Jedro

Udeleženec zaradi duševne motnje nima uvida do svojega bolezenskega stanja in do nujnosti zdravljenja, zato v procesu zdravljenja ne bi sodeloval in posledično bi bilo zdravljenje neuspešno. Milejše oblike zdravljenja se tako izkažejo za neustrezne in neučinkovite, ker ne bi odvrnile ugotovljenega ogrožanja in uspešnosti zdravljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeležencu omeji prisotnost pri izvajanju dokazov (I) in da se ga zadrži na zdravljenju v Univerzitetni psihiatrični kliniki na oddelku pod posebnim nadzorom do 21. 2. 2022 (II).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

2. Udeleženec po svojem pooblaščencu vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi bilo ugotovljene vzroke in ogrožanje mogoče odvrniti z milejšo obliko pomoči in sicer z zdravljenjem na odprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. S takim načinom zdravljenja bi odpadla možnost konfliktnih situacij udeleženca z njegovimi družinskimi člani, dosežen pa bi bil enak namen, kot z zadržanjem na oddelku pod posebnim nadzorom. Sodišče bi moralo izbrati milejšo obliko pomoči, s katero bi bilo mogoče doseči enak rezultat. _**Odločitev o pritožbi**_

3. Pritožba ni utemeljena.

_**Glede procesnih kršitev**_

4. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).

5. Pritožba zgolj pavšalno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve postopka, konkretno pa teh kršitev ne navede, zato podrobnejši odgovor na te navedbe ni potreben.

_**Glede uporabe določb iz ZDZdr**_

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe iz ZDZdr, ki jih je v sklepu povzelo,1 zato jih pritožbeno sodišče znova ne povzema, da bi se izognilo ponavljanju.

_**Ugotovitve sodišča prve stopnje**_

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre pri udeležencu za poslabšanje paranoidne shizofrenije, ki se kaže z nanašalnimi in preganjalnimi blodnjami, da ima nepovezano mišljenje ter neorganizirano in agresivno vedenje, da sta presoja realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje hudo moteni, da obstaja huda motena presoja realnosti, da se je pri odgovorih udeleženec izgubljal, govoril nepovezano in neustrezno, da udeleženec ne želi jemati zdravil in da bi ob sedanjem psihičnem stanju zdravljenje prekinil, kar pa ne bi odražalo njegovo svobodno volje, ampak bi bilo pogojeno s psihotičnim razmišljanjem (udeleženec npr. trdi, da „mu je zdravnik naštimal tumor v glavi in naredil raka v trebušni slinovki in metastaze iz trebuha“), da se duševna bolezen udeleženca še poglablja in da ne bo prišlo do spontanega izboljšanja brez ustreznega psihiatričnega zdravljenja, da je psihoza udeleženca razvita do te mere, da je v njej prišlo do popolnega razpada mišljenja in vedenja, da je na dan sprejema udeleženec s sekiro poškodoval sestrin avtomobil, da je bil ob sprejemu potrebno oviranje, ne samo na oddelku, ampak že na terenu, kjer je potreboval umiritev z zdravili, da je proti osebju zamahoval in pljuval, da je bil aditiran in da vedenja ne more kontrolirati.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dejanskih ugotovitev pravilno zaključilo, da udeleženec huje ogroža svoje zdravje in življenje, prav tako pa tudi huje ogroža zdravje in življenje svoje okolice ter da povzroča hudo premoženjsko škodo, da je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima udeleženec hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoja ravnanja.

_**O možnosti drugega zdravljenja**_

9. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge,2 zaradi katerih ugotovljenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot zgolj z zadržanjem udeleženca na oddelku pod posebnim nadzorom. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da udeleženec zaradi duševne motnje nima uvida do svojega bolezenskega stanja in do nujnosti zdravljenja, zato v procesu zdravljenja ne bi sodeloval in posledično bi bilo zdravljenje neuspešno. Milejše oblike zdravljenja se tako izkažejo za neustrezne in neučinkovite, ker ne bi odvrnile ugotovljenega ogrožanja in uspešnosti zdravljenja.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke tudi pravilno določilo čas zdravljenja.3 _**Odločitev pritožbenega sodišča**_

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

1 Glej 2., 5. in 15. tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. 2 Glej 14. tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. 3 Podrobneje glej 15. tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.