVPot <em>lex specialis</em>. Po izrecni določbi tretjega odstavka 21. člena ZPotK se za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejša. Zato je vselej možna presoja nepoštenosti pogoja po ZVPot. Gre za zakona, ki sta veljala v času sklepanja spornih pogodb in je toženkin ugovor o napačni uporabi ZVPot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno opravilo presojo spornega pogodbenega razmerja skladno z materialnim pravom, ki je veljalo v času sklepanja kreditne pogodbe, skladno ZVPot in upoštevaje merila SEU<em> erga omnes</em>, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih.
30.Pravno zgrešeni so nadaljnji očitki o nedopustni povratni veljavi razumevanja prava. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VS RS II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 že odgovorilo na vprašanje o tem, ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, ki jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišča RS in Sodišča EU, uporabiti na dejanski stan, ki je obstajal v trenutku sklenitve kreditne pogodbe iz leta 2007, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava (in s tem do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti) še ni prišlo. Zavzelo je stališče in pojasnilo, da ne gre niti za pravo niti za nepravo retroaktivnost, pač pa le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Tudi v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, ampak je pravni standard "pojasnilne dolžnosti" zgolj napolnilo z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak (toženka).
31.Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodba tudi ni obremenjena z očitanimi niti z uradno upoštevanimi procesnimi kršitvami, jo je bilo treba potrditi in zavrniti pritožbo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).
32.Odločanje o stroških pritožbenega postopka v zvezi z izpodbijano sodbo je pridržano za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom istega zakona).
-------------------------------
1Za 67.000 CHF - 40.286,21 EUR z rokom vračila 180 mesečnih anuitet, od 25. 1. 2008 do 25. 12. 2022 po 525,48 CHF mesečno in s šestmesečno obrestno mero Libor +2 %.
2Zakon o potrošniških kreditih, Uradni list RS, številka 70/00 s spremembami.
3Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 83/2001 s spremembami.
4Zamolčala je vse ključne podatke, pomembne za zavarovanje njunega položaja: tveganje in obremenitve, vezane na valutno klavzulo, ki skupaj z obrestno mero vplivajo na izredni porast mesečne anuitete in dejansko večanje glavnice.
5Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999 s spremembami.
6VSRS II Ips 201/2017, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019.
7Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, številka 20/98 s spremembami.
8VSRS II Ips 8/2022.
9
S stališčem: Zavedanja dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino potrošnikovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita glede na merila pravnega standarda pojasnilne dolžnosti ni mogoče enačiti z golim številom sestankov in informativnih razgovorov in/ali potekom časa za premislek, (grafično) predstavitvijo preteklega gibanja tečajnega razmerja, predstavitvijo alternativne kreditne pogodbe (v domači valuti), podpisano izjavo o abstraktnem prevzemu tečajnega tveganja, možnim ravnanjem pritožnikov po sklenitvi pogodbe v smislu konverzije in odsotnostjo izrecnih (zavajajočih) zagotovil s strani banke. Tudi opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnega kreditnega razmerja.
Odločbe Ustavnega sodišča RS: Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, Up-317/21 z dne 8. 9. 2022, Up-1181/20 z dne 3. 5. 2022, Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, Up-329/2019 z dne 10. 2. 2023.
C-125/18, združene zadeve C-776/19-C-19-C-782/1911, C-619/2019 - Zadeva Paribas, C-405/21 do 13. 10. 2022, C-405/21 FV proti Novi kreditni banki Maribor.
Odločbe VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, ki so jima sledile: VSRS II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2024, II Ips 56/2023, z dne 19. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II ips 72/2023, II Ips 37/2023 z dne 20. 2. 2024 in druge.
VSRS II Ips 55/2024 z dne 18. 6. 2025, točka 12 in tam navedena sodna praksa.
Za ničnost kreditne pogodbe zadošča zgolj ena od predpostavk iz 24. člena ZVPot - ključ do uspeha v pravdi je odgovor na vprašanje o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti; C-609/19 z dne 10. 6. 2021 Paribas.
Zadeve C-776/19-C-782/19, C-186/16.
VSRS II Ips 8/2022 - točka 66 in 67; II Ips 54/2022 - točka 17, 18; II Ips 49/2022 - točka 20.
Tako VSRS v odločbah II Ips 8/2022 - točka 66 in 67; II Ips 54/2022 - točka 17, 18 in druge.
Up-54/19, točka 19.
Up-1181/20 - točka 16 do 17.
Tako VSRS II Ips 49/2023, točka 29.
VSRS II Ips 8/2022, točka 52.
VSRS 8/2022 - točka 56 in 57; točka 15 in 16 sodbe.
Zakon o deviznem poslovanju, Uradni list RS, številka 110/2023.
Zveza:
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 314, 314/1 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 23/2, 24, 24/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 21, 21/3
Pridruženi dokumenti:*
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.