Jedro

Kot pogoj za odklonitev prodaje stanovanja oziroma njegovega najema stanovanjski zakon ne predvideva obstoja pravnomočne sodne odločbe o prenehanju stanovanjskega razmerja. Po določbi 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona namreč lastnik ni dolžan prodati stanovanja (kar velja tudi za odklonitev sklenitve najemne pogodbe po določbi 1. odstavka 148. člena stanovanjskega zakona) že tedaj, če je imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka s tožečo stranko skleniti kupoprodajno pogodbo za prodajo stanovanja št. 2 v hiši v Ljubljani za kupnino 244.555,00 SIT, pa tudi podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna s tožečo stranko skleniti za navedeno stanovanje najemno pogodbo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnikov oče je bil imetnik stanovanjske pravice, slednja pa mu ni prenehala ob uveljavitvi stanovanjskega zakona 19.10.1991, saj je pravnomočnost odločbe o izselitvi iz stanovanja nastopila šele z njeno vročitvijo stranki, torej 14.11.1991. Na podobno stališče se je sodišče prve stopnje postavilo tudi v neki drugi pravdni zadevi. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožnik utemeljuje svoje upravičenje do odkupa spornega stanovanja na določbi 117. člena, upravičenje do najemne pogodbe pa na določbi 147. člena stanovanjskega zakona s trditvijo, da je njegov oče kot ožji družinski član na dan uveljavitve stanovanjskega zakona bil imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju. Pri tem sicer sprejema sodbo sodišča prve stopnje opr. št. II P 330/89 (pravnomočna je postala 16.10.1991), po kateri se je oče iz stanovanja dolžan izseliti (takšna dolžnost je naložena tudi tožniku samemu), vendar njeno pravnomočnost postavlja v čas po uveljavitvi stanovanjskega zakona (uveljavljen je bil 19.10.1991 po objavi v Uradnem listu RS, št. 18/91), ko je bila očetu dne 14.11.1991 vročena. Takšno stališče je kot pravno nepravilno, utemeljeno zavrnilo sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo. Revizijsko sodišče razloge te sodbe sprejema. Kot pogoj za odklonitev prodaje stanovanja oziroma njegovega najema stanovanjski zakon ne predvideva obstoja pravnomočne sodne odločbe o prenehanju stanovanjskega razmerja. Po določbi 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona namreč lastnik ni dolžan prodati stanovanja (kar velja tudi za odklonitev sklenitve najemne pogodbe po določbi 1. odstavka 148. člena stanovanjskega zakona) že tedaj, če je imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih. Dejstva dejanskega stanja omogočajo torej sklepanje, da se je tožena stranka utemeljeno sklicevala na obstoj okoliščin, ki so ob vložitvi zahteve za odkup onemogočale tako sklenitev kupoprodajne pogodbe kot tudi najemne pogodbe z imetnikom stanovanjske pravice, saj je obstoj teh okoliščin ob uveljavitvi stanovanjskega zakona dokazan, čeprav je sodba o tem postala pravnomočna šele po njegovi uveljavitvi. Tožnik pa več pravic od svojega očeta - imetnika stanovanjske pravice ne more imeti.

V okvir revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnik postavlja tudi trditev o drugačni pravni presoji, sprejeti od sodišča prve stopnje v nekem drugem, vendar podobnem primeru. Glede na pravkar izraženo pravno stališče, temelječe na dejanski podlagi, ugotovljeni v tej pravdi, takšna primerjava ni potrebna in ne zavezujoča. Zaradi neutemeljenosti revizijskih razlogov, pa tudi zato, ker revizijsko sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).